Te počitnice sem že skoraj dobesedno sanjala. Pa kje si našla Nepal in Tibet, je bil prvi od najbolj pogostih komentarjev, ki sem jih poslušala pred odhodom, drugi pa je bil že malo bolj naklonjen: Uuau, Tibet! Če sem kaj pričakovala? Niti ne, želela sem predvsem užiti vsak dan posebej.

Nekaj dejstev o Nepalu
27-milijonski Nepal, "ujet" med velikanki Indijo in Kitajsko, se razprostira v smeri vzhod - zahod, pri čemer je severni del gorat, tu počivajo najvišje gore sveta, južni del pa bolj položen. Nepalci, velika večina so hindujci, močna pa je tudi budistična skupnost, se lahko pohvalijo kot domovina kar osmih od skupno štirinajstih osem- in več tisočakov. Sam Katmandu ima okoli milijon prebivalcev, sicer pa Katmandujsko dolino, v kateri skupno živi okoli milijon in pol ljudi, sestavljata še Lalitpur in Bhaktapur. Večina prebivalstva govori nepalski jezik, zelo močan pečat mestu pa daje kultura Newarcev.

Nepal ima bogato zgodovino, zanimivo pa je, da, v nasprotju s svojimi sosedami, ni bil nikoli pod kolonialno nadoblastjo. Po 240 letih kraljevine, kot zadnji je bil leta 2005 okronan kralj Gjanendra, ki je potem po množičnih protestih maoistov in drugih strank aprila 2006 odstopil, se je dve leti pozneje, po prvih volitvah aprila 2008, preoblikoval v republiko. Predtem je v Nepalu deset let divjala državljanska vojna, v kateri je umrlo več kot 13.000 ljudi.

Hupanje, ki ne pozna počitka
Prva vožnja po katmandujskih ulicah je, vsaj delno, že razkrila utrip te ene najrevnejših držav: hupanje nešteto miniavtomobilov, predvsem pa motorjev, avtobusov in rikš, pisanost nizkih stavb, drobceni prebivalci s sijočimi očmi, pomanjkanje košev za smeti, ki ima za posledico precejšnjo nastlanost po ulicah, pri čemer pa je to odvisno od ure dneva. Po nočnem čiščenju so pločniki čisti, čez dan pa hitro »ozaljšani« s tem in onim papirčkom in še s čim.

Katmandu je zelo razprostrto mesto, nima visokih stolpnic, povečini so ceste v zelo ubogem stanju, gneča je ves dan nepopisna, hrupa še več, a je tako toplo mesto, vsaj zame. Nepalci so res prijazni in zelo drobceni, zato so prizori, ko se jih v enega izmed majhnih suzukijevih vozil nagnete vsaj šest, nekaj čisto vsakdanjega.

Začetek tritedenske avanture s Šapci. Prvo »tipanje« sopotnikov je že dalo jasne obete, da smo ena super ekipa, in ta občutek me ni prevaral. Itak, saj kakšen »zateženec«, ki si želi udobja petih zvezdic, takšnega načina potovanja že v osnovi ne bi izbral. Mi pa, različnih generacij, poklicev in mišljenja, pa vsi »malo usekani«, bi rekel moj ati, komaj čakamo na nekaj drugačnega. K temu je seveda potemtakem sodilo tudi to, da smo se po nastanitvi v Thamelu, ki je eden od predelov nepalske prestolnice, kjer je največ turistov/pohodnikov, takoj zapodili na »prvo okušanje« mesta. Kaj bi počivali po 24 urah potovanja, to bomo doma! Na Palačnem trgu smo si ogledali številne palače, po katerih trg nosi ime, in se sprehodili po Freak Streetu, ki je v 70. letih slovela kot rajsko zatočišče za vse hipije in druge »odprto misleče« ljudi, ki so pod okriljem Himalaje iskali pot v nirvano. Beri, zakajali so se ga in bili sploh in oh liberalni.

Že pred odhodom nam je naš vodnik povedal, da je Katmandu pravi raj za nakupovanje pohodniške opreme, in večere smo potem res preživeli brskajoč za novimi bundami, hlačami, čevlji in še čim. Ali to res potrebujem, v naslednjih dneh sploh ni bilo vprašanje, saj so bile ugodne cene vedno odločilni dejavnik.

Mističnost Pašupatinatha
Od prvih dni mi je v spominu najbolj ostalo mesto Pašupatinath, kamor smo odšli z eno naših številnih avtobusnih odisejad, o katerih malo več pozneje. V tem mestecu veje prav posebna energija: predstavljajte si (no, tudi fotografije bodo precej pomagale) množico stup in drugih stavb, med drugim tudi najsvetejši hinduistični tempelj v Nepalu, razprostrtih ob lenobni reki, kjer se dviga dim od zažiganja trupel. Na »ulicah«, ki to dejansko niso, postavajo zadeti saduji, prodajalke nakita in domačini, ki opazujejo turiste.

Najprej smo si ogledali dom za ostarele, v katerem me je sicer najprej kar stisnilo pri srcu, ko sem videla, v kakšnih razmerah živijo, potem pa sem se, bolj na silo, opomnila, da v bistvu živijo uborno, toda lepo, da je zanje poskrbljeno. Za največ smeha je poskrbel drobceni sadu (to so nekakšni »misleci«, ki so se odpovedali posvetnemu bogastvu in živijo le od miloščine ljudi, svoja prizadevanja pa vlagajo predvsem v religiozne vsebine), ki je s svojim spolovilom, seveda za plačilo, dvignil približno 20-kilogramski kamen. Ne sprašujte, kako in zakaj, ker ni logičnega odgovora. Tako pač je.

Svet zase: nepalske ceste
Po treh dneh je sledil prvi premik. Če bi človek slišal, da je, recimo, oddaljenost našega naslednjega cilja 160 kilometrov, bi pričakoval, da se bomo tja vozili dve uri. No, ne bi se mogel bolj zmotiti: to je pomenilo osem ur vožnje. Juhu, gremo! Ob 6. zjutraj smo, res dobrovoljni, skočili pokonci in se odpravili na pot proti narodnemu parku Čitvan, ki leži na jugu države.

Cesta je bila, milo rečeno, slikovita, zato je kar dobro, da sem je veliko prespala. Nepalci vozijo po levi, in omenjena cesta, polna nekih prepadov, me je spomnila na pisanje več člankov, v katerih so agencije poročale o hudih prometnih nesrečah v Nepalu. Zdaj razumem, zakaj. Pot na jug države nas je v bistvu vodila čez prelaz, cesta je bila večinoma makadamska, skupaj z nami pa se je naokoli podilo še na stotine avtobusov, tako da je bilo to bolj romanje kot vožnja.

Prizori ob cesti so razkrivali številna revna naselja, ponekod so domovi le na kolih ležeče zbite deske, velikokrat so cunje sušili kar po grmovju, kuhinje so zunaj, dejansko gre za v kamen vdolbene »kuhalnike«, povsod pa polne police kokakole in sladkih prigrizkov. Kdo bi si mislil. Po naših standardih so Nepalci res revni, pa vendar me ob pogledu nanje ni stisnilo, tako kot me je, recimo, na Kubi. Tam je res čutiti, da nimajo, ker ne smejo imeti, in da si želijo zlatih časov 50. let, tu pa je stopnja razvoja prišla do tam, kjer je, in s tem so vsi zadovoljni, ni zagrenjenosti.

Naše romanje proti Čitvanu smo prekinili z raftanjem na reki Trisuli. Začetni skepticizem je nadomestilo popolno navdušenje: barva reke sicer ni primerljiva s Sočo, njene brzice ponekod pa so. Odlična popestritev dneva, sploh padci nekaterih v vodo, ki so bili potem tarča pomenljivih pogledov: bo nenamernemu popitju vode sledilo stranišče ali ne?

Kaj mi bodo vsi flisi?
Proti večeru smo se pripeljali v narodni park Čitvan: tu je bilo še bolj vroče in soparno kot v Katmanduju, in vsi smo, vsaj potiho, preklinjali vse debele puloverje in žabe v naši prtljagi, in iskali tiste maloštevilne kratke hlače. Poležavanje o reki Rupti, na drugem bregu že začetek bujne zelene divjine, in kičaste hiške, v katerih si, ko si pogledal skozi okno, dva metra od svoje postelje zagledal pravcatega slona.

Naslednje jutro smo vstali ob zori in se odpravili na vožnjo po reki: krokodil sem, krokodil tja, pavi in nešteto barvitih ptic. Malo smo spraševali, kaj bi se zgodilo, če bi se čoln prevrnil, pa se potem prepustili lepi naravi. Pot nas je vodila do slonje farme. Ko smo jih gledali, kako privezani postajajo v odprtih hlevih, nas je kar malo stistnilo, a smo se potolažili, ko so nam pojasnili, da so privezani le začasno, (kako kruto, zaradi nas turistov), potem pa jih spustijo v gozd. S sloni smo šli potem tudi en krog po gozdu z njimi, da smo videli še nosoroge, nekateri pa smo jih pred tem še kopali. Zelo zabavno, sploh kot te z rilcem poškropi, potem pa še z užitkom vrže s svojega hrbta.

V nadaljevanju o trekingu in poti proti Tibetu.