Oglas
Po poročanju britanskih medijev je bilo lani na Otoku ugrabljenih in prepeljanih v tujino skoraj 500 otrok in številka iz leta v leto raste.
Ko se obisk podaljša v neskončno
Večina ugrabljenih otrok v Veliki Britaniji je namreč rojenih v narodnostno mešanih zakonih, po razpadu le-teh in bridkem boju za skrbništvo pa je otrok v družbi enega od staršev nezakonito odpeljan iz države in iztrgan iz svojega okolja. Sezona ugrabitev, če temu lahko tako rečemo, je ravno v teh mesecih, ko eden izmed staršev med šolskimi počitnicami otroka odpelje obiskat sorodnike - in ga nikdar več ne pripelje domov.
Britanska vlada lahko stori bore malo - v približno 40 odstotkih primerov ugrabitev so otroci odpeljani v države, ki niso podpisale mednarodne haaške konvencije, po kateri so države zavezane, da nemudoma vrnejo otroke, ki se jih nezakonito zadržuje na njihovem ozemlju. Strokovnjaki menijo, da je pogosto praktično nemogoče, da matere dobijo nazaj otroke, ki jih njihovi očetje odpeljejo v islamske države, v katerih velja moškim naklonjeno šeriatsko pravo. Številke britanske vlade še kažejo, da negativne posledice za ugrabitve prinaša tudi širitev Evropske unije.
ZDA: 800.000 prijavljenih pogrešanih
V ZDA so številke še bolj vrtoglave in pogosto nejasne. Leta 2007 je bilo denimo 800.000 otrok prijavljenih kot pogrešanih, kar je 80 odstotkov vseh pogrešanih oseb. Približno 99 odstotkov vseh pogrešanih najdejo v roku nekaj ur ali dni. "Če ga ne najdemo v 48 urah, je upanja precej malo," je stavek, ki ga ameriški policisti največkrat izrečejo staršem, ki prijavijo izginotje svojega otroka.
Večinoma gre za klasične pobege od doma, "starševske" ugrabitve (takih je vsako leto skoraj četrt milijona), nesreče in ugrabitve, ki trajajo 24 ur. A več kot 7.000 ameriških otrok na leto izgine za dalj časa ali pa jih sploh ne najdejo. Najnevarnejše ugrabitve so tiste, v katere ni vpleten eden izmed staršev. Po prijavi o izginotju ameriške oblasti razglasijo t. i. "amber alert" (jantarni alarm) za pogrešanim, občasno pa primer pritegne vsesplošno zanimanje javnosti.
A tudi pri izginulih otrocih se obtožbam na račun preferenčnega ravnanja organov zakona in medijev v ZDA le težko izognejo - v javnosti vlada tako neko vseprisotna podoba, da je bel otrok "vreden več". Če se vrnemo na Veliko Britanijo: Madeleine McCann je po izginotju leta 2007 postala obraz otroških ugrabitev, mediji poročajo o vsakem koraku njenega primera, k njeni vrnitvi so pozvali celo nekateri britanski zvezdniki. Starši na tisoče ugrabljenih britanskih otrok temnejše polti se zdaj sprašujejo, zakaj je mala Maddie pomembnejša od njihovih.
Zapletena mreža številk
Vsaka država vodi svojo evidenco ugrabljenih otrok, a najti smisel v gori zapletenih izračunov in dobiti neko realno številko ugrabljenih otrok po vsem svetu je težko. Grafi in tabele kažejo oceno vseh prijavljenih ugrabitev na leto in prijavljenih izginotij, ta številka se nato drastičo zmanjša, ko odštejemo otroke, ki se sami vrnejo domov, v posebnem stolpcu so družinske ugrabitve, spet v novem izračunu je število otrok, ki izgine za dalj kot le nekaj dni. Afrika, kjer v nekaterih državah uporniške skupine otroke ugrabljajo, jih "napumpajo" z opijati in jih zverzirajo v ubijalske robote, je zgodba zase.
Najbolj vrtoglave številke prihajajo iz Indije in ZDA, a če se ameriških 800.000 na koncu zmajša na nekaj tisoč, Indija predstavlja neke vrste črno luknjo za otroke. Trgovina z belim blagom tam cveti, milijon prijav o izginulih pa je številka, ki jo poročila svetovnih organizacij vsako leto vpisujejo v register ob Indiji. Ukrepati pa je izredno težko, še zlasti ker 40 odstotkov indijskih policistov meni, da trgovine z otroki v njihovi državi ni.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje