Četrtek in nedelja sta dneva za največjo gvatemalsko tržnico v Chichicastenangu, ko se celo gorsko mestece na nadmorski višini 2030 metrov prelevi v labirint pisanih stojnic. Že dan prej se iz okoliških gorskih vasi zgrinjajo prodajalci, da pripravijo svoje živopisane kotičke z raznovrstnim blagom.

Ob deveti jutranji uri prodajalci še zaspano mežikajo v tržni dan, okrog desetih pa se začne zares. Prostrana tržnica se kot hobotnica širi na vse strani snežno bele cerkvice Santo Tomás, ki je ob začetku tržnega dne ovita v jutranjo mistiko. Domačinke se izgubljajo med kupi svežega cvetja, moški pa s kadilom napolnijo lično notranjost svetega prostora. Stopnišče si za počitek izberejo številni domačini, ki pomenkajoč se pozabijo na množico, ki se zgrinja okrog cerkvene oaze, prodajalke, obtežene z vezeninami, pa urno pogledujejo za potencialnimi kupci.

Vrvež ne usahne niti za minuto
Živahno dogajanje največje tržnice v Gvatemali je ovito v intenzivne barve, ki se bohotijo v vsej svoji prvinskosti, v nosnice vdirajo močne vonjave, ki vznemirjajo vohalne čutnice, ušesa pa polni spevno barantanje v španskih in majevskih narečjih. Prstne blazinice se radovedno sprehajajo po živobarvnem blagu, oči pa se nebrzdano pasejo po vsej tej kaotični harmoniji bogato vezenih tkanin, barvitih oblačil, unikatnih torbic, pasov, pokrival, gvatemalskih punčk za preganjanje skrbi, usnjenih izdelkov, lesenih in kamnitih skulptur in mask …

Prav posebno »očarljiv« je piščančji »oddelek«, kjer so na ogled razstavljene kokoši po »sestavnih« delih, saj lahko kupiš vse, od glave do parkljev, vmes pa še kakšno perutničko ali bedrico. Osrednji prostor bogato obloženih stojnic s sadjem in z zelenjavo se spremeni v neumorno mravljišče najživahnejših barv, ki ne usahne vse do popoldneva. Vrvež ne preneha niti za minuto, kupci vneto barantajo s prodajalci in blago dobiva nove lastnike.

Ni vse tako rožnato
Pa vendar ni vse tako rožnato. Otroci, ki so komajda zlezli iz plenic, s prodajo spominkov pomagajo plemenititi družinski proračun. Brezskrbno otroštvo je zanje le iluzija, nikoli zapisana zgodba. Prenekateri berač, raztrgan, invaliden, razočarano ostarel ali priložnostno ponižan, stegne utrujeno roko za kakšen quetzal, gvatemalsko denarno enoto, v vrvež pa se pomešajo tudi psi, iščoč skromne grižljaje hrane.

Potepuški psi so zaščitni znak Gvatemale, saj jih je menda petkrat več kot prebivalcev, torej 60 milijonov psov na ulicah, ponižanih in razžaljenih.