Ljudje so tam množično stopili drug k drugemu, da bi za spremembo s čudovitim glasom enotnosti poiskali in obudili pravi pomen pojma legitimnost. Pojma, na katerem navsezadnje obstane ali pade sama Ustava RS, najvišji uradni dokument družbene pogodbe. Občutek ob iskanju je sicer dosti manj evforičen od obiska eksplozivnega vijoličastega kotla, a vseeno odzvanja še bistveno močneje.

V Štajerski prestolnici je poseg v osebne pravice s postavitvijo stacionarnih radarjev legitimno sodu izbil dno. Neopažene niso ostale niti tiste neprijetne modre kuverte s sodišča, ki nekoliko bolj pogosto, kot bi bilo zaželeno, končajo v poštnem nabiralniku lastne občine.

V sosednjem Dupleku so popoplavni valovi zalili moža in bili v kriznih urah tako močni, da brez izurjenega spremstva sploh ni mogel do svoje hiše! Na tem mestu se pred uradnimi v standardne kmečko-razumske obsodbe nikakor ne bomo spuščali, bomo pa skušali opisati zadevo čim bolj preprosto: Če Kangler zaupa vase in v pravno državo, mu ob nedvomno kakovostnem odvetniku ne bi smelo biti hudega. Če na drugi strani ne zaupa vase, svojo nedolžnost in pravno državo, pa na trenutni poziciji tako in tako ne bi smel biti. To je Mariborčanom jasno, lepo bi bilo, da bi do tega spoznanja glede lastnih županskih, svetniških in podobnih zagat prišli tudi tisti iz nekaterih bolj ciničnih koncev lepe Slovenije.

Simpatiziranje preostalega dela Slovenije z Mariborom je vseeno jasno zaznavno na medmrežju. S požiganjem radarjev so v očeh slovenske javnosti poskrbeli za nekaj do zdaj neznanega – simpatični, malodane splošno odobravan vandalizem. Kdo bi si kaj takega mislil ob pogosto napihnjenih poročilih o izgredih na nogometnih derbijih, ki ustvarjajo pretežno soglasno negativo?

Seveda izzivov za tamkajšnje meščane še zdaleč ni konec. Četudi Kangler odide s položaja, bi lahko v znak osebne pokore ali pa cinično na svoj izpraznjeni sedež nastavil zrcalo vsem številnim nekdanjim volivcem, ki so ga tokrat izžvižgali s prestola. Zrcalo z odsevom kot opomin, naj zastopnika lastnih interesov v prihodnje izberejo bolj pametno. Naj razmišljajo z lastno glavo in ne pustijo drugim, da ustvarjajo mnenje za njih. Demokracija ni izbira, demokracija je dolžnost. Demokracija ni samo kastrirano pitje kapučina z napol odprto srajčko v Mačku ob Ljubljanici.

In če smo povsem iskreni, noben človek v resnici noče lagati oz. živeti v stalnem sprenevedanju. Nekateri politiki pa to počnejo, ker morajo za ohranitev ali pridobitev svoje službe govoriti to, kar večina ljudi rada sliši, tisto kar na koncu tedna stimulira njihove volilne ročice. Torej smo navsezadnje le problem mi, volivci. Kaj želimo slišati? Demokracija je sklenila poln krog.

Urban Bera