Današnji generaciji zrelih let še zdaj odzvanja po ušesih refren: "Čekaju da sunce sine, čekaju da sunce sine. Joj ojoj, joj ojoj …". "Vozi, Miško!" pa je ponarodela prispodoba za priganjanje voznikov vseh vrst prevoznih sredstev. Črna komedija z legendarnima Pavlom Vujisićem in Draganom Nikolićem je bila posneta v Deliblatski peščari, prav tako film Jesen stiže, Dunjo moja (Jesen prihaja, Dunja moja).

Deliblatska peščara je dragulj vojvodinskih ravnic in je kontrast vsemu drugemu, kar je mogoče videti in doživeti v Vojvodini. To ime si je prislužila s svojo preprosto lepoto in bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Vojvodina je navdihovala Slovencem zelo poznanega pevca Đorđa Balaševića – Đoleta, panonskega mornarja, ki je doma v teh krajih in jih čutno opeva v svojih otožnih baladah.
Deliblatsko peščaro oglašujejo kot največjo in edino evropsko celinsko puščavo. V resnici pa Deliblatska peščara ni puščava, bolj pravilen izraz zanjo je pustinja. Ime je dobila po pesku. Gre torej za zemljepisno ime območja, ki bi ga najbolj pravilno prevedli kot Deliblatsko peščeno območje.
Zelena krajina pod zaščito Unesca
Deliblatska peščara je oddaljena od Beograda okrog 80 km. Leži v nekdaj bratski Vojvodini, sredi najbolj rodovitnega območja v Evropi, v žitnici Evrope. Še natančneje: v južnem Banatu, med Donavo in ob vznožju Karpatov. Večji del jo spada pod občino Kovin, deloma pa pod Belo Crkvo. "Tu si lačen le, če pozabiš zasaditi seme v zemljo," pravijo domačini. Ozeleni in rodi vsaka bilka.

Deliblatska peščara je naravni spomenik Panonske nižine in največja oaza peska, gozdov in močvirskega rastlinja v Panonski nižini. Obsega preko 33.000 hektarjev, dolga je 35 km, široka 11 kilometrov in dosega 70 do 200 metrov nadmorske višine. Nanosi peska so oblikovali visoke sipine, ki so danes seveda poraščene. Le kolovozne poti, vsekane v pesek, dajo slutiti, da smo na območju nekdanje puščave. Posamezne peščene sipine so dolge do 750 m in visoke od 30 do 60 metrov. Sipine na obrobju pustinje prehajajo v rodovitno prst. Deliblatska peščara, nenavadna kombinacijo peska in gozdov, je uvrščena na še ne potrjen seznam svetovne naravne dediščine pod zaščito UNESCA in razglašena za posebni naravni rezervat.
Dolina redkih cvetlic
V njenih nedrih gnezdijo številne redke in ogrožene ptice, kot so banatski sokol, kraljevi orel, pegasti orel, v gozdovih se potikajo volkovi, jeleni, srne in divji prašiči, jezera pa so polna rib. Tudi botaniki in občudovalci rož pridejo tukaj na svoj račun. Pravijo, da je Deliblatska peščara najlepša spomladi, ko zacvetijo potonike in se tamkajšnja Dolina potonik in njena nepregledna peščena polja odenejo v rumeno barvo. Te vrste potonik so edinstvene v Evropi in rastejo le še na Altaju. Livade so polne več vrst orhidej, žafranov, perunik, zvončkov, vijolic in številna zdravilna zelišča.
Nekdaj je to območje dejansko prekrival živ pesek. Ko je po vojvodinskih poljih zapihala z vso svojo orkansko močjo košava, je veter odnašal pesek po vsej Panonski ravnini, oblake prahu je nosilo vse do Dunaja in Bukarešte. Košava divja v zimskem času tudi do 180 km na uro. Živi pesek je zasipaval kulturne površine in povzročal škodo na rodovitnih poljih, zato je bilo treba živi pesek nekako omrtviti, ga "ubiti", omejiti in ujeti na določeno območje.
Živi pesek se spremeni v mrtvega tako, da se na peščenih površinah posadi drevje z dolgimi koreninami, ki vežejo pesek, onemogoča njegovo premikanje in raznašanje po okolici. Reševanja tega vprašanja se je na začetku 19. stoletja lotila Marija Terezija, ki je ukazala pogozdovanje tega območja. Posadili so akacijo, topole, lipe, hraste in borovce, pod njihovimi krošnjami pa je pesek povezalo travnato rastlinstvo in grmičevje. Živi pesek iz Deliblatske peščare je bogat z minerali in hranljivimi snovmi, zato je pogozdovanje izjemno uspelo. Danes pokrivajo gozdovi kar 61 odstotkov pustinjske površine.
Breskve iz peska
V preteklosti je bila Deliblatska peščara popolnoma nenaseljena in pusta, danes pa jo obkrožajo vinogradi in breskovi nasadi, v katerih uspevajo t. i. "breskve iz peska". V času Marije Terezije so Nemci na obrobje pustinje vzgajali vinsko trto in zasadili vinograde, pozneje pa so na pesku sejali koruzo, sončnice in pšenico.
Nekaj domačinov se še vedno ukvarja z ovčerejo. Stari pastir nas sprva opazuje le od daleč, nato pa se plašno približa. Še nikoli ni prestopil meja Deliblatske peščare. Drugega sveta, kot je ta pustinja, ne pozna. Tudi brati in pisati ne zna.
Deliblatska peščara nima površinskih rek in potokov, pač pa ima veliko podzemnih voda in vodnjakov, ki segajo od 100 do 400 m v globino in od tam črpajo vodo na površje. V pustinji je od 14 do 18 še delujočih vodnjakov, ki oskrbujejo z vodo gospodinjstva, z vodo se iz njih napaja živina, zalivajo se vinogradi in polja.
Sredi murvinih dreves
Vas Šušara, ki leži v osrčju Deliblatske peščare, je svoje ime dobila po pesku. Sprva se je imenovala nemško Sanddorf (peščena vas), madžarsko Szusara Puszta, srbsko Šušara. Šušara je znana po slikarski koloniji, pravijo ji tudi vas satelitskih anten, vinogradov in svile. Vsaka hiša v vasi je morala imeti v preteklosti svoj lastni vodnjak, na dvorišču pa posajeno murvo.
Vse poti v vasi Šušaro so vodile skozi aleje murvovih dreves, okrog vasi pa so bile plantaže murv. Z listi murve se namreč hranijo sviloprejke. Izdelovanje svile je bilo nekdaj eno glavnih virov preživetja v tej vasi. Po zakonu so morali vsi vaščani posaditi okrog svojih hiš murv, še posebej mladoporočenci, ki so lahko vstopili v zakonsko zvezo, le če so prej posadili določeno število murv. S tem so svoji družini zagotovili vir preživetja.
Srbski Pariz
Šušara je srce Deliblatske peščare. Vse hiše so, tako kot je značilno za panonske vasi, nanizane vzdolž ene same ulice. Domačini so večinoma madžarskega rodu, drugi so vikendaši, ki prihajajo le ob koncu tedna in med počitnicami. Cela vas šteje kakšnih 50 hiš in 300 prebivalcev, ki se radi primerjajo s Parižani. Zakaj ravno z njimi?
Šušara se ponaša z enim od prvih vodovodov v Evropi. Globoko v zemljo so izvrtali vrtino in iz nje črpali vodo, sprva s pomočjo vetrnice, pozneje pa s pomočjo petrolejskega in dizelskega motorja. Vetrnico in 10 km vodovoda so zgradili že leta 1900 z donacijami avstro-ogrskega cesarstva. Šušara, mala zakotna vojvodinska vas sredi pustinje, je imela svoj lastni vodovod eno leto prej kot svetovljanski Pariz! Projekt zanj je izdelal sam Gustave Eiffel (1832–1923), sloviti francoski arhitekt še bolj znamenitega in vsem poznanega Eifflovega stolpa. Vetrnica v svoji prvobitni obliki, seveda obnovljena, še vedno stoji sredi Šušare in priča o nekdanjem napredku te vasi.
Domačini se radi pošalijo, da nima vsak dvajseti Parižan prenosnega telefona, v Šušari pa ga ima! Pariz tudi nima toliko satelitskih anten na hišo kot Šušara. Dolga leta je obstajal v vasi en sam stacionarni telefon – na krajevnem uradu. Vaščani so prosili za dodatne telefonske linije. Zakotna lega vasi in vrtinčenje peska sta onemogočala gradnjo sodobnih komunikacijskih sredstev, do njihove luknje v pustinji niso segali telefonski in tudi ne radijski signali. Domačini, naveličani prosjačenja, so na svoje hiše montirali velike satelitske antene, vzpostavili radijske zveze, kupili prenosne telefone in navezali stik s svetom.
Če domačine vprašaš, kaj pa ima Pariz, česar Šušara nima, hudomušno odvrnejo: "V Šušari ni navadnih telefonov, ni elektrike, ni tržnice. Zdravnik prihaja sem enkrat tedensko, za dve uri." Kaj pa ima Šušara, česar Pariz nima? Domačini so si enotni: "Štimung", čarobno vzdušje, mir, tišino, spokojnost, čist zrak, odmik od mestnega vrveža. Dobri komšija (sosed) je vreden več kot vsa tehnika in napredek skupaj."
Šušara se danes šteje za etnovas, saj so zgradili in še gradijo več etnohišic. V njih so prodajalne lokalnih spominkov, prodajalne zdrave hrane, ekoproizvodov in etnorestavracija z lokalno kulinarično ponudbo.
Poleti vroči kotel
V bližini Šušare je še ena turistična znamenitost, povezana z vodnjaki - Devojački bunar (= Dekliški vodnjak). Ime izhaja še iz časov Marije Terezije, ko so po pustinji kopali vodnjake. Mlada dekleta so k vodnjaku po vodo, ob tem pa so se srečevale z mladeniči. Vodnjak je bil kraj ljubezenskih vzdihljajev, hrepenenj, obljub in pričakovanj, od tod njegovo ime. V kraju se splača ogledati novozgrajeno cerkev, zgrajeno iz lesenih brun in posvečeno Ognjeni Mariji, zavetnici pred požari.
V poletnih mesecih se Deliblatska peščara spremeni v vroči kotel. Nanosi peska se ogrejejo podnevi krepko preko +40 stopinj Celzija, nekateri pravijo, da celo do +70 stopinj, ponoči pa se temperature drastično znižajo. Pozimi padejo temperature do –20 stopinj. Življenjske razmere v tej pustinji so surovi.
Sredi Deliblatske peščare leži umetno akumulacijsko jezero Kraljevac, ki se razprostira na 160 hektarjih in je poseben naravni rezervat pod zaščito države. Njegova znamenitost so plavajoči otočki, ki jih valovi in močan veter nosijo sem in tja po vodi. Jezero ne zamrzne niti v najhujših zimah, zato je to domovanje močvirskih ptic, vider in drugih živali. Jezero obdaja trsje in ločje, v toplejših mesecih pa pokrije njegovo površino vodna praprot in lokvanji.
V širši okolici jezera je prepovedana uporaba kemičnih sredstev za poljedelstvo. V jezeru je, pravijo domačini, rib kot plevela. Primerki rib, ki "merijo meter med očmi", privabljajo trume ribičev z vseh koncev Evrope. Največji ulovljeni amur je imel kar 34 kg, ščuka 12 kg, krapi, težko 20 kg, so pa že čisto običajni ulov. Legenda govori o 200-kilogramskem somu, ki ga je zanesljivo videlo več ribičev, verjetno podprtih z rakijo, ujel pa ga ni nihče. Ob jezeru so za ribiče uredili lesene pomole, nadstreške in lesene klopce in strogo preverjajo veljavnost ribolovnih dovolilnic.
Prihodnost je zelena
Le manjši del Deliblatske peščare je v zasebni lasti, 97 odstotkov pa je je v državni lasti. Država vidi prihodnost te pokrajine v ekološkem, športnem in rekreativnem turizmu, ribolovu, lovu, opazovanju ptic ter dobri kulinarični in vinski ponudbi. Obiskovali naj bi jo predvsem ljubitelji neokrnjene narave.
Sredi Deliblatske peščare so zato zgradili Izobraževalni center Čardak z veliko restavracijo, športnimi objekti in bungalovi za nastanitev. Celo naselje ima pridih socialističnih časov. Hiške in oprema v njih dišijo po šestdesetih letih prejšnjega stoletja, uniforme natakarjev so iz prejšnjih časov, čistilke pa nosijo nepozabne ortopedske čevlje borosanke. Strežba teče počasi, "lagano", kot se reče, nasmeški na obrazih pa so pristni in prijaznosti ni konca in kraja.
Okrog Čardaka so dobro markirane pešpoti. Pohodniki lahko izbirajo med krajšimi sprehajalnimi potmi ali pa se odločijo za dolge, celo večdnevne ture. Tri najkrajše poti so dolge 3,5 km: ekopot, pot zdravja in krožna pot. Nekaj označenih krožnih pešpoti je dolgih, 5, 7, 12 in 15 km in so primerne tudi za kolesarje. Za kondicijsko in telesno bolj pripravljene pohodnike pa so primerne tri poti: pot po severnem delu Deliblatske peščare – mali krog v dolžini 27 km in veliki krog v dolžini 42 km ter pešpot po osrednjem delu pustinje v dolžini 64 km. Za vsako od poti, četudi najkrajšo, si je treba vzeti dosti čas, saj se pohodnikov korak kar naprej ustavlja, da izvleče fotoaparat in poškljoca čarobno lepe naravne pejsaže, prepoznavne iz filma Ko to tamo pjeva.
Jesenski maraton
V jesenskih in zgodnjih zimskih dneh ravnica zažari od škrlatnega ruja, ki s svojo osupljivo preprosto lepoto jemlje dih. Pohodnik, ki ga noge zanesejo v vas Grebenac, pa se mora obvezno ustaviti pri vaškem vodnjaku in se okrepčati z najčistejšo vodo na svetu, filtrirano skozi stotine metrov čistega puščavska peska.
Ljubitelji teka bodo vsakega septembra v letu uživali v Peščarskem maratonu, festivalu športa in narave. Čeprav je bil leta 2013 organiziran šele drugič, organizatorji upajo, da bo postal tradicionalen. Maraton oglašujejo z geslom Zemlja, narava, gibanje, človek. Ne človek, ki sedi pred televizijskim in računalniškim zaslonom in po pametnih telefonih komunicira s svetom. Ne človek, ki se ne giblje in se druži zgolj virtualno. Temveč človek, ki se vrača k naravi in samemu sebi, ki ga veseli druženje s soljudmi, akcija, gibanje.
Ugasnite svoje elektronske naprave in odidite v Deliblatsko peščaro. Spokojnost te oaze, oddaljene od civilizacije, vas bo napolnila z mirom, tišino in s popolnoma novimi energijami. Vozi, Miško!
Besedilo in fotografije: Staša Lepej Bašelj