"Bosanska trdoglavost," mi odgovori na vprašanje, kako se mu pri teh letih sploh da vsak dan sedeti po dve ali tri ure za računalnikom in slediti oblikovalskim smernicam ter ob tem še pošiljati nebroj elektronskih pisem raznim arhitekturnim birojem po Balkanu, na večino katerih sploh nikoli ne dobi odgovora.

Danko Petronijević je poseben človek. Pri nekaj manj kot 70 letih s soprogo Ido skoraj 50 let ustvarjata makrameje, to starodavno umetnost vozlanja, ki so jo uporabljali arabski tkalci za privez dodatkov na rob kostumov, pozneje pa mornarji na ladjah za"zabijanje dolgčasa".

In če so vozlane viseče mreže za rastline, stenske dekoracije in drugi vozlani dodatki za dom svojih prvih pet minut v novodobnem času doživeli s hipiji v sedemdesetih, drugih pet doživljajo ravno zdaj, in sicer tudi kot stoli, pregradne stene, viseče mreže, prti, svetila.

Njuno delo, ki ga ustvarjata pod imenom Madidah (premetanka imen mama, Ida in Danko), je raznovrstno, a umetelno, kot recimo viseče svetilo na dolgem kablu ali pa okrasna vozlana blazina za zunanjo uporabo.

Oblikovala sta za edino splitsko letovišče s petimi zvezdicami Le Meridien Lav v Podstrani, le osem kilometrov oddaljenem od Splita, na Hrvaškem, pa beach bar v Dubrovniku.

A bolj ko poslušam to resnično neverjetno življenjsko zgodbo sogovornika, bolj postaja jasno, da makrame ni le pro forma, čeprav seveda tudi to je, ampak je tudi pobeg, so sanje, upanje, ljubezen, trpljenje in grozota vojne, ki je v devetdesetih završala na Balkanu ter za vedno raztrgala in uničila družine, prijatelje, mesta, ljudi, narode.

Tudi v obleganem Sarajevu, iz katerega sta Danko in Ida na začetku devetdesetih let pobegnila, pa čeprav sta mislila, da bo to zadnja stvar na svetu, ki jo bosta storila. Ostali so jima družina, makrame in zgodbe, "ki jih danes nihče več noče poslušati," pravi Danko. Več v pogovoru:

Makrame je zelo umetelna dejavnost, morda nekoliko etno, a vama ga je kljub temu uspelo narediti zelo sodobnega. Kje dobita ideje?
Ida vozla makrame že od leta 1975, od tega sva štiri leta tudi živela. Veliko tega je že na spletu, nama veliko pomeni delo Američanke Windy Chien. Mi delamo bolj gosto vozlan in za delo zahtevnejši makrame, ki smo ga naredili tudi za hotel Le Meridien Lav v Splitu. K projektu nas je povabila Ksenja Džordžević (op. p. arhitektka, KDA arhitektura iz Beograda). Videl sem jo na spletu, zato sem ji poslal prvi mail, pa nič, drugega, pa nič, sledila sta tretji in četrti mail, pa nič. Na peti mail se je oglasila njena sodelavka, če bi naredili nekaj za ta hotel. Zato smo jim poslali maketo, ki jo je Ksenja odobrila. Kot rečeno, našel sem jo na spletu, saj sem iskal dobre arhitekte. Samo to gledam. In potem jim pišem.

In, komu ste še pošiljali elektronsko pošto, da vidim, kateri so dobri arhitekti?
AKSL-om, GAO arhitekti, Tina Rugelj, pa komu še, tamle imam seznam.

Se vam zdi, da bi vam lahko kdo rekel, da ste zoprni, ker ste tako vztrajni?
Tisti, ki mi ne odgovorijo, in teh je veliko, verjetno sem jim zoprn, a moram pokazati naše delo, da vidijo, kakšne so smernice v svetu, kaj se lahko naredi z vrvmi.

Pravite, da ste v pokoju, koliko ste stari?
67 let.

Sami urejate profil Instagram, spremljate vse novitete, kako pa se vam da tako vztrajno pošiljati vsa ta elektronska sporočila?

Bosanska trdoglavost!

(smeh) Sicer pa ste iz Sarajeva?
Da, Ida pa je iz rudarskega mesta Breza, spoznala sva se na srednji oblikovni šoli v Sarajevu, drugo leto bova skupaj 50 let.

Tam ste učili na Akademiji likovnih umetnosti?
Da, na katedri za grafično oblikovaje sem bil asistent profesorja Mehmeda Akšamija pri predmetu o osnovi fotografije.

Kje pa ste še delali kot fotograf?
Tukaj sem delal nekaj malega za Primorske novice, ko je bila v Sarajevu vojna, pa sem bil uradni fotograf za vlado BIH-a. Čeprav sem srbskega rodu, so mi rekli, da to nič ne pomeni. To spoštujem, in spoštujem tudi Mira Purivatra, direktorja Sarajevskega filmskega festivala (SFF), njegova soproga (Izeta Građević) je bila moja študentka. Ko smo se leta 1992 srečali v Sarajevu, mi je rekel: "A veš, da sem vedel, da ti ne boš zapustil Sarajeva!" Sem mu rekel: "Miro, kam pa naj bi šel! To je moje Sarajevo, tukaj sem rojen, kam naj bi šel? Tukaj so moji otroci, tukaj ste vi, moji prijatelji!"

In, kakšno je bilo delo vojnega poročevalca?
Težko. Fotografiral sem dogodke na ulici, zgradbe. Moj profesor Stane Bernik, ki je takrat predaval Vizualne komunikacije na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu, me je povezal z Jocem Žnidaršičem, urednikom fotografije na časopisu Delo, in Juretom Apihom. Prinesel sem jima fotografije iz Sarajeva, uničeno arhitekturo mesta. Časopis Delo ima v arhivu moje fotografije, tudi Primorske novice so nekaj objavile. V Sarajevu pa je Informativna služba Teritorialne obrambe BiH-a, ki jo je vodil Muhamed Zlatan Hrenović, zbirala fotografije in jih pošiljali drugim agencijam in organizacijam, največ Amnesty International.

Kaj pa je vas pri uničenju arhitekture najbolj pretreslo, zakaj vas je to zanimalo?
Veste, koliko časa je potrebnega, da zgradiš eno hišo? Veliko časa in denarja. Uniči pa se jo v eni minuti. To me je zabolelo. Zakaj so ljudem uničevali hiše, zakaj se nismo stepli na neki livadi s pestmi, pa bi močnejši zmagal. Tako so uničevali in ubijali ljudi, mesta ...

Zdi se mi, da vama s soprogo makrame pomaga tudi v terapevtskem smislu?
Seveda, seveda ... A veste, teh sedem mesecev vojne ni bilo tako hudih, saj tam nismo preživeli niti zime. Občudujem tiste, ki so imeli pogum, da živijo v mestu brez elektrike, brez vode, brez gretja. Vsi moji prijatelji in družina so ostali, kurili so knjige, parket, pohištvo, vse so zažgali, samo, da bi se ogreli.

Pravite, da ste Miru Purivatri dejali, da Sarajeva ne bi nikoli zapustili, zakaj ste ga?
Ker sem doživel nekaj neprijetnih dogodkov ... Hotel sem tudi rešiti svoja otroka. Sarajevo smo zapustili konec leta 1992, vojna pa je trajala še tri leta. Preselili smo se v Koper, kjer se je Ida zaposlila kot montažerka na Televiziji Koper, jaz pa sem imel fotografske krožke na osnovni šoli Lucija, nekaj sem oblikoval, nato sem odprl svoj fotografski studio.

In kljub vsemu, kar ste doživeli, vas makrame spremlja?
Da.

Prav posebna pa je zgodba s čevlji za Dina Merlina, kajne?
Preko Branoja Jakubovića iz Dubioze Kolektiva sem prišel do njegovega menedžementa. Poslali smo jim mail, da bi mu čevljar Samir Šaković (delavnica TASH) izdelal unikatno obuvalo. Bili so za in tako smo mu čevlje izročili na koncertu v Areni v Zagrebu. Ida jih je vozlala iz usnja, to je bilo leta 2011. Dino Merlin pa jih je ovohal, ali so resnično narejeni usnjeni.

Vaša ideja je namreč bila, da bi obuli vse večje pevce v državah nekdanje Jugoslavije?
Za BiH smo izbrali Dina Merlina, Za Srbijo Željka Joksimovića, za Makedonijo nismo vedeli koga, saj je Toše Proeski umrl in smo razmišljali o Vlatku Stefanovskem, saj ima on, ko igra kitaro, nogo pred sabo ...

... na takšen detajl ste pomislili!
Da, a hodi naokoli v supergah.

Sicer pa ste na Hrvaškem izbrali Tonija Cetinskega, v Sloveniji pa Jana Plestenjaka. In, kaj je rekel Plestenjak?
Do njega nismo prišli.

Zakaj ne?
Ne vem, nismo bili dovolj vztrajni.

Morda prebere tale intervju in bo dovolj drzen za čevlje iz makrameja. Kot vem, pa vas je Toni Cetinski presenetil – čevlje je zavrnil, saj da jih ima že Dino Merlin!
Da, rekel, je, naj jih ima on, saj da je pač on zvezda. Morda pa se je bal tega, da bi bili enaki, pa saj bi mu seveda naredili drugačne.