Fiat panda uživa v svetu majhnih avtomobilov prav poseben status, ki se prek treh zelo trdoživih generacij gradi že 44 let. Sicer pa Panda velja za nekakšen avtomobilski švicarski nož, ki je v teh dobrih štirih desetletjih poskrbela tudi za številne zelo presenetljive dosežke.

Najprej v poslovnem pogledu. S proizvodnih trakov je zapeljalo že skoraj osem milijonov pand, legendarna pa je tudi njena generacijska dolgoživost, ki seveda zelo ugodno učinkuje na pozitivno poslovno sliko. Pomemben del pri tako uspešnem modelskem staranju pa nosi tudi njena prepoznavna in všečna oblika. Ta je že od samega začetka pritegnila veliko pozornost strokovne in splošne javnosti.

Panda je hitro pobrala številne pomembne avtomobilske naslove in tudi prestižna oblikovalska priznanja. Nič presenetljivega, pandi je obliko dahnil veliki mojster Giorgetto Giugiaro, ki je pred tem temeljito spremljal navade voznikov in sklenil, da mora biti avtomobil za ljudi tak kot kavbojke – te nosijo vsi, ne glede na status in priložnosti.

Popotniki so jo preizkusili po vsem svetu

Prav presenetljivo pa je, kako hitro je postala mala panda velika popotniška muza, ki je zapeljala številne popotnice in popotnike, da so z njo odrinili precej dlje kot po gobe do sosednjega gozda. Že zgolj pet let po predstavitvi se je ekipa navdušencev s 50 pandami podala v afriško pustolovščino. Odrinili so iz Rima in po 14.000 kilometrih pot sklenili v Slonokoščeni obali.

Dve leti pozneje je karavana pand odrinila na več kot 7000 kilometrov dolgo pot po avstralskih divjinah, spet drugi so jo peljali v amazonski gozd, odkrivali mistično Indijo, celo ledene odseke Islandije. Nekdo v Italiji si je ob pogledu na pando prej ali slej moral reči, kam bi šel Marco Polo, če bi imel pando. In so šli iz Benetk v Peking. Po svileni poti seveda.

Pred natanko 20 leti pa se je ekipa pustolovcev odločila s pando splezati na Everest. No, ne čisto na vrh, dokler je šlo. In šlo je zelo daleč. Startali so v Katmanduju na nadmorski višini približno 1355 metrov in z dvema pandama 4x4 priplezali do cilja – bazni tabor Everesta na nadmorski višini 5200 metrov. To je vsekakor izjemen uspeh. Še posebej če vemo, da so pri tem podvigu uporabljali slabšo kakovost goriva.