"Jaz nisem Charlie Hebdo," je tako v kolumni v New York Timesu zapisal (konservativni) ameriški politični komentator in novinar David Brooks, katerega stališče je v bistvu, da so umorjeni satiriki s svojimi provokativnimi karikaturami širili nič manj kot sovražni govor, ki ga marsikje (po ZDA) ne bi nikdar objavili. Ob tem izpostavlja, da svetovna (ameriška?) javnost zelo rada poveličuje tiste, ki "žalijo nazore islamskih teroristov" v Franciji, da pa je sama precej manj strpna do tistih, ki žalijo njihove lastne nazore.

"Prvo, kar je treba povedati, je, da ne glede na to, kakšen status ste zapisali na Facebooku v povezavi z napadi, večina od nas pač ne more trditi, da 'smo Charlie Hebdo'. Večina od nas dejansko ne uporablja take vrste žaljivega humorja, za kakršnega se je specializiral ta tednik. Morda smo sicer začeli s tem - ko si star 13 let, se zdi drzno in provokativno pomoliti sredinec predstavnikom avtoritete ter se rogati verskim prepričanjem drugih ljudi. A po nekaj časa se to zdi otročje. Večina od nas se pomakne proti bolj kompleksnim pogledom realnosti in bolj prizanesljivim pogledom do drugih. Večina od nas skuša pokazati vsaj trohico spoštovanja do ljudi drugačnih veroizpovedi. Skušamo načeti pogovore s poslušanjem, ne pa z žaljenjem," piše Brooks, katerega stališče je deloma v Guardianu povzel tudi znani ameriški stripovski avtor Joe Sacco s stripom, ki je ponazarjal tanko linijo med satiro in razžalitvijo.

Brooks obenem satirikom priznava, da vseeno služijo določeni javni vlogi in razgaljajo naše slabosti, vključno z "omejenostjo verskih fundamentalistov, ki jemljejo vse preveč dobesedno in so nezmožni raznolikih stališč".

"Sem musliman. In novinar."
Da on ni Charlie Hebdo, v svojem blogu jasno in glasno pove tudi sarajevski novinar in publicist Amir Misirlić: "Nisem Charlie Hebdo. Jaz sem Amir. In musliman. In novinar. In ti dve moji identiteti mi ne dovoljujeta, da molčim." "Nekateri bi radi okarakterizirali zločin v Parizu z enostavno formulo 'Muslimani pobili novinarje'. Če pustimo ob strani, da taka formula ne drži zaradi preprostega dejstva, da je ne podpira gromozanska večina muslimanov po vsem svetu. Kot nekdo, ki je izbral, da se petkrat na dan z glavo dotakne tal v znak ponižnosti pred Stvarnikom, kot nekdo, ki petkrat na dan zatrjuje, da ni Boga, razen Alaha in da je Mohamed njegov sel, ne morem sprejeti, da se nekdo v mojem imenu dvigne v bran mojega Boga, ki je po defoltu vsemogočen."

Podobno se je odzvala tudi francoska muslimanska skupnost, ki je napade enoglasno obsodila, se od njih distancirala in se pridružila večstotisočglavni množici na spontanih sobotnih shodih. Medtem ko je Le Monde na svoji naslovnici napade gladko označil za "francoski 11. september", so tamkajšnji mediji dva dni po napadih že našli svojega heroja, ki je, po naključju, musliman. 24-letni Lassana Bathily, po rodu iz Malija, je namreč zaposlen v judovski košer trgovini, ki je bila tarča Amadyja Coulibalyja, in je brez veliko premišljanja pogumno skril šest (judovskih) kupcev v hladilno sobo in jih tako najverjetneje rešil pred napadalcem, ki je v trgovini ubil štiri talce.

Norveški katoliki se niso opravičevali za Breivika ...
Čeprav so na primer nekateri, kot je Mark Steel v Independentu, poudarjali, kako se francoskim muslimanom ni treba prav nič opravičevati za napade Coulibalyja in bratov Kouachi, češ da se tudi norveškim kristjanom ni bilo treba opravičevati za Andersa Breivika, vsi niso mogli mimo dejstva, da morda vseeno ne gre za čisto naključje, da za napadi stojijo pripadniki islama.

"Ne da bi iskala kakršen koli razlog ali izgovor za uporabo nasilja proti novinarjem - ki ni opravičljivo pod kakršnimi koli okoliščinami - ne smemo pozabiti, da Francija bije vojne v mnogo islamskih državah - Iraku, Afganistanu, Maliju ... Tudi če človeški davek teh vojn francoskim množicam ni vedno jasen, saj mediji na naslovnicah ne poročajo vedno o civilnih žrtvah, pa je znotraj lokalnega prebivalstva veliko zamer. In te zamere se zelo hitro širijo znotraj francoske muslimanske skupnosti," je na kanadski novičarski strani rabble.ca zapisala Monia Mazigh, ki se je v Kanado izselila iz Tunizije.

Nezaceljene rane Alžircev
Da ni zanemarljivo, da sta bila brata Kouachi po rodu iz Alžirije, nekdanje francoske kolonije, v kateri je spomin na krvavo alžirsko vojno za neodvisnost še vedno živ, izpostavlja tudi veteranski britanski vojni dopisnik Robert Fisk, ki je v svojih kolumnah v Independentu zelo kritičen do zahodnih posredovanj na Bližnjem vzhodu. "Morda bi morala vsa medijska poročila vsebovati 'zgodovinski kotiček', mali opomnik, da se nič - absolutno nič - ne zgodi brez preteklosti. Naslovnice zavzamejo pokoli, prelivanje krvi in policijski pregoni. Vedno 'kdo' in 'kako' - le redko pa 'zakaj'," piše Fisk.

Novinar ob tem poudarja, da vsi vemo, kdo je bil ubit v pariških napadih in kako, tisti "zakaj" pa so prikladno zagotovili kar storilci sami (maščevati preroka). "A ob tem je bil v zgodbi nekako povsem izpuščen pomemben kontekst, 'zgodovinski kotiček', ki ga mnogo Francozov, pa tudi Alžirci, raje ignorira: krvavo bitko celotnega ljudstva za svobodo proti brutalnemu režimu, dolgotrajno vojno (1954-1962), ki do danes ostaja temeljno jabolko spora med Arabci in
Francozi."
Konteksta ni omenjal niti avstralsko-ameriški medijski mogotec Rupert Murdoch, ki je v soboto razburil s tvitom, da tudi miroljubni muslimani nosijo odgovornost za smrtonosne napade. "Že mogoče, da je večina muslimanov miroljubnih, a dokler se ne soočijo s svojim rastočim džihadističnim rakom in ga uničijo, morajo odgovornost prevzeti tudi oni," je tvitnil ustanovitelj in predsednik drugega največjega medijskega konglomerata News Corporation ter s tem izzval plaz kritik.

Žižek proti ceneni relativizaciji
Svoje k tej kompleksni razpravi je dodal tudi Slavoj Žižek, ki pa v eseju, objavljenem v New Statesmanu, svari pred "ceneno relativizacijo" napadov v Parizu. Nekateri kolumnisti so namreč spontano svetovno solidarnostno akcijo "Je suis Charlie" problematizirali, češ da je odziv premo nesorazmeren z odzivom, ki so ga deležni drugi zločini (na primer Izraelcev nad Palestinci), da gre za evropocentrični izraz solidarnosti, da kot Zahodnjaki, ki že leta izvajamo pokole v tretjem svetu, pač ne moremo tako svetohlinsko obsojati takih dejanj in da je Charlie Hebdo s provokativnimi karikaturami preprosto preveč razžalil muslimane.

Žižek taka razmišljanja ostro zavrača, ob tem pa še izpostavlja "patološki strah mnogo zahodnih liberalnih levičarjev", da bi jih okrivili klasične zahodnjaške islamofobije. Sloviti slovenski filozof v eseju postavi liberalno demokracijo nasproti verskega fundamentalizma, pri tem pa sklene, da gre v resnici za lažni konflikt - za začarani krog dveh polov, ki drug drugega rojevata in predpostavljata.