Ime v aboriginskem jeziku pomeni "belčevo luknjo v tleh".

Po naključju odkrito mavrično bogastvo
Coober Pedy, mestece s 4.000 prebivalci 40 narodnosti, ki leži na slabi polovici avstralske pustinje med Alice Springsom in Adelaide, sicer pa že v Južni Avstraliji, velja za svetovno prestolnico opalov. Njegova zgodovina se je začela pisati leta 1910, ko je ena izmed številnih raziskovalnih odprav skozi osrčje Avstralije po naključju odkrila najbogatejše najdišče opalov na svetu. Najmlajši član odprave je iskal vodo, odkril pa mavrično bogastvo. Opal je vrsta silicijevega kristala, ki vsebuje od šest do deset odstotkov vode. Očem vabeča barva nastane z odbojem bele svetlobe od molekul silicija, kar pričara mavrico – ravno barva je odločilni dejavnik, ki narekuje ceno poldragega kamna, ne pa njegova velikost. Svetlejši in bolj mavričen kot je opal, globlje bo treba zanj seči v žep.

Konec sveta
Ime Coober Pedy izhaja iz aboriginskega jezika in pomeni »belčevo luknjo v tleh«, kar nazorno opisuje območje, kjer 70 odstotkov prebivalcev živi pod zemljo, s čimer se bojujejo proti neusmiljenemu podnebju: poletnim dnevnim temperaturam do 57 stopinj in pasje mrzlim zimskim nočem, v katerih sanjajo o opalih. Poleg stanovanjskih izkopov je na tem območju tudi več kot 250 tisoč minerskih jaškov, zaradi katerih moraš biti med pohajkovanjem naokrog precej previden, da te ne doleti usoda »ne joči Petra«. Zaradi neprijaznega podnebja je Coober Pedy izjemno negostoljubno mesto, ki je tudi sredi zime izsušeno in prašno. Nemogoče ga je opisati kot vabljivo, saj dejansko spominja na konec sveta, kar je tudi razlog, da so tu snemali filma Pobesneli Max 3 in Rdeči planet.

Prizidek z razstreljevanjem
Podzemna stanovanja se skoraj nič ne razlikujejo od nadzemnih, le dnevne svetlobe nimajo, na kar se je najbrž težko privaditi, kar bi najbrž lahko vzeli v zakup, če drži obljuba, da se v podzemnih prostorih ne nabira prah. Podzemne »hiše« so tudi cenejše za vzdrževanje od običajnih, saj lahko stanovalci odštejejo stroške ogrevanja ali klime, ker podzemlje ohranja stalno temperaturo okrog 25 stopinj. Če si zaželijo »prizidek«, pa lahko kar sami razstrelijo del hriba in razširijo hišo, opali, ki jih najdejo medtem, pa so njihova last. Opali, črni denar, marsikoga tako zaslepijo, da med miniranjem »vdre« v sosedovo dnevno sobo. Prebivalci kar sami izdelujejo razstrelivo, vendar za razstreljevanje potrebujejo štiri dovoljenja – za nakup sestavin, za prenašanje sestavin naokrog, za ustvarjanje razstreliva in za razstreljevanje –, ki jih lahko dobijo le na policijski postaji. Včasih ni bilo nobenih regulacij glede razstreljevanja, ko pa so »nočni« minerji dvakrat po nesreči razstrelili policijsko postajo ter uredništvo lokalnega časopisa in sodišče, so poostrili nadzor nad posedovanjem razstreliva. Tudi otroci so bili precej navdušeni nad bobnečo prostočasno dejavnostjo, za starše pa je bilo zelo neprijetno presenečenje, ko so se vrnili domov, doma pa pravzaprav ni bilo več. Največja podzemna hiša s 44 spalnicami je danes v lasti 84-letnika, ki še vedno išče nevesto.