Simon Woolf, sodelavec referenčne vinske revije Decanter in velik ljubitelj naravno pridelanih vin, se dobro zaveda vseh pasti organiziranja prvega večjega Decanterjevega ocenjevanja sonaravno pridelanih vin do zdaj. Kaj je naravno vino? Kako postaviti merila in kako ločiti zrnje od plev? Ob tem pa se pripravite na pogrom obeh strani – tako tistih, ki menijo, da si najvišje ocenjena vina ne zaslužijo naziva "naravno", kot tistih, ki 90 odstotkov naravnih in biodinamičnih vin zavračajo kot "napake".
Parametri Decanterjevega ocenjevanja naravnih vin:
- ekološko ali biodinamično obdelani vinogradi,
- samo ročna trgatev,
- fermentacija z avtohtonimi (divjimi) kvasovkami,
- brez encimov,
- brez aditivov (npr. kislina, tanini, barvila), razen žvepla,
- brez filtracije oz. le z delno filtracijo,
- brez drugih večjih manipulacij.
Kakor koli že, Decanter je jasno in pregledno objavil svoje parametre ocenjevanja, pri čemer se je večinoma opiral na uveljavljeno kategorizacijo naravnih in ekoloških vin ter na najbolj splošno sprejete publikacije na to temo, kot sta vodilni svetovni Rawfair manifest Isabelle Legeron in ustanovna listina britanskega festivala vin z minimalnim posegom Real Wine Fair, pri čemer so te parametre preverili še pri strokovnjakih za naravna vina in uvoznikih.
Kljub temu pa se Woolf zaveda: "Če nekdo javno objavi rezultate tovrstnega ocenjevanja, se moraš pripraviti, da se tudi otreseš negativnih in provokatorskih komentarjev, kar zna biti precejšen zalogaj."
Zelo različni okusi
Woolf kot nekdo, ki se ima za "kritičnega podpornika niše naravnih vin", je komentarjev nasprotnikov, ki se razvrščajo od skeptičnih do naravnost žaljivih, vajen. "Sem kritični privrženec naravnih vin. Mislim, da je to ohlapno definirano gibanje naredilo ogromno za rehabilitacijo vinskega sveta. Rešilo nas je vse večje homogenosti in želje industrialcev po nadziranju, reguliranju in komercializaciji vsega. In za to sem iskreno in sebično hvaležen – moj kozarec je poln zanimivih tekočin, čeprav se mi čisto vse ne zdijo okusne," je zapisal v pojasnilu, kaj ga je vodilo v organizacijo degustacije.
Cilj? Videti, ali bi se trije zelo različni okuševalci lahko zedinili glede najboljših vin sonaravne pridelave, hkrati pa ta vina tudi predstaviti res velikemu (in tipično konvencionalnejšemu) Decanterjevemu občinstvu ter mu razširiti obzorja.
Je naravno z žveplom ali povsem brez njega?
Gre za dobro znano polemiko, ki deli naravno področje. Če nekateri menijo, da je za "naravno vino" lahko označeno samo tako povsem brez dodanega žvepla, spet nekateri drugi menijo, da z minimalno količino dodanega žvepla ni prav nič narobe, celo nasprotno. V skupino drugih se na primer uvrščata tudi ena najvidnejših poznavalk naravnih vin in organizatorka mednarodnega festivala naravnih vin RAW Isabelle Legeron ter verjetno najbolj cenjeni biodinamični vinar iz naših koncev, zamejska ikona Joško Gravner, ki je poskušal tudi brez žvepla, a z rezultati ni bil zadovoljen.
Mimogrede, za naravna in biodinamična vina je pri Demetru in Rawfairu postavljena postavka, da lahko vsebujejo do 70 mg žvepla na liter, kar je za nekatere najbolj ortodoksne preveč. EU-regulativa po drugi strani dovoljuje do 160 mg za rdeča vina, do 210 mg za bela in kar do 400 mg za desertna vina. Pri Decanterjevem ocenjevanju je imelo skoraj 50 odstotkov vin v konkurenci raven žvepla pod 40 mg. Med 10 in 20 jih je bilo povsem brez dodanega žvepla.
Rezultat? Komisijo so sestavljali Woolf, Andrew Jefford in Sarah Jane Evans in vsak je v svojo deseterico uvrstil zelo različna vina, a tudi tista, ki se jim ni uspelo uvrstiti v neki skupni presek, so bila ocenjena izjemno visoko, več kot 90 točk (od možnih 100). Ali kot zapiše Woolf: "V konkurenci je bilo najmanj 60–70 vin, ki bi jih z veseljem vzel domov in užival ob večerji."
In še: "Nekateri se bodo lahko potožili, da so na tem seznamu vina, ki niso naravna. Na to lahko odvrnem le, da rečem, da so vsa ta vina ustrezala našim merilom – vsaj glede na podatke, ki so jih predložili proizvajalci. Tako da če se ljudem zdi, da ne spadajo v kategorijo naravnih vin, imamo opraviti v najboljši meri s snobizmom in najslabši s kultizmom. Od naravnega vinarja ne zahtevam, da je bradat in radikalen, niti ne potrebujem etikete z oznako 'vin de France' ali drznega logotipa vprašljivega okusa. Veliko je konvencionalnih pridelovalcev, ki delajo izjemna obrtniška vina, a pač ne ustrezajo 'naravnemu' imidžu. Zakaj bi morali biti izključeni? Ocenjujmo tekočino, ne polemike."
Najbolj navdušil Batič
In kako so ocenjevali? Woolf je na prvo mesto postavil Ballarino (2012) iz toskanske kleti Valdonica (98 točk), na drugo vino Graupert (2015) avstrijske kleti Meinklang (96 točk), na tretje pa Fontanasanto (2015) italijanske kleti Foradori (95 točk). Na petem mestu najdemo Vitovsko (2010) zamejca Vodopivca s 95 točkami, na šestem s 94 točkami Batičevo vino Angel (2011), na devetem pa Guerilino pinelo (2015) s 93 točkami.
Sarah Jane Evans je na prvo mesto s 93 točkami uvrstila Batičevo Zario (2009), na drugo z 92 točkami Čotarjevo malvazijo (2014), na tretje pa Terro de Cuques (2014) španske kleti Terroir Al Limit.
Edini, ki med deseterico ni uvrstil Slovencev, je bil Andrew Jefford, ki je na prvo mesto postavil Circumstance Chardonnay (2016) južnoafriške kleti Waterkloof (93 točk), na drugo prav tako južnoafriško klet Intellego in njihov The Story of Harry (2016; 92 točk), na tretje pa Silvestris (2015) španske kleti Gratavinum (94 točk).
Batič, Guerila (oba iz Vipavske doline) in Čotar (s Krasa) so bili sicer edini slovenski naravni vinarji, ki so poslali Decanterju vzorce v ocenjevanje, in prav vsi trije so prišli med deset najboljših.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje