Danes lahko uživamo za volanom pravega športnega kupeja A110, ki nagovarja tiste, ki si pravzaprav želijo – ali pa želimo – klasike. Nagovarja tiste, ki na dnu avtomobila nočejo težkih baterij, ki nočejo tišine in umetnih, računalniško generiranih zvokov, in tiste, ki ne želijo prehoda k avtonomni vožnji.

In tistim, ki radi še posebej strastno poprimemo za volan, je namenjen A110 R.
Ko avtomobilski proizvajalec imenu svojega športnika doda črko R, to po navadi obeta dirkaško nadgradnjo.

Tako je tudi pri modelu A110 R. Že po fotografijah vam je verjetno jasno, da to ni avto, ki bi bil zelo priročen, da ne rečem znosen za vsakodnevno uporabo. To je avtomobil, ki skuša številne elemente z dirkalnikov pravzaprav prenesti na avtomobil z registrsko tablico.
In ta registrska tablica bo v tem primeru večinoma namenjena temu, da avtomobila na dirkališče ne bomo pripeljali na prikolici, temveč kar po cesti. Ali pa za uživanje na kakšni zaviti alpski oziroma “podalpski” cesti. Ravno to je namreč filozofija znamke Alpine.

Bistvo je v manjši teži

Izredno všeč nam je, da so se francoski inženirji lotili te reinkarnacije, ki se zgleduje po originalnem A110 iz 60. let preteklega stoletja. Z njo so ostali zvesti izročilu, saj je tudi Jean Rédélé, ustanovitelj znamke, s svojimi avtomobili najraje užival prav na zavitih cestah svojega najljubšega dirkaškega igrišča – Alp.

Seveda, na zavitih cestah se da uživati pravzaprav z vsako različico modela A110, kar smo ugotovili med našimi preteklimi testi. Zato je treba razumeti, kaj pravzaprav prinašajo večinoma “karbonske” nadgradnje različice R. Snovalci tega avtomobili so imeli dva glavna cilja: dodatno zmanjšati težo in izboljšati aerodinamiko. Prav temu so namenjeni ti dodatki iz ogljikovih vlaken, ki jih ta športnik nesramežljivo pokaže ne glede s katerega kota ga pogledamo.

Najprej je tu pokrov prednjega prtljažnika, ki je že po občutku, ko ga odpremo, izjemno lahek. Vloga njegove posebne oblike je predvsem spremeniti pretok zraka, da ga usmeri stran od prednjega stekla. Za dodaten pritisk k tlom skrbita tudi stranska pragova in predvsem zadnji “spojler”. Vsi ti deli spremenijo pretok zraka na način, da se za 140 kg poveča sila, ki avto potiska k tlom. Ta je večinoma usmerjena na zadnji del vozila, kar pri avtomobilu s pogonom na zadnji kolesni par in s sredinsko nameščenim motorjem pripomore k predvidljivejši vožnji in večjemu oprijemu v dolgih hitrih zavojih.

3,9 sekunde od 0 do 100 km/h

Inženirji torej niso hoteli uravnoteženosti vozila v razmerju 50:50, temveč je glavnina dogajanja pomaknjena proti zadnjemu delu avtomobila. Tudi zadnji pnevmatiki sta namreč širši od prednjih, kar zagotavlja manj podkrmarjenja in bolj predvidljivo prekrmarjenje ob močnih pospeševanjih.

Za nameček pa ogljikova vlakna tvorijo tudi ta dragocena platišča. Ta namreč predstavljajo nezanemarljiv del mase, ki vpliva tudi na pospeševanja. Tudi po zaslugi za 12 kg lažjih platišč lahko ta avtomobil do stotice pospeši v le 3,9 sekunde.

Ta številka je še posebej navdušujoča, ko upoštevamo, da za pogon skrbi turbo štirivaljnik z 220 kilovati oziroma okroglimi 300 “konjskimi” močmi. Ta številka je v resnici enaka kot pri različici A110 S, ki je stopničko nižje.

Povečanje moči bi namreč zahtevalo spremembo komponent, ki pa bi povečale maso vozila. Enako velja tudi za razlago, zakaj pri tem avtomobilu ni na voljo ročnega menjalnika. Dvosklopčni sedemstopenjski menjalnik je lahko kompaktnejši, po naših izkušnjah pa tudi bolj bliskovit in natančen. Pravzaprav včasih prestavi tako odsekano in agresivno, da spominja na kakšen popolnoma dirkaški sekvenčni menjalnik, to pa je seveda tisto, kar v avtomobilu te vrste vozniku daje pravi občutek.

Po zbranih občutkih pa je povsem dovolj oziroma ravno prav tudi same moči motorja. Moramo namreč vedeti, da je različica R v primerjavi z različico S še za 34 kilogramov lažja in tako tehta le dobrih 1.080 kilogramov.

Za dirkaške navdušence

Lahek avto v tem primeru poleg pospeškov pomeni tudi lahkoten občutek na volanu ter krajše zavorne poti. Pred zavojem na dirkališču lahko resnično zaviramo v zadnjem trenutku tudi po zaslugi velikih zavor brembo, ki jim dodatno hlajenje omogoča posebna oblika platišč. Prednja platišča imajo namreč večje odprtine za hlajenje kot zadnja.

Ko se užitkarsko zapeljemo na katero izmed slovenskih cest, smo običajno navajeni, da asfaltna podlaga ni ravno brezhibna. Zdi se, da so prav takšno podlago imeli v mislih snovalci tega avtomobila.

Vzmetenje različice A110 R je namreč trše od drugih, a obenem služi kot odličen primer, da se trdota vzmetenja ter učinkovito blaženje neravnin in udarcev nikakor ne nujno izključujeta.
Po zaslugi velike mehkobe, ki jo pravzaprav lahko ponudi vzmetenje, je A110 R v resnici presenetljivo udoben pri vsakodnevni vožnji. Ne razumite narobe, udoben še ne pomeni, da je ta avto za vsakodnevne opravke zelo primeren.

Tako pridemo do po mojem mnenju najboljšega dela tega avtomobila – do sedežev in varnostnih pasov. Karbonski dirkaški sedeži in dirkaški pasovi voznika praktično zabetonirajo v vozniškem sedežu in ravno to je pomembno, da lahko naše telo dobro čuti sile in delovanje avtomobila, pa tudi bolj varno je.

Predvsem pri pasovih gre za pravo poslastico iz dirkaškega sveta. To so namreč nekakšni “poenostavljeni” šesttočkovni pasovi, ki jih čez rame in med nogami pripnemo na dveh mestih.

Ko še malo izdihnemo zrak in pasove zelo močno zategnemo, je občutek z izjemo varnostne kletke zelo podoben tistim iz dirkalnikov. Se pa na tem mestu začnejo prigode, ki seveda govorijo, da bo vsakodnevna uporaba tega avtomobila pestra in včasih tudi precej zamudna.
Ko se pripnemo, namreč odprtih vrat ne moremo več doseči, zato moramo ob pozabljivosti postopek preprosto ponoviti.

Potem ko smo pripeti, pravzaprav ne vidimo v mrtve kote, kar je pri vključevanju s stranske ceste pravi izziv in zahteva izjemno veliko pozornosti in iznajdljivosti voznika.
Za voznikom namreč ni stekla in tudi vzvratno ogledalo nima prav nobene funkcije, ker je motorni prostor pokrit s karbonskim pokrovom.

Poraba goriva je lahko zelo zmerna

Ampak vsi ti podatki pri tem izjemno nišnem avtomobilu niti ne igrajo vloge. Tako kot je verjetno precej nepomemben tudi podatek, da se lahko pri vsakodnevni vožnji vozite z zelo vzornimi sedmimi litri in pol porabljenega goriva na 100 kilometrov.

To je avto s posterjev, eksotičen avto, ki s svojo ceno že krepko presega sto tisočakov, in lahko vam povem glede na izkušnje, da ta avtomobil mimoidoči v mestu zelo očitno občudujejo, ga fotografirajo, nasmejali pa so me tudi vzklili navdušene skupine osnovnošolcev, ki so ta avto po slovensko poimenovali alpina.

Še pomembnejše bo, o tem smo po preizkušenem prepričani, navdušenje ljubiteljev dirkaške vožnje, ko bodo na ta avtomobil nadeli še kakšne lepljive pnevmatike in se podali na kakšno izmed, žal, Sloveniji le bližnjih dirkališč.

Našo izkušnjo so tokrat začinile decembrske vozniške razmere, ampak verjemite, tudi pozimi se da s tem avtomobilom še kako uživati.

Vabljeni k ogledu videoreportaže iz oddaje Avtomobilnost.