Njegova bibliografija obsega več kot 300 del in kot mentor je vzgojil nekaj trenutno največjih slovenskih filozofov. Še vedno tudi kritično razmišlja o družbi: dr. Božidar Debenjak.

Leta 2008, po nekaj letih protestniškega aktivizma proti agentom trenutne globalne finančne in tudi civilizacijske krize, za rešitev katere pa ne najdemo konkretnih teorij alternativnega družbenega in ekonomskega reda, se zdi Marxova enajsta teza o Feuerbachu enako pomembna in zgovorna kot leta 1845. Do zdaj so filozofi svet samo različno razlagali; gre pa za to, da ga spremenimo. Božidar Debenjak je vse od začetka šestdesetih let, ko je postal profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti, sledil temu vodilu. In veseli ga, da to velja tudi za mnoge njegove doktorske študente. Med njimi so pionirji tudi v svetu velike entitete v filozofiji, to je ljubljanske psihoanalitske šole. Ja, Mladen Dolar in Slavoj Žižek sta doktorirala pri Debenjaku. Pa še marsiko drug.

Debenjaka tudi onkraj meja naše dežele večkrat označujejo kot zadnjega marksologa. In preden se kakšen komentator oglasi, da gre pri Debenjaku za nekakšen ideološki prežitek iz stare Jugoslavije, in preden se kdo spet loti razvnete debate o 'levih in desnih', naj se raje zazre v tiste spodaj zapisane vrstice, v katerih Debenjak pojasni humani prispevek Marxove misli. Tisti prispevek, ki je v svoji humanosti tako univerzalen kot Biblija. In prav zato, ker je Debenjak nekakšna siva eminenca v ozadju mnogo tistega, kar je danes aktualno in sveže v slovenski filozofiji, in ker tudi po upokojitvi ostaja prisoten v javnem diskurzu o (zablodelih) poteh razvoja v Evropi 21. stoletja, smo ga ob nedavnem dnevu filozofije povprašali o tem, kateri je tisti problem, o katerem bi morali ta čas razmišljati filozofi.

"Osnovni problem je ta trenutek, da družba razpada. Nekako je v neki silno globoki moralni krizi, in to celotno globalno. In to po celem svetu. V globalizaciji se je izkazalo, da se nenadoma ne govori več o tem, da bi se kar koli delalo za korist ali za človeka, za ljudi in tako dalje. Ampak imamo opraviti samo z izredno brutalnimi parolami sebičnosti. Denimo ljudem govorijo, da smo preveč porabili in da morajo oni zdaj to privarčevati. Pa treba je poskrbeti za čim večjo fleksibilnost dela in kapitala, pa povečati konkurenčnost, ampak nobena od teh stvari ne govori o človeku. Vedno se je govorilo o tem, da se nekaj dela za dobrobit ljudi, za uspeh ljudi, zdaj pa imamo ta grozljivi nečloveški, sebični govor. Ki naj se kar preprosto sprejme. Veste, naloga filozofije je bila vedno, da ko se sreča s kakšnim problemom, se vpraša, o čem sploh govorimo. Da vprašanju samemu pogleda v ozadje, ga nekako spodvpraša. In če vidimo zdaj to grozoto, v kateri živimo, vidimo, da je vse tisto, za kar si je človeštvo v zgodovini prizadevalo, izginilo. Samo to je še zdaj važno, kako se bo kaj nagrabilo in še več nagrabilo – profit in ekstraprofit. To je svet, ki je postavljen na glavo."

Prav na dan filozofije (15. november) se je začel tudi nov letnik delavsko-pankerske univerze, na kateri ste v preteklosti tudi vi predavali. Letos ponuja predavanja na temo dvojne krize evropskih integracij. Sami ste tudi v intervjujih v preteklih letih poudarjali, da se čutite Evropejca, da je za vas Evropa izredno pomembna. Kako danes gledate na to Evropo, katera je njena kriza?

Ključna kriza Evrope je to, da se pozablja tisto, kar je bil ključen prispevek evropske zgodovine. Evropa naj bi bila alternativni model nekdanjemu edinemu gospodarju sveta. Skratka, morala bi biti točno tista točka, v kateri se razmišlja, kaj je treba napraviti za dobro ljudi; ne samo v imenu ljudi, ampak za ljudi. Evropa bi morala biti tak projekt. Mi pa tega danes ne vidimo – poslušamo le o tem, da moramo varčevati, vpisati fiskalno pravilo v ustavo …
Ampak te teme, ki obvladujejo medije in javni diskurz, so pravzaprav zelo strokovne. Vsi pa o njih razpravljajo in se glede njih opredeljujejo glede na svoj svetovnonazorski pogled …
Točno tako in tukaj pridemo tudi do problema usihanja demokratičnosti naših političnih sistemov. Prav združena Evropa s svojo ogromno birokracijo in zbirokratiziranostjo odločanja je vsilila, da se nenadoma tudi v demokratičnih parlamentih odloča o stvareh, ki jih poslanci ne razumejo. Najprej se je oglasil nemški parlament, kjer so poslanci ugotovili, da od njih pričakujejo, da se bodo v zelo kratkem času odločali o stvareh, o katerih niso mogli vedeti ničesar. Na mizo so dobivali zelo strokovna vprašanja, o katerih je mogoče presojati le na podlagi iste strokovnosti. Poleg tega se je izkazalo, da so bila ta strokovna vprašanja tudi zastavljena tako, da poslanec ni mogel vedeti, o kateri bistveni stvari odloča. Poslanci zdaj namreč odločajo o tehnikalijah, o izvedbi neke strokovnosti, pri tem pa se sploh ne dotaknejo bistva te strokovnosti, ki stoji za izvedbo, ki jo morajo potrditi s svojimi glasovi. Koliko poslancev pa pozna neke nove bančne produkte? Že izraz sam – bančni produkt – jim je tuj. In ne morejo sploh vedeti, da razpravljajo o nečem, čemur se le reče bančni produkt, v resnici pa je to ničvredna šara, zavita v neki paket. In potem poslanci s svojimi pritrjevalnimi glasovi to 'razprodajajo'. Še bančniki sami ne vedo vsega o vseh bančnih produktih, saj so te zadeve koncipirane tako, da naj tudi bančnike preslepijo … In dokler se o takšnih zadevah sprejemajo politični sklepi, smo na napačni poti.

Prej ste omenili, da se ne razpravlja več o dejanskih potrebah človeka. Prav v sedanjem javnem diskurzu pa je opazen precejšen prezir do navadnih ljudi in predvsem do nekaterih 'neproduktivnih' skupin prebivalstva; torej tistih, ki se ne vključujejo v ideologijo (finančne) učinkovitosti. Gre nekako za diskurz, ki je tudi v mednarodnem pogledu značilen za novo desnico. Kako si lahko torej razlagamo vzpon političnih sil, ki vzvišeno nastopajo v odnosu do ljudi?
Glejte, nova desnica se je začela vzpenjati na začetku osemdesetih let. Takoj je začela zaostrovati med drugim hladno vojno in oboroževalno tekmo. Tako so tudi 'izsilili' zmago nad Sovjetsko zvezo, ki so jo prisilili v oboroževanje, ki ga ta ni bila več sposobna izvajati, ne da bi to preveč obremenilo njeno civilno gospodarstvo. Obenem so s tem tudi vzeli zagon tistim, ki so sistem Sovjetske zveze hoteli reformirati, ker so Sovjetsko zvezo in ideje, na katerih je zrasla, dokončno diskreditirali. Ko je sovjetski blok padel, pa se je izkazalo še nekaj zelo pomembnega. Vsi so pričakovali, da bo po padcu Sovjetske zveze zavladala doba vsesplošne demokratizacije in rasti blaginje. Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Izkazalo se je, da zahodne države ne potrebujejo več države blaginje, ki so jo vzdrževale predvsem zato, da so preprečevale radikalizacijo delavskega razreda v smeri idej Sovjetske zveze. Država blaginje je bila namreč koncipirana kot propagandno orodje, kot odgovor v smislu: glejte, kako smo boljši od tistih, ki se sklicujejo na socializem. Prav strah pred Sovjetsko zvezo, ki je bil sicer od vsega začetka seveda votel strah, je vzdrževal željo oblasti po preprečevanju prevelike socialne razslojitve prebivalstva. Ko pa je bil ta strah odstranjen, so padle vse ovire … Država blaginje je bila le še klada na poti, brcnili smo jo v kot … Bistvo Evrope je bilo tudi to, da je bilo to območje stoletja boja za delavske pravice, stoletnega sindikalističnega boja. In vse to smo čez noč zavrnili.

Se potem, če morda nekoliko pretiravamo, vračamo v čas, o katerem v svojih romanih piše Charles Dickens; ali pa se spet lahko identificiramo z že davno pokojnimi šlezijskimi tkalci, o katerih poje Heinrich Heine?
Veliko pove že to, da imamo zdaj mlado generacijo, ki živi iz rok v usta. In prvič imamo mlado generacijo, ki se sprašuje, ali bo sploh dočakala tisto starost, ki so jo dočakali njeni starši in stari starši. Moralni principi družbe, na katerih je država blaginje temeljila, so bili vrženi v kot. To je to.

In nova desnica demonizira vse, kar izhaja iz marksizma; tudi tisti humanistični prispevek marksizma, ki pravzaprav ni drugega kot drugačna formulacija biblijske etike, na katero se ta ista nova desnica tudi v 21. stoletju rada sklicuje.
Marx je razmišljal predvsem o tem, kako naj v družbi neovirano teče produkcija, ne da bi prišlo do tega, da enim pripada skoraj vse, drugim pa nič. Marx je že v svojih zgodnjih delih razmišljal o tem, kako lahko dva, ki sva vključena v proizvodnjo na različnih mestih proizvodnega cikla, vendar medsebojno komunicirava kot človeka, kot človeka tudi skrbita drug za drugega. V tej smeri bi morali razmišljati tudi danes. In danes so tehnološke možnosti in kapacitete za uresničitev tega Marxovega ideala veliko večje kot pred 150 leti. Ta humani aspekt Marxove misli izhaja iz njegovega uvida, zakaj kapitalizem s svojim uničevalskim odnosom tako do narave kot do človeka ni prava pot. Kapitalizem bi moral biti le zgodovinska faza, skozi katero je treba iti. Pa se to ni zgodilo in nihče ne bi še pred nekaj desetletji pričakoval, da bodo aktivisti po letu 2000 povsem realistično in ne dosti pretirano govorili: Mi smo 99 odstotkov, 1 odstotek pa poseduje skoraj vse.

Vendar pa je ravno nova tehnologija oziroma tehnologija, izpeljana iz bliskovitega razvoja naravoslovnih znanosti, še zaostrila to uničevalnost kapitalizma, ko gre za podrejanje narave.
Takšna zloraba narave je tudi posledica vedno bolj očitne miselnosti, da lahko v lastnino spremenimo kar vse. O tem govori tudi vzpon piratskih strank, ki se nam lahko zdijo nekoliko sanjaške, ampak v njihovih zahtevah je nekaj realnega. Zgovoren primer je že vprašanje genetsko spremenjenih organizmov, ki je že samo na sebi velik problem. Potem pa imate koncern Monsanto, ki si pravzaprav pridobiva patente nad naravo. Skušajo si celo dobiti patent nad človeškim genomom. Ali ni prav nobene stvari, ki bi morala pripadati vsemu človeštvu? Lahko da piratske stranke pretiravajo. Seveda pretiravajo, to je jasno. So pa začele opozarjati na to, da – če se tako izrazim -, ljubčki zlati, ni vse privatna lastnina, da ne moreš vsakega intelektualnega odkritja spremeniti v privatno lastnino. In v tem imajo prav. To so vse stvari, ki se povezujejo s tistim, kar je v svojem času govoril Karl Marx. Marx je že dolgo pod zemljo. Situacija, o kateri je govoril, se je spremenila, v svojem bistvu pa so institucije kapitalističnega sistema vendarle ohranile svojo identiteto. Predmet marksistične kritike je spremenil svojo podobo, ni pa spremenil svojega bistva. V bistvu danes prihaja bolj do izraza kot kadar koli prej. Kapitalizem tega trenutka je tako surov, kot je bil manchestrski kapitalizem v 19. stoletju. Vse tisto, kar smo v 20. stoletju imeli za napredek, torej keynesijanska politika, država blaginje in podobni koncepti, vse to je bilo zavrženo. In kaj imamo zdaj? Grozoto imamo. Strahotno je premišljevati o tem, da bo zdaj mlada generacija za sebe kar naenkrat rekla: No future! To je nezaslišano in nevzdržno stanje.

Ampak to geslo No future oziroma tudi nesposobnost privzemanja perspektive prihodnosti v razmišljanju se zdi značilna tudi za politiko. Če so veliki politiki 20. stoletja v svojih programih in govorih govorili predvsem o tem, kaj bodo dosegli in kaj bo dosegla njihova država, danes govorijo predvsem o grožnjah in o tem, kako se jih bomo obvarovali. Nekakšen jezik ogroženosti, psihoze in apokaliptičnosti, jezik boja zgolj za ohranjanje statusa quo je postal jezik politike. Pravega voditeljskega duha med politiki ne najdemo več.
Današnja politika je politika liliputancev. Če razmišljam o tem, koga neki bi si Evropa lahko izvolila za svojega predsednika. Kdo, katera figura bi to lahko bil; katera figura … Vsi so preveč liliputanski za kaj takega. Poglejmo v prejšnje dobe. Na primer lahko ste imeli takšne ali drugačne pomisleke zoper Konrada Adenauerja. Ampak Adenauer je bil figura zgodovinske velikosti. Lahko ste se smejali Hruščovu. Pa je bil ta prav tako figura zgodovinske velikosti. Lahko se je kakšen karikaturist smejal velikemu De Gaullovemu nosu, češ da je velika osebnost tista, ki ima velik nos, ampak de Gaulle ni imel le velikega nosu, ampak je bil pomemben tudi drugačen. Kar koli si mislimo o njih in o njihovih šibkostih, ampak bili so veliki politiki in voditelji. Ali Willy Brandt in njegov naslednik Helmut Schmidt. Danes hodi cela Nemčija za mnenje spraševat več kot devetdesetletnega Schmitda. Zakaj? Koga drugega pa naj vprašajo? Naj gredo vprašat gospo Merkel, ki je sicer zelo spretna v politiki, ampak vizionarskosti nima pa nobene? Ona je tehnologinja moči. In nič drugega.

In hkrati vidimo – predvsem tudi pri nas – protiintelektualistični impulz v sodobni politiki. Pravi boj proti resnim argumentom, proti zgodovinskemu in filozofskemu znanju in natančnosti izražanja. Na drugi strani pa – kar je absurdno – vidimo hiperprodukcijo visokošolsko izobražene mladine.
Imamo obilico izobrazbe in polizobrazbe, pa tudi akademske polizobrazbe, kar je tudi posledica razmer po padcu Vzhodnega bloka. V teh 'novih deželah' smo videli hitro ustanavljanje številnih šol v nekdanjih deželah Vzhodnega bloka in temu je sledila nekoliko pozneje Slovenija z obilico zasebnih fakultet, financiranih z državnim denarjem. S tem se je seveda začelo generiranje mnoštva polizobražencev. Kmalu bomo prišli do tega, da bomo narod bedakov ne glede na spričevala, ki jih bomo imeli. To bo rezultat vsega skupaj. Do določene mere je to tudi po svetu tako, ampak pri nas je pa razsežnost tega prav boleča. Na drugi strani pa se tistega, ki bi razmišljal s svojo glavo, vsaka absolutna oblast boji. Pri nas je to tudi posledica tega problema, da nam demokracija pošteno šepa. Imamo atmosfero nerazmišljanja, neodločanja, neko atmosfero strahu, ker si ljudje ne upajo povedati tistega, kar si mislijo. In to je tisto, kar je hudo. In zaradi česar je razprava o etiki in o etiki javnega delovanja še kako potrebna. Razlagali so nam, da se z etiko ukvarjajo predvsem gospodje zdravniki, ampak etika je predvsem filozofska disciplina. Filozofi so tisti, ki morajo o tem razpravljati, drugi lahko kaj prispevajo, a etika je predvsem stvar filozofskega razmisleka.