Zgodovinar in znanstveni svetnik Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) je za MMC pojasnil ozadje gradnje in nato skoraj tri desetletja pozneje rušenja zidu, ki je med hladno vojno simboliziral delitev sveta na kapitalističnega in komunističnega, padcu zidu pa je sledilo zedinjenje po 2. svetovni vojni razdeljene Nemčije.

Kateri dogodki so vodili h gradnji Berlinskega zidu oziroma zakaj so ga zgradili?
Zvezna republika Nemčija je v času kanclerja Konrada Adenauerja opažala nagel in vsestranski vzpon. S pomočjo Marshallovega načrta obnovljeno gospodarstvo je zacvetelo; ekonomski čudež, ki ga je poosebljal minister Ludwig Erhard, je na Zahod nezaustavljivo privabljal ljudi, ki so se leta 1945 znašli v sovjetski okupacijski coni. Nemška demokratična republika, ki je nastala iz nje, se je otepala z vse hujšimi problemi zaradi "odliva" najproduktivnejših in najbolj izobraženih kategorij svojega prebivalstva. Grozil ji je popoln gospodarski kolaps. Člani vzhodnonemškega politbiroja in njihovi sovjetski "prijatelji" – s tem izrazom so v NDR-ju ironično označevali "velikega brata" v Moskvi – so se zato odločili, da bodo s silo ustavili beg vse prej kot srečnih "graditeljev socializma" na Zahod. Po njihovem prepričanju je bila marksistično urejena država ne samo najboljša politična izbira, ampak prava zgodovinska nujnost. Zato je niso imeli niti najmanjšega namena prilagoditi pričakovanjem ljudi, kajti ti sami naj ne bi bili sposobni presoditi, kaj je zanje najbolje. Sklenili so, da bodo v Berlinu, kjer je bil prehod k zahodnim "kapitalistom in imperialistom" zaradi posebnega statusa mesta po letu 1945 najlažji, postavili zid in tako fizično onemogočili svobodno izbiro kraja bivanja prebivalcem sovjetske okupacijske cone oziroma NDR-ja.

Kakšen je bil dejanski in kakšen simbolni pomen Berlinskega zidu? Kaj je pomenil za ljudi, ki so živeli v deljenem mestu?
Berlinski zid je tako dejansko kot simbolno demonstriral neustreznost marksistične koncepcije človeka. Ta je pač nepopravljivo redukcionistična. Zid ni samo kazal zmotnosti notranje protislovne komunistične doktrine, ki so jo s kritiko Marxove delovne teorije vrednosti ovrgli že Eugen von Böhm-Bawerk, Eduard Bernstein in Peter Berngardovič Struve, ampak tudi njeno neuspešnost v praksi. Zlasti v gospodarstvu. Glede na to, da se marksistični pogled na in v svet utemeljuje na t. i. ekonomski bazi, je bilo čedalje hujše zaostajanje komunističnih držav v procesih modernizacije za tistimi, ki so bolj ali manj uspešno uveljavljale načela svobodnega trga, zanje porazno. Berlinski zid je bil – podobno kot stoletja prej Kitajski – izraz nemoči.

Zahodni del nemške prestolnice, ki je po 2. svetovni vojni preživel Stalinovo blokado, je že pred postavitvijo zidu moral postati samosvoje mesto, čeprav ni bil zgrajen za to (treba je bilo ustanoviti celo novo univerzo!); vzhodni del je kljub hudi okrnjenosti igral vlogo prestolnice, četudi ji sam ni bil dorasel. Namesto enega Berlina sta se tako v mentalni dejanskosti kot v otipljivi stvarnosti pojavila dva. Eden je bil izložbeno okno, drugi kulisa.

Kaj je pripeljalo do padca Berlinskega zidu in kdo je za to najbolj zaslužen?
Do padca Berlinskega zidu je pripeljal odpor proti marksističnemu ekspanzionizmu v svetu in nasprotovanje političnemu (ne)redu v deželah, ki so jim vladale militantne levičarske stranke. Lenin je socializem kot prvo stopnico na poti v komunizem definiral z znano formulo: "Oblast sovjetov plus elektrifikacija". Zato ni čudno, da je bila razlika med običajno in ljudsko oziroma socialistično demokracijo – kakor je ugotavljal po vsem Vzhodu razširjen poljski dovtip – približno taka kot med navadnim in električnim stolom. Marksističnim režimimom nikjer ni uspelo ustvariti kraljestva svobode, ki ga je napovedal Friedrich Engels. Prav tako pa je njihova hipertrofirana nadzorovalna mašinerija onemogočala učinkovito in vsestransko modernizacijo; v glavnem se je razvijala – kjer se je – le težka industrija in skrbno izbrani sektorji lahke (npr. kemijska, ki bi prišla prav v morebitni vojni).

Vzhod je očitno začel klecati pod težo nove oboroževalne tekme, ki jo je iniciirala administracija ameriškega predsednika Ronalda Wilsona Reagana. Zahod je tedaj opustil poprejšnjo politiko zadrževanja marksističnega ekspanzionizma, saj je ocenil, da je Sovjetska zveza zaradi zunanje- in notranjepolitičnih težav že blizu svoje agonije. Reagan je zato v svojem znanem londonskem govoru leta 1982 dejal, da na Vzhodu nastaja revolucionarna situacija, saj politična struktura preveč vklepa produkcijske sile. Ameriški predsednik, ki se je o marksizmu pustil poučiti pri enem njegovih največjih poznavalcev, zgodovinarju Richardu Pipesu, je v času poljske krize za analizo položaja v socialističnem svetu uporabil komunistično terminologijo, kar je odločujoče faktorje v Moskvi razbesnelo, vendar si niso mogli pomagati, saj je bila diagnoza stanja točna.

Sam padec zidu je bil eden izmed številnih dogodkov leta 1989, ki so pripeljali do padca komunizma v Vzhodni Evropi. Pred tem letom so se vsi poskusi v smeri rušitve totalitarnih režimov na tem območju izkazali za neuspešne, številne vstaje so bile (tudi krvavo) zadušene. Zakaj je bilo leta 1989 drugače?
Do leta 1989 je v ljudeh, ki so živeli vzhodno od Zahoda, večinoma zamrla iluzija, da je mogoče na komunističnih temeljih postaviti kaj drugega kot birokratsko tiranijo. Leta 1989 se je na podlagi bridkih poprejšnjih izkušenj že vedelo, da zgolj reforma komunizma ne daje rezultatov: tonila sta tako realni kot samoupravni socializem. Na Poljskem se je zgodil kolaps partije: marksistični režim je ohranjala samo še vojska, ki pa je državo lahko upravljala le začasno. Čedalje bolj se je utrjevalo spoznanje, do katerega se je že 1956 na Madžarskem prikopal komunistični prvak Imre Nagy: pravo spremembo lahko prinese samo opustitev enopartijskega režima in odpoved poskusom dirigiranja zgodovini prihodnosti.

V drugi polovici osemdesetih let se je vrhu vsega celo v Sovjetski zvezi, ki je bila sonce, okoli katerega je krožila večina socialističnih trabantov, že močno razširilo prepričanje, da po starem ne gre več naprej; Mihail Sergejevič Gorbačov se je ukvarjal predvsem z "revolucionarno situacijo" pred domačim pragom. Zato so prvaki marksističnih režimov v Vzhodni Evropi postali negotovi. Veliki "prijatelj" v Moskvi je postajal nepredvidljiv. Le redki med komunističnimi satrapi v vzhodnoevropskih prestolnicah so bili urezani iz dovolj trdega lesa, da so bili za obrambo svoje oblasti in privilegijev pripravljeni uporabiti vsa sredstva. Drugi so se hiteli šemiti v nacionaliste, Evropejce, zasebnike, strokovnjake …

Kaj se je s padcem zidu najbolj spremenilo, kako je svet 20 let pozneje drugačen?
Politična in geografska Evropa sta si nekoliko bližja pojma, kot sta si bila poprej. Nemčija je po letu 1989 znova postala osrednja država starega kontinenta: ni več samo njena najmočnejša gospodarska sila.

Zato pa Evropa v svetu po letu 1989 izgublja ne samo svojo simbolno težo, ampak v marsičem tudi realno moč. Berlinski zid je bil nekakšna alegorija blokovsko razdeljenega sveta na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah; danes na našem kontinentu ni več mogoče najti nobene tako sugestivne podobe. Nagel vzpon Kitajske in Indije napoveduje drugačen, vsekakor manj evropski in zahodnjaški svet, kot smo ga poznali do zdaj. Morda ima prav veliki madžarsko-ameriški zgodovinar John Lukacs, ki govori o zatonu moderne dobe.

Kako bi 20 let po padcu zidu ocenili ta dogodek?
Zgodovinar lahko kolikor toliko zanesljivo in nelaično ocenjuje samo dogodke, pri katerih so razvidne vse njihove posledice – torej tiste, ki so se odvrteli v dokončanost pred kakšnimi osemdesetimi leti ali več. Za dokončen poteg črte pod Berlinski zid je vsekakor še prezgodaj. Gotovo pa strmoglavljenje vzhodnonemških in njim sorodnih oblastnikov, ki so imeli v povprečju vsaj desetkrat gostejšo mrežo ovaduhov kot nacistične tajne službe, ni negativen pojav.

Se v Nemčiji tudi danes čuti delitev, ki je nastala z gradnjo zidu?
Se. Ne samo v arhitekturi – Karl-Marx-Allée (prvotno Stalin-Allée), glavno prometno žilo nekdanjega Vzhodnega Berlina, je vsekakor poučno videti: dovolj je široka, da lahko po njej kadar koli zapeljejo tanki, hkrati pa daje s svojo arhitekturo in okrasjem odličen vpogled v marksistični imaginarij in idearij –, ampak predvsem v mentaliteti. Načini mišljenja in strategije razumevanja sveta se spremenijo šele z nastopom novih generacij.