Italijanski avtomobilski orjak Fiat se je namreč začel z Chryslerjem povezovati že leta 2009, ko so aprila po približno letu dni pogajanj sklenili dogovor z lastniki obubožanega ameriškega izdelovalca ter pristojnimi državnimi organi v Združenih državah Amerike in Kanadi.

Fiat je v pogajanja vstopil kot veliki rešitelj znamk pod okriljem Chryslerja po razvezi z nemškim Daimlerjem ter predvsem delovnih mest v tovarnah ameriškega izdelovalca. V pogajanjih pa ni ponujal svežega kapitala, ampak predvsem tehnologijo, vključno s platformami in motorji za avtomobile nižjega in srednjega razreda.

Fiatova vstopnica za severnoameriška trga
Italijanski izdelovalec pa še zdaleč ni bil na humanitarni misiji, ampak je v Chryslerju videl predvsem odlično izhodišče za prihod na oba velika severnoameriška trga. Poleg proizvodnih zmogljivosti je imela za Fiat največjo vrednost prodajno-servisna mreža, v katero bi lahko vključili tudi izdelke lastnih blagovnih znamk.

Italijanski partnerji so že na začetku najavili želje po popolnem prevzemu Chryslerja, vendar so si po prvotnem načrtu zastavili precej ohlapno časovnico, tja do leta 2016. Razmere na evropskem trgu pa so vplivale na to, da so s pogajanji pohiteli in si zadnji dve leti intenzivno prizadevali, da bi za prodajo deleža prepričali še najbolj trde pogajalce v podobi sindikatov oziroma pokojninskega sklada.

Kljub večinskemu deležu namreč Fiat ni mogel povsem samostojno in nemoteno krojiti usode novega globalnega avtomobilskega giganta, saj so po prvotnem dogovoru v devetčlanski upravni odbor lahko imenovali le tri direktorje, po enega pa pokojninski sklad in kanadska vlada, štiri pa ameriška.

Lažje odločanje o potezah in prihodnosti
Nova lastniška struktura bo Torinu olajšala odločitve, predvsem pa gospodarjenje s sredstvi in po nekaterih bolj pesimističnih odzivih analitikov je mogoče povzeti, da pravzaprav sedaj Fiat rešuje s Chryslerjem sebe in posledice padca prodaje v Evropi. Kajti če je bilo še leta 2011 v Evropi registriranih 1.143.599 avtomobilov izdelanih pod okriljem Fiata in novega ameriškega partnerja, jih je bilo leta 2012 le 798.231. Tako občutna razlika pa prizadene tudi največje avtomobilske gigante.

V praksi oziroma na trgu pa bo italijansko-ameriška naveza tudi po Fiatovem odkupu preostalega deleža le nadaljevala dosedanjo strategijo povezovanja znamk, ki jo je vodila od leta 2009. Rezultati so bolj ali manj opazni že na vseh 140 trgih, kjer je Fiat prisoten s svojimi 16 znamkami in seveda v 158 tovarnah in 77 razvojnih centrih s približno 215.000 zaposlenimi. Poleg avtomobilskih znamk Fiat, Alfa Romeo, Lancia, Fiat Professional, Abarth, Jeep, Chrysler, Dodge, RAM, Mopar, SRT, Ferrari in Maserati, ima namreč Fiat v lasti še izdelovalca komponent Magneti Marelli in Teksid ter specialista za napredne proizvodne sisteme Comau.

Izmenjava modelov in novi skupni projekti
Kupci pa lahko najlažje opazijo rezultate povezovanja Fiata in Chryslerja pri ponudbi nekaterih modelov izdelanih na skupni osnovi ali pa le preoblečenih v drugo blagovno znamko. Med ameriškimi novostmi z evropskimi geni znamke Alfa Romeo je tako na primer dodge dart. Fiat Professional je na ameriški trg poslal ducata z oznako RAM promaster, sledil bo še doblo z imenom promaster city, Fiat pa je z imenom freemont pripeljal v Evropo SUV-ja dodge journey. Kar dva ameriška sorodnika chryslerja 300 in dodgea grand caravan so že preoblekli pri Lancii in sicer v themo in voyagerja. Avtomobili so seveda tehnično prilagojeni posameznim trgom, poleg drugačnih oznak, pa imajo ponavadi tudi drugačno paleto motorjev.

Tovrstnih izmenjav modelov, pa tudi novih skupnih projektov na istih platformah, je v prihodnosti mogoče pričakovati še več kar je tudi v skladu s strategijo prvega moža italijansko-ameriške naveze Sergia Marchionneja, ki želi ustvariti »močno, konkurenčno skupino, ki poseduje nekaj najbolj naprednih tehnologij in ima eno izmed najbolj obsežnih modelskih ponudb v svetu.«