Prve volitve, na katerih so bile poleg vladajoče komunistične partije (na Poljskem imenovane poljske združene delavske partije) pripuščene tudi nekatere druge stranke, kot najpomembnejša pa sindikalno gibanje Solidarnost, so se končale s porazom komunistov.

Led, ki ga je od začetka 80. let krhalo avtonomno sindikalno gibanje na Poljskem pod vodstvom Lecha Walense, je bil prebit, čeravno so se pogajanja o novi poljski vladi vlekla vse do konca avgusta 1989. Tedaj je prevzela vajeti koalicijska vlada premierja iz katoliških vrst Tadeusza Mazowieckega. Končala se je vladavina Komunistične partije. Leto dni pozneje je bil Walensa, ki je leta 1983 že prejel Nobelovo nagrado za mir, izvoljen za predsednika Poljske.

Solidarnost zdramila tudi druge
Sindikalno gibanje Solidarnost je bilo prvo nekomunistično sindikalno gibanje, ki se je razširilo v "realnem socializmu" držav, znanih kot sateliti Sovjetske zveze, ki so bile povezane v "vzhodni blok", v gospodarski uniji (SEV) in v vojaški zvezi Varšavski pakt. Čeravno je temeljilo na uporniškem izročilu Poljske, je kmalu preraslo poljske meje in ogrožalo enopartijsko vladavino v vseh državah.

Zato je takoj postalo predmet splošnega zanimanja in tudi prizadevanj oblasti, da bi ga zadušili. K uspehu Solidarnosti, ki se je naslanjala na Katoliško cerkev in liberalno levico, je močno prispeval poljski papež Janez Pavel II.

Dejavnost se je razmahnila iz ladjedelnice v Gdansku po vsej Poljski. Poljske oblasti so jo hotele uničiti z izrednim stanjem, ki so ga uvedli pozimi 1980, češ da lahko le tako preprečijo sovjetsko invazijo po češkoslovaškem primeru. Sledila so leta represije. Toda gibanje za demokracijo je dobivalo čedalje večjo podporo. Končalo se je z okroglo mizo, s pogajanji med vlado in Solidarnostjo, katere rezultat je bil razpis svobodnih volitev.

Zaton nekdanjih pionirjev
Gibanje Solidarnost je nedvomno odigralo zgodovinsko vlogo pri razkrajanju enopartijskih sistemov v celotni Vzhodni Evropi. Toda že kmalu po uvedbi večstrankarske demokracije na Poljskem je zaradi številnih notranjih nasprotij izgubilo svojo vodilno vlogo in pomen. Politična stranka, ki se je oblikovala iz gibanja (AWS), je sicer pozneje zmagala na parlamentarnih volitvah 1997, na naslednjih 2001 pa je bila močno poražena in nima več vidnejše vloge v poljski politiki. Najvidnejši sindikalni aktivisti, ki so predstavljali moč civilne družbe, pa so se porazdelili v različne politične stranke.

Voditelj gibanja in poznejši poljski predsednik Walensa je medtem postal sporna osebnost. Kot samosvoj človek se je po prenehanju predsedniškega mandata večkrat kontroverzno vključil v različne javne polemike. Nazadnje so objavili dokumente, po katerih naj bi bil vseskozi tajni sodelavec politične policije nekdanjega režima - kar je večkrat zanikal , a so se pojavili vedno novi dokumenti. Nazadnje je zagrozil, da se bo zaradi zastrupljanja javnega mnenja izselil iz Poljske.

B. B.