Hkrati pa je paradiž za avanturiste, ki njegovo neskončno peščenost in sladkovodna jezerca spoznavajo z džipom.

Aboriginski otok z evropskim imenom
Največji peščeni otok na svetu, ki se s svojimi 1840 kvadratnimi kilometri utaplja v oceanu ob avstralski vzhodni obali, je bil leta 1992 vpisan na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Velja za prvotno domovanje aboriginskega plemena Butchulla, toda ime Fraserjev otok ne zveni nič kaj aboriginsko. Pa ravno domorodci so rešili življenje Elizi Fraser, ki je skupaj z možem Jamesom, kapitanom ladje »Stirling Castle«, leta 1836 doživela brodolom, ki ju je prinesel na jugovzhodno obalo otoka, ki od takrat nosi evropsko ime. Na otoku ni več stalnih prebivalcev, ob obali vztrajajo številni ribiči s celine, še najzvestejši naseljenci otoka pa so divji psi dingi, ki vsak večer zavohajo, da se v taboru kuha večerja. Znajo biti celo napadalni, zato se je priporočljivo po otoku vedno gibati vsaj v dvojici, vse vonj oddajajoče stvari – od ostankov hrane in vode od umivanja posode do človeških iztrebkov – pa je treba zakopati, da jih ne privabljaš v svojo bližino.

Sladkovodna jezerska očesa, skrita v peščene sipine
Izvirno ime otoka je K'gari, kar v aboriginskem jeziku pomeni paradiž. Vse je relativno, bi bil še najbolj diplomatski odgovor na tole ime. V 120 kilometrov dolg otok raznolikih peščenih odtenkov se s pahljačasto raztegnjenimi valovi zajeda mogočen Tihi ocean, ki je v preteklosti zahteval tudi žrtve, saj je ob obali mogoče najti ostanke razbitin ladje Maheno, ki jih je morje oblikovalo v zarjavelo ladijsko mrežo. Kopanje na obali ni priporočljivo, saj otoško živalstvo sestavljajo tudi morski psi, so pa za ohlajanje pregretih teles odlična številna sladkovodna jezerca na otoku, ki kot iskriva očesa zvedavo zrejo iz peščenih sipin. Esmeraldno zeleno jezero Wobby, ki ga s treh strani objema evkaliptusov gozd, s četrte pa se vanj spušča zlata sipina, je s 43 metri najgloblje jezero na otoku in s svojo ledeno mrzlo vodo pravi izziv za kopalce. Jezero McKenzie pa velja za najlepše jezero sredi neskončne peščenosti in svoj naziv je upravičilo s snežno belim peskom, smaragdno jezersko gladino in sinje modrim nebom.

Zvezde bi lahko z rokami klatil z neba
Tako opevane peščene plaže pomenijo tudi nekaj težav pri vožnji z džipom in nasedanje v pesku postane vsakodnevna stalnica in rekreacija za celotno ekipo. Kar nekajkrat smo morali zavihati rokave in se osemnajstročno – naš deseti član odprave, voznik, se je potil znotraj džipa – upreti v rep našega hudo obloženega jeklenega konjička, da je spet »poletel« po razbrazdanih peščenih cestah. Te so nas vsak večer pripeljale do pred plimo varnih kotičkov, kjer smo se utaborili v šotorih in se lotili pripravljanja večerje v improvizirani kuhinji po zvezdami. Pesek je bil seveda nepogrešljiva začimba, ki škrta med zobmi pri katerem koli obroku, prikrade pa se tudi v prav vsak žep, spalno vrečo, nahrbtnik in za kopalke. A vse dnevne tegobe utonejo v pozabo v čarobnih nočeh, ko na od mestne razsvetljave oddaljenem otoku zažarijo zvezde, med katerimi vijuga mlečna cesta – in dobiš občutek, da bi jih lahko z rokami klatil z neba.