"Muca Gaserica, zakaj pa jaz nimam svojih čevljev?" vpraša zaskrbljeno Aljaž belo puhasto muco, prav takšno, o kateri je pisala Ela Peroci, le da je odeta v šuštečo trenirko in črne superge nike. "Buraz, tvoje airmaxice so bile stare, cringe AF in tvoj fit je bil weak, zato sem jih zažgala. Naredila ti bom nove, take, ki se ti bodo prilegale in bile všeč,"* mu odgovori.

Muca Gaserica je na Instagramovem profilu podmizna_voda nastala po predlogi slovenske pravljice Muca Copatarica, skrbne mačice, ki je neskrbnim otrokom odtujila copatke in jih v svoji šivalnici popravila. "Že sam koncept združitve dveh, na prvi pogled popolnoma nezdružljivih tem – znane otroške zgodbice z gaserji, se mi je zdel zanimiv," razlaga avtor zgodbice, ki želi ostati anonimen, saj na omenjenem profilu objavlja meme, zato ga poimenujmo Rok. "Tako sem se nekega večera usedel za računalnik in nastala je Muca Gaserica." Razlog za njeno objavo ni poučne narave, "v prvi vrsti sem želel nasmejati ljudi in jim polepšati trenutek, tako kot si želim z vsako svojo objavo."

Gaserji so subkultura, ki se pojavlja predvsem med mladimi na območju držav nekdanje Jugoslavije, torej tudi Slovenije, njihova ikonografija in glasba sta preplet angleškega drilla, ameriškega trapa in balkanskih narodnjakov s slengom, ki je na našem območju prisoten že desetletja ("majke mi", "buraz", "ide gas", "kaj ma", "šupak", "ca mi").

Da bi razumeli gaserje, moramo razumeti vsaj del subkulture drilla in trapa. Nekateri izvajalci te glasbene zvrsti so ali pa so bili tudi sami člani tolp in so se poslovili od zemeljskega življenja, še preden bi lahko vstopili v slavni klub 27. Pop Smoke je recimo umrl star 20 let, ko je na družbenih omrežjih objavil fotografijo z luksuznimi dobrinami, medtem ko je bil v airbnbju. Na fotografiji najete hiše je bil viden naslov, ki so ga prepoznali napadalci. Zamaskirani so vdrli v hišo, ga oropali in ubili.

Pop Smoke je v svoji mladi in uspešni karieri pogosto sodeloval z britanskimi izvajalci in producenti drilla, pri čemer je bil v glasbi, predvsem v produkcijah, ta vpliv tudi opazen.

Drill ustoličujejo raperji, kot so: Skepta, Stormzy, Bugsy Malone, Dave, Aitch, Central Cee, pri ameriškem trapu ne moremo mimo staroste Lila Wayna, Hot Boysov, Juvenila in Birdmana ter njihovih mlajših kolegov, kot so Chief Keef, Migos in Pop Smoke. To so izvajalci, ki svojo liričnost bolj ali manj ubesedujejo s temami svojega življenja ali življenja okolice, temami, ki so prepletene z uličnim nasiljem, grožnjami, prepucavanjem, preprodajo mamil in predvsem stremljenju k materialnim dobrinam, kot so dragi avtomobili, denar, razkošen nakit – in seveda, priljubljenost med ženskami.

Dacho: Vsak gangster je gangster po srcu

A vprašanje je, zakaj bi 11-letni fant iz Bežigrada v Ljubljani, morda tisti iz Metlike, Slovenj Gradca ali pa iz drugih klenih krajev slovenskega podeželja hotel nositi podobo uličnega preživetvenika, ki svoje dneve preigrava na ulici z vapom (elektronsko cigareto) v ustih, medtem ko nosi športne copate za 200 evrov, trenirko, ki stane 40 evrov manj, in po blokovski betonski džungli šviga z električnim skuterjem?

"Mejo med tem, kdaj življenje posnema glasbo in obratno, je težko določiti," pravi Dario Nožić Serini – Dacho iz skupine Matter, ki je ob svojih začetkih tudi sama črpala navdih pri likih s potiskanimi srajcami in zlatimi verižicami, ki so s svojim življenjem hodili po družbenem robu, "every gangsta is gangsta wanna be at heart**," doda Dacho.

Pojasni, da je mešanje trapa in narodne glasbe v državah nekdanje Jugoslavije vodilo k nastanku nove glasbene zvrsti, k t. i. balkanskemu trapu. "Produkcije so narejene po ameriškem vzoru z močnimi basi in bobni, a na naš način. Če k temu dodaš še podobo traperjev in kriminalcev, dobiš novo Južno Ameriko."

Kamniška trojica sicer v svoji glasbi ni nikoli črpala iz melodike narodnjakov ali balkanskega patosa, "vendar pa je pri tej balkanski pozi pomemben stil, tista dodana iskra. Rap mora imeti stamino, balkansko stamino," pravi Dacho in prizna, "če bi (op. p. skupina Matter) ustvarjali le umetniško poezijo, ne bi bilo enako, kot če uporabljamo tudi nekatere surovejše izjave in s tem ustvarjamo sintezo različnih subkultur."

"Slovenci smo premalo ponosni na svojo identiteto"

Antropologinja Tina Mentol vidi privlačnost omenjene subkulture med mladimi v Sloveniji v tem, "da nismo dovolj ponosni na svojo identiteto. Ker nimamo bogate kulture, ki bi bila navzoča v glasbi, da bi bili nanjo ponosni, so se nekateri mladi začeli istovetiti z drugo kulturo."

Mentol, ki ustvarja tudi blagovno znamko nogavic Slavsocks z izpisanimi besedami, ki nas "združujejo in razdružujejo", kot so burek, ajvar, ide gas, gastarbajter, podobno kot Dacho meni, da mladi predvsem živijo življenjski slog, ki ga utelešajo gaserji in frazemi: ide gas, samo jako in plin, "ob čemer pa nimajo podrobnejšega razumevanja, kako se recimo sploh naredi burek ali kaj pomenijo določeni prazniki iz te druge kulture."

Turistični izlet po Fužinah ali "kje so čefurji?"

Omenjeni pojav ima v sociologiji ime – kreativna manjšina ali kreativna kultura. "Če manjšina oblikuje neko kulturo in je ta zanimiva, lahko postane privlačne tudi za dominantno skupino. In ravno to se je zgodilo," pojasni socialna psihologinja Mirjana Ule.

Kot primer navede obisk svojih prijateljev iz Poljske, ki so prebrali v poljščino prevedeno knjigo Čefurji raus! Gorana Vojnovića. Ko so prišli v Slovenijo, so hoteli obiskati zloglasne Fužine "kot neko eksotično mesto. Ko smo jih peljali v Fužine, pa so videli prijetno, zgledno in prijazno sosesko ter dejali, da to pa niso nobene Fužine in da kje so čefurji. Ravno tovrstne kreativne manjšine lahko s svojo subkulturo obrnejo predsodke, in to se je že zgodilo."

Na podoben način so recimo v 70. letih prejšnjega stoletja k spremembi odnosa večinsko belske ameriške javnosti do temnopolte kulture pripomogla študentska gibanja. "Kulturo so vzeli za svojo in jo promovirali," razlaga Ule. Tudi študije kažejo, da je za ukinitev rasnih predsodkov in emancipacijo temnopoltih v ZDA največ naredila ravno promocija njihove kulture med tistimi belci, ki niso dominantni, torej med mladostniki, "saj jim je bila zanimiva, igriva, drugačna. To je lahko en pozitiven fenomen."

Sorodna novica "Mi smo vedno lahko izbirali, ali bomo čefurji ali Slovenci"

Zakaj nas fantje v flisu in airmaxicah tako zelo ogrožajo?

Kaj se je torej zgodilo, da je subkultura gaserjev in limk (ženske pripadnice te subkulture, ki so za razliko od gaserk v elegantnejših oblačilih) v Sloveniji sprožila val ogorčenja, kritik in celo prevpraševanja slovenskosti? Zakaj nas fantje na električnih skirojih v tehnološkem flisu in airmaxicah tako zelo ogrožajo?

"V vsaki generaciji se pojavi nova različica generičnega čefurja, ki je dojet oziroma definiran kot problematičen," meni Blaž Bajič, raziskovalec na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti.

Zakaj? "Ker je družbeno definiran kot drugačen, ker ne ustreza neki normi, pričakovanjem. Ker ni prilagodljiv, vsaj percipiran je tako, v okvirjih nacionalistične konstrukcije Drugega," pravi sogovornik.

Ker gaserji kot subkultura nimajo nekega kritičnega momenta, "saj je njihovo sporočilo v popolni afirmaciji tega, da se slavijo denar, dragi avtomobili in obleke", jih mnogi dojemajo kot škandalozne. Tina Mentol pa opozori tudi na spremembo dojemanja same vrednosti dobrin. "Če so imeli čefurji zlate lance, so jih danes zamenjale druge dobrine. Ljudje so včasih nosili zlato, ker so vedeli, koliko je vredno. Danes pa zaradi medmrežja in dostopnosti informacij točno vedo, koliko je vreden neki kos oblačila, pa četudi je ponaredek."

V gaserjih vidimo vse slabe lastnosti, ki jih želimo pri samih sebi zanikati, nadaljuje Bajič. "Vseskozi se pojavljajo iste lastnosti, ki naj bi zaznamovale čefurja, dizelaša ali gaserja, torej, nasilje, neka pretirana potreba po dokazovanju, recimo z oblekami, verižicami, da so glasni, da poslušajo balkansko glasbo."

Tudi Rok poleg "motečega" dejavnika glasnosti, "saj svojo glasbo predvajajo na zvočnikih na javnih površinah", in dejstva, da "nosijo draga oblačila in se vozijo z električnimi skiroji", doda, da se jih "morda podzavestno bojimo, predvsem zaradi njihovega hitrega pojava in hitre širitve njihovega načina življenja, ki intenzivno prodira v naš vsakdanjik".

A bolj kot trije omenjeni razlogi je zanimiv četrti. "Ko pomislim na Slovence in slovensko kulturo se mi zdi, da se dojemamo kot miren narod, ki se še iz časov nekdanje Jugoslavije zgleduje po Zahodnih državah. Pravzaprav se izogibamo za marsikoga, ki pripada "zaostalemu in lenemu Balkanu". Zato nas že samo dejstvo, da so gaserji večinoma pripadniki držav nekdanje Jugoslavije, "prepričuje", da se od njih odmikamo oziroma se ne družimo z njimi". Rok podoben odnos opaža tudi pri t. i. "Šiptarjih, čefurjih in drugih priseljencih z Balkana, ki so sicer zelo prijazni, pristni in delovni ljudje, z bogato kulturo in velikim srcem, a vselej nam velikokrat ravno naša zahodnjaška miselnost in namišljena vzvišenost onemogočata, da bi jih sprejemali."

Da pa so tovrstni predsodki "posplošene in nepreverjene sodbe," nadaljuje Mirjana Ule, v nasprotju s stališči, recimo, ki jih oblikujemo na podlagi informacij in prepričanj. "Običajno govorimo o negativnih predsodkih, ki jih vodijo negativne in sovražne emocije, čeprav lahko govorimo tudi o pozitivnih, da nekaj preveličujemo, kot recimo zahodno kulturo."

"Dobrega čefurja ni"

A vendar, Bajič opozori, da imajo tovrstni nacionalistično obarvani stereotipi "bolj malo zveze z resničnostjo". Oblikovali smo jih v času nekdanje Jugoslavije z namenom, da bi se razlikovali od drugih narodov. "Gaserji, dizelaši ali čefurji v tem smislu niso neke resnične osebe, ampak diskurzivni konstrukt."

Govorimo lahko o t. i. konstruktu Drugega, kar pomeni, da sebe definiramo tako, da ustvarimo, kar nismo.

"Da lahko ugotovim, kaj sem, moram torej vedeti, kaj nisem," pravi Bajič. "To je stvar zamišljenih lastnosti in značilnosti, ki jih pripisujemo Drugemu in Sebi. Tovrstne konstrukcije so pogosto precej dihotomne, črno-bele, torej da so oni definirani kot nasilni in nekulturni, torej "slabi", mi pa, npr. kot delavni in kulturni oziroma "dobri". Ta diskurz oziroma konstrukcija na binarni osnovi pa se vleče že več desetletij, celo stoletja. Gre za konstrukt, ki je v svojem delovanju še kako resničen in učinkovit."

V skladu s tem, to pomeni le eno: "Če si dojet kot čefur, boš tako tudi obravnavan. Dobrega čefurja v tem diskurzu ni," doda.

Predsodki ne izginjajo, spremenijo se v hladno distanco

Sorodna novica Slovenija čedalje manj privlačna za zdravnike iz Srbije

Toda od 90. let do danes se je marsikaj spremenilo. Če smo nekoč iz Bosne in Hercegovine uvažali večinoma delovno silo za delo v gradbeništvu, danes slovenska vlada hodi v Sarajevo in Beograd po družinske zdravnike, ki pa v Slovenijo ne želijo priti. Poleg tega imamo od osamosvojitve v Sloveniji že drugo in tretjo generacijo priseljencev, a imamo po toliko letih očitno še vedno takšne predsodke do vsega balkanskega.

Zakaj?

"Raziskave kažejo, da predsodki ne izginjajo, ampak se na nenavaden način spreminjajo iz aktivne sovražnosti v hladno distanco," pojasni Mirjana Ule. Sodobni predsodki gredo tako vštric z navidezno libertarno držo, "češ, nič nimam proti njim, ampak (...), živijo na naš račun in izrabljajo socialne transferje", nadaljuje sogovornica in opozori, da je slovenski nacionalizem že od 19. stoletja vezan na odcepitev od Balkana, na t. i. nebalkanskost. "Delitev je pomenila, da severno od nas živijo kultivirani ljudje, južno pa nekultivirani."

Še več, Ule nadaljuje, da se nismo zavedali, kako zelo potrebujemo delovno silo z Balkana, saj opravljajo dela, za katera pri nas manjka interesa in ljudi, "ampak smo jih gledali kot nižjo delovno silo, skorajda kot nižjo raso. Zdi se, da je za slovenski nacionalni značaj značilna nesamozavest. Iz socialne psihologije pa je znano, da se samozavest dviguje tako, da se primerjaš s tistimi, ki jim gre še slabše kot tebi. Temu pravimo primerjava navzdol."

Socialna psihologinja ob tem opozori, da bi lahko bili spoštljivejši do pripadnikov nekdanjih jugoslovanskih republik, "saj nas imajo ti narodi celo za pozitiven vzor, poleg tega pa bi lahko od Bosancev prevzeli nekatere njihove dobre lastnosti, kot so njihova značajska toplina, poštenost, empatičnost, delavnost in predvsem samoironija," sklene.

Raziskava: raje kot Slovenec – Nezemljan

Ali smo torej 32 let po osamosvojitvi prišli do trenutka, ko del mladih beži od slovenskosti in svojo identiteto raje išče v tem, od česar so njihovi starši vztrajno bežali – v balkanskosti?

"Da," pritrdi Mirjana Ule. "To lahko počnejo iz zabave ali upora, hkrati pa svojim staršem dokažejo da so lahko kar koli."

Prva in edina raziskava, ki so jo leta 1986 izvedli med jugoslovansko mladino in pri kateri je sodelovala tudi sogovornica, je pokazala, da so mladi na vprašanje o nacionalnosti podali zelo različne odgovore. "Tisti iz mešanih zakonov, so rekli: 'Jaz sem Jugoslovan!' Jugoslovanstvo kot nadidentiteta. Slovenci pa so bili tisti, ki se niso hoteli izdati za Slovence in so se raje opredelili za Evropejce, celo vesoljce (ang. alien)," pove in doda, da posameznik lahko nacionalno identiteto sprejme ali pa ne, "druga generacija ima že toliko moči, da si lahko izbira identitete in se z njimi igra".