Že ob svetovni predstavitvi nove generacije je bilo Škodino sporočilo jasno, nič ne bo prepuščeno naključju. Seveda je vsak model pomemben, a nekateri vendarle nosijo še dodatno težo – ne nujno zgolj v prodajnih številkah in ustvarjenem dobičku, lahko tudi v tem, da pridobijo kupce, ki so bili prej pri drugih znamkah. Pred desetletji je to odlično naredila octavia, ki je odprla vrata Škodinih salonov številnim novim strankam.

S tem je tlakovala pot višjemu razredu superbov, ki je stranke začel pridobivati v razredu, v katerem Škode že zelo dolgo ni bilo. Ko je prišel čas SUV-ov, je bilo povsem jasno, da so pri Škodi že na zemljevidu tako velikega števila kupcev, da je ponudba rešitve “simply clever” SUV več kot smiselna. Tako pridemo do odgovora, zakaj je bilo leta 2017 nekaj sto škod kodiaq prve generacije v Sloveniji prodanih, še preden so jih kupci lahko sploh videli ali preizkusili. Prvo dejanje kodiaqa je bilo namenjeno ustvarjanju zaupanja in izpolnitvi pričakovanj, drugo, ki svojo pot začenja zdaj, pa bo obstoječe lastnike nagradilo s presenečenjem, saj kodiaq na praktično vseh ključnih delih pokaže velik evolucijski razvojni korak.

Visok poslovni kabinski razred

Prostornost, uporabna enostavnost in domiselne prostorske rešitve so znani hišni zaščitni znaki, ki so se v drugi generaciji še dodatno okrepili in hkrati postali tudi oblikovalsko zrelejši. Kodiaq v tem pogledu ni le sledilec smernicam, ampak v nekaterih delih ponudi rešitve, ki družinska in poslovna potovanja postavijo na občutno bolj premijsko raven. Uporabljeni materiali, prečiščen dizajn in kakovost gradnje so hitro prepoznavna področja kodiaqove evolucijske rasti. Kot rečeno, ključni zaščitni znak ostaja resnično velika in prostorna kabina, ki izdatno razvaja tudi potnike na zadnji klopi. Voznikov delovni prostor je v vseh predelih velikostno radodaren, sedež širok in z izdatno možnostjo nastavitev, za doplačilo pa ponudi tudi masažo.

Posebej poudarjamo premišljeno digitalizacijo uporabniških vmesnikov. Čeprav je to v osnovi derivat premišljene koncernske filozofije in arhitekture, je v kodiaqu uporabniška izkušnja še posebej enostavna in intuitivna. Velik 13-palčni zaslon, na katerem je na voljo pričakovana ponudba digitaliziranih sodobnih komunikacijskih, informativnih, glasbenih in navigacijskih storitev, je tam, kjer mora danes biti, na osrednjem delu armature, na višini, ki ponuja dober pogled vsem potnikom.

Zaslon je vozniku in sovozniku dovolj blizu za enostavno upravljanje na dotik, iz vozniškega zornega kota gledano, pa je še pomembnejše to, da so vsa stikala vmesnikov in naprav, ki jih voznik med vožnjo najpogosteje uporablja, na logičnih in lahko dosegljivih mestih. Pohvalimo lahko tri multifunkcijska vrtljiva stikala z digitalnim barvnim zaslonom premera 32 milimetrov, ki ponujajo dostop do ključnih funkcij nastavitev klime, ogrevanja ali hlajenja in prezračevanja sedežev ter voznimi programi, navigacijo in glasnostjo komunikacijske naprave. Neposredno pod okroglimi stikali so pripravili mesto za brezžično polnjenje dveh telefonov z dodatnim hlajenjem, od tam naprej pa se nadaljuje široka sredinska konzola z obiljem zaprtih odlagalnih prostorov. Na teh je več prostora kot prej, pa tudi videz mogočnosti je bolj poudarjen, saj širino sredinskega grebena optično poveča dejstvo, da tam ni več ročice menjalnika. Ta je svoje mesto našla za volanskim obročem.

Energetska učinkovitost

Tokrat smo preskusili dvolitrsko dizelsko različico s 110 kW/150 KM moči, sedemstopenjskim DSG-menjalnikom in pogonom na sprednji kolesni par. Družili smo se torej z dobro preverjenim, primerno zmogljivim in po novem tudi močno dodatno izpiljenim dizelskim agregatom, ki v okolju novega kodiaqa deluje izjemno kultivirano. Pri razvoju dizelskega motorja niso lovili le dodatne energetske učinkovitosti, ampak so z dodatnimi rešitvami in materiali poskrbeli tudi za občuten dvig na lestvici udobja. Nizka raven motornih vibracij in dobra zvočna izoliranost sta vselej znak dobre gradnje, a je pri dizelski različici to še prav posebna dodana vrednost. Slednje bo zagotovo navdušilo tiste, ki pogosto delajo daljše poti ali na leto prevozijo veliko kilometrov po zelo različnih poteh in v vseh vremenskih razmerah.

Za take uporabnike je odločitev za dizelski agregat še kako smiselna. Še posebej pri velikem SUV-ju, ki v dolžino meri 475,8 centimetra in ima v prtljažniku, ki je zelo praktično škatlaste oblike, kar 910 litrov prostora. Vse našteto še posebej velja, če je poraba goriva na vrednostih, ki smo jih včasih z veliko muko dosegli pri manjših in z bistveno manj napravami obremenjenimi dizelskimi, kaj šele bencinskimi stroji. Za novi kodiaq slednje vsekakor drži. V tem pogledu odigra veliko vlogo odlična uigranost med samodejnim, brezhibno delujočim sedemstopenjskim menjalnikom in dobro premišljeno distribucijo motornega navora. Oboje iztisne iz 150 KM dovolj spodobno družinsko vozno dinamiko, 1733 kg kodiaqove mase pa se na ovinkih obnaša veliko bolj agilno in zanesljivo, kot bi pričakovali glede na njegovo velikost, višino in težo. Hvalimo tudi vzmetenje in dobro zvočno izolacijo podvozja, ki tudi na grbinah ali makadamu prepričljivo opravi svoje delo. Potem je tu še poraba, drugi del razloga za nakup dizla.

Ljubljana–München–Ljubljana pod 6 l/100 km

Ker so nas že po prvih nekaj dneh vožnje navdušili kodiaqova očitna nadgradnja udobja v potniški kabini in izdatna tehnološka posodobitev ter kultiviranost mehanskega sklopa, smo se odločili, da dizelsko različico kodiaqa preskusimo tam, kjer je njegova največja prednost, na daljši avtocesti. Šli smo na poslovno pot do Münchnav Nemčiji in nazaj. Ujeli smo srečen in med poletjem vedno redkejši trenutek, ko so bile tako slovenska kot tudi avstrijska in nemška avtocesta zelo lepo, kar idealno pretočne. Ko je bilo mogoče, smo na slovenski avtocesti vozili s hitrostjo 130 km/h, na avstrijski avtocesti, polni pogostih znižanj hitrosti, pa smo uživali v brezhibno delujočem sistemu adaptivnega predvidljivega radarskega tempomata, kar je pomenilo, da smo se stopalke za zaviranje in plin na celotni poti čez Avstrijo dotaknili le nekajkrat. Na nemški avtocesti pa smo uživali v še večji avtomobilski redkosti, ki bo v dobi elektrifikacije verjetno tako in tako izumrla. Vsakokrat, ko je kamera prebrala znak za konec hitrostne omejitve, je adaptivni tempomat samodejno dvignil hitrost na 150 km/h.

Super! Zakaj pa ne, če se kodiaqovo dizelsko srce takrat v sedmi prestavi vrti s približno 2.200 vrtljaji v minuti! Vožnja je tudi zaradi izdatno izboljšanje aerodinamike tiha, smerna stabilnost pa ostaja kljub višji višini od tal in škatlasti “enoprostorski” obliki varna in zanesljiva tudi pri hitrosti 200 km/h. Poraba na tej poti je bila precej pod 6 l/100 km. Natočili smo v Sloveniji, se vrnili iz Münchna, se še kar precej vozili po Ljubljani in potem enkrat spet polnili. Dizelski kodiaq je vsekakor eden od odličnih sodobnih partnerjev za brezskrbna in udobna potovanja, naj bodo družinska ali poslovna. Že prej je bil, prenovljeni pa je postal samo še bolj. Za to se mu zelo lepo poda tudi sodoben dizelski agregat.