Dom številnih endemičnih rastlinskih in živalskih vrst je hkrati primer vzornega gozdnega rezervata, ki bi bil lahko zgled podobnim narodnim parkom, po drugi strani pa zgovoren spomenik človeške neumnosti, brezbrižne do varovanja neprecenljivega ekosistema.

Med najmanj obljudenimi parki
Gozdni rezervat Kakamega je eden izmed najmanj obljudenih narodnih parkov v Keniji. Poleg zaposlenih in vodnikov, tu in tam še kakšnih raziskovalcev, stopi v njegovo nedrje zgolj okrog 3.000 obiskovalcev na leto. Seveda prevladujemo beli turisti, saj je za Kenijce obisk parka predrag, da bi si ga privoščili, res pa je tudi, da imajo tovrstne pokrajine dovolj okrog sebe in jih ne vleče, da bi za ogled gozdnega rezervata plačevali zanje precej mastne denarce. V primerjavi z drugimi narodnimi parki pa je vstop v Kakamego prav poceni, saj vstopnina znaša od 10 do 20 ameriških dolarjev, v bolj odmevnih parkih, kot je npr. tudi »kenijska svetovna uspešnica« Masai Mara, pa se po navadi dvigne do 50 dolarjev.

Dolarji uničujejo zavest o varovanju narave
Kakamega je edini nižinski tropski deževni gozd v Keniji, ki se danes razprostira na 25 hektarjih jugozahodnega dela Kenije. Nekoč je bil tropski gozd Kakamega povezan z deževnimi gozdovi v Ugandi in Kongu, vendar je to pragozdno idilo zmotil človek in dandanes se na istem območju razprostira peterica tropskih deževnih gozdov: Kakamega v Keniji, Mabira, Kibare in Butongo v Ugandi ter Zang-Tsangä v Kongu. Gozdni rezervat Kakamega je bil ustanovljen leta 1985, ko si je kenijska služba za varovanje divjega življenja (KWS – Kenya Wildlife Service) izborila štiri hektarje v severnem delu Kakamege in močno omejila posege vanj.

Preostalih 21 hektarjev je ostalo pod okriljem gozdnega ministrstva, ki skrbi bolj za lasten žep kot pa dobro tropskega deževnega gozda. Zaposlene bolj kot zavest o varovanju narave mamijo ameriški dolarji, ki se pod kenijskim soncem svetijo lepše od domačih kenijskih šilingov. Kupček zelencev divjim lovcem omogoča, da se v domovino vrnejo z zavidljivim ulovom, podkupljivi delavci pa hitro in enostavno izboljšajo svoj življenjski standard, pa čeprav za ceno uničevanja naravnega rezervata.

Kenijska služba za varovanje divjega življenja se trudi ozaveščati ljudi o pomembnosti narave in ohranjanju ekosistema Kakamega, ki skupaj z rekama Isiukhu in Yala predstavlja pomembno razvodje, hkrati pa je tudi nepogrešljiv »čistilec« zraka. V 57 vaseh okrog gozda živi več kot 1.500 prebivalcev, ki jih KWS uči – zlepa, torej z besedo, ali zgrda, z ograjami, jarki in varuhi –, naj ne uničujejo gozda. Za učence bližnjih šol ob sobotah organizirajo posebna predavanja, ki jih združijo s skromnim prigrizkom, za vrhunec lekcije pa posadijo drevo, s čimer hočejo v mlade misli vsaditi zavest o pomenu varovanja narave. Tudi ves denar od vstopnine namenijo ozaveščanju te skupnosti in urejanju gozda, tako da vodniki delajo prostovoljno oz. zgolj za napitnino, ki je seveda odvisna od posamezne skupine.

Američan »boter« kenijskemu vodniku
Naš vodnik Patrick si je svojo napitnino še kako zaslužil, prav tako z neverjetnim poznavanjem narave kot tudi s svojim občutkom za skupno odkrivanje tropskega deževnega gozda. Že desetletje je zaposlen kot vodnik v gozdnem rezervatu Kakamega, upa pa, da se bo v prihodnosti zaposlil v katerem drugem narodnem parku. Morda ga že naslednje leto najdemo v Masai Mari, senu večine vodnikov. V bližnji Naivaši je študiral gozdno ekologijo, za kar se mu je nasmehnila sreča v obliki dobrodušnega Američana, ki je razvezal mošnjiček in plačal okrog tisoč evrov za izobraževanje mladega Kenijca, ki v zameno vsako leto vodi skupino Američanov po širokih kenijskih prostranstvih. Kakamega zaposluje 35 čuvajev, tri nadzornike, dve tajnici in dva radiooperaterja ter devet vodnikov, ki delajo prostovoljno. Za delo so posebej izobraženi o rastlinah, kačah, ptičih, opicah, primatih, metuljih, gozdni ekologiji …

Biološka raznolikost (skoraj) brez meja
Prenočevanje v tropskem deževnem gozdu je nekaj posebnega, saj smo spale v majhnih hišicah iz vej in blata, pokritih s slamo, kjer so nam družbo delale različne žuželke, ki so se celo noč glasno zabavale in se prav nič niso zmenile za človeško družbo. Pravo doživetje je bilo tudi tuširanje, saj je tuš zgolj s treh strani zagrajen s pločevino, četrta stran pa je odprta proti gozdu, in le spraševale smo se lahko, koliko čuvajem parka smo s svojo belo zadnjico polepšale večer.

So pa zato naravne lepote polepšale naše jutro. Še v mraku smo se skupaj s Patrickom odpravile na hrib Buyangu, od koder smo opazovali prebujanje sonca. Njegova visokost se je povzpela na obzorje ob 6.50, ko so se sončni žarki razlili po zelenih tropskodeževnih prostranstvih. Sledil je potep po osrčju tropskega deževnega gozda. Hoja med ovijalkami in bujnim zelenim rastjem, kjer ti v nosnice vdira vonj po razkrajajočih se organizmih, rastlinskih sokovih in živalskem urinu, je bila tako prvinska, da smo dejansko začutile tisti »pra« iz pragozda.

Naš vodnik je ves čas nekaj žvižgal, ukal, cmokal in spuščal še druge nenavadne glasove, s katerimi se je prav prijateljsko pomenkoval z živalmi. Park je pravi raj za različne živalske vrste, saj je v njem našlo dom sedem vrst opic, ki so nas opazovale z varnostne razdalje, pet vrst antilop, več kot 520 vrst metuljev, kar je polovica vseh poznanih metuljev v Keniji, 350 vrst ptic, številne divje mačke in 27 vrst kač – prav nič nismo bile žalostne, ker nismo srečale nobene, saj sta samo dve vrsti nestrupeni.

Gozdni rezervat se lahko pohvali tudi z mavrično paleto rastlinstva, kjer prevladujejo drevesa, ki jih je mogoče našteti preko 350 vrst. Imena so precej zapletena, prevladujejo pa fikusi s takšnimi in drugačnimi latinskimi dodatki k osnovnemu imenu. Veliko je tikovega lesa, pa tudi fikuse davitelje je mogoče videti na vsakem koraku. Nekatera drevesa se ponašajo z medicinsko vrednostjo, kot je npr. zdravljenje raka prostate. Z drugimi je treba ravnati pazljivo, saj se ti lahko maščujejo s smrtjo ali oslepitvijo, če užiješ njihove rastlinske sokove. Narava je semkaj zasadila tudi drevo, katerega listi so grobi kot smirkov papir, opice pa so od kdo ve kje prinesle guavo, prav tako pa je mogoče najti mkombero, priljubljen afrodiziak. Mogočna drevesa z zapletenim koreninskim sistemom se bahaško dvigajo v nebo in zastirajo pot sončnim žarkom, ki zgolj tu in tam sramežljivo pokukajo v tropsko gozdno kraljestvo.