Ugodno ozračje blagodejno vpliva na človekovo počutje, kar so že konec 19. stoletja prepoznali ugledni medicinski strokovnjaki z Dunaja.
Veli in Mali Lošinj je avstrijska vlada na Dunaju že leta 1892 z zakonom proglasila za klimatsko zdravilišče, po čemer je otok danes tudi svetovno poznan. Na Lošinju se zmerno menjujeta hladno in toplo vreme, nikakor pa v poletnih mesecih ni občutiti pretirane vročine.
Najnižja povprečna temperatura v februarju znaša 7,7 ºC, najvišja povprečna v juliju pa 23,8 ºC. Zmerno je tudi dnevno nihanje temperature. Človeku predstavlja prijetno osvežitev kopanje v morju ali pa sprehajanje med številnimi borovci, ki pokrivajo velik del otoka, spremljajo pa tudi tako imenovano pot vitalnosti. Ta je dolga tri kilometre in vodi od središča Malega Lošinja pa vse do naselja Veli Lošinj.
10.000 korakov
Ob poti so številne izobraževalne table, ki pohodnika usmerjajo k razgibavanju sklepov ter drugih pomembnih delov telesa. Kot zanimivost velja omeniti, da naj bi pot v obeh smereh štela okrog 10.000 korakov. To naj bi bil standard svetovne zdravstvene organizacije, ki posamezniku svetuje, naj bi toliko korakov dnevno tudi prehodil. Druga izmed številnih privlačnih poti pa pelje od središča Malega Lošinja ob obali do zaliva Čikat. Tudi to z ene strani spremljajo privlačni borovci in z druge morje, ki med prvomajskim oddihom že osrečuje prve in pogumnejše kopalce. Temperatura vode naj bi bila najnižja v februarju (11,8 ºC) in najvišja v avgustu (23,6 ºC).

Otok zaznamuje bujna vegetacija, ki prav tako daje občutek svežine. Še posebej prijetno je tod pohajkovati izven viška poletne sezone, na primer med prvomajskim oddihom ali krompirjevimi počitnicami, ko ni pretirane gneče. Seveda otok slovenskemu gostu ni tuj, kar je zaznati že v pogovoru z domačini, ki prišleka pogosto nagovorijo s kakšnim slovenskim pozdravom.

Stičišče otokov
V središču Malega Lošinja stoji hotel Apoksiomen. Ta je svoje ime dobil po antičnem bronastem kipu (predstavlja atleta), ki so ga leta 1999 našli na morskem dnu v okolici otoka. V prihodnosti bo na ogled v palači Kvarner, ki jo trenutno obnavljajo, sicer pa se lahko o otoški zgodovini in kulturi obiskovalec seznani v lokalnem muzeju in njegovih treh zbirkah.
Te se nahajajo v palači Fritzy v Malem Lošinju, v muzejsko-galerijskem prostoru Kula v Velem Lošinju ter v Osorju - kraju, kjer se skorajda stikata otoka Lošinj in Cres.

V palači Fritzy je razstavljena zbirka starih mojstrov, predvsem italijanskih slikarjev. Zajema 27 umetniških del, nastalih v obdobju med koncem 16. in začetkom 20. stoletja. Na ogled pa je tudi zbirka hrvaških mojstrov A. V. Mihičića, umetnostnega zgodovinarja, predavatelja, likovnega kritika in pesnika, ki je razstavljena dela prejel od umetnikov - njegovih prijateljev in znancev. Tod se pojavljajo številna velika imena, kot so Emanuel Vidović, Vjekoslav Parać, Ivan Meštrović, Antun Augustinčić ter mnogi drugi.

Narodna noša
Zanimiva je tudi razstavljena narodna noša Lošinja, s katero se je mogoče seznaniti le posredno, predvsem na podlagi pisane besede. Znano je, da je bil Lošinj le eno izmed središč jadranskega pomorstva, pod vplivom turizma pa so ljudje dokaj hitro prišli v stik z mednarodnimi modnimi smernicami. Vaška kultura oblačenja se je razmeroma hitro zamenjala z meščanskim slogom, kar pa se odraža tudi na narodni nošnji. Ta se je uporabljala vse do 1. pol. 19. stoletja. Od tedaj je ni več, zato so jo morali rekonstruirati po pisnih virih ter redkih slikovnih upodobitvah.

Muzejsko-galerijski prostor Kula - Veli Lošinj je odprt od leta 2001. V svoji notranjosti hrani zbirko, ki opisuje življenje južnega dela otoka od prazgodovine pa vse do današnjih dni. Največji poudarek je na pomorski in turistični tradiciji. Začetki turizma na otoku segajo v 19. stoletje s prihodom avstrijskega nadvojvode Karla Štefana Habsburškega, njemu pa so sledili še številni aristokrati in imenitneži z Dunaja ter drugih avstrijskih mest. Lošinj se je izkazal nadvse primeren kraj za zdravljenje raznovrstnih tegob.
Dunajsko aristokratsko društvo je tod osnovalo dom za obolele otroke. Razvoj otoškega turizma je pospeševala tudi gospodarska panoga, saj so se v 19. stoletju tod gradile družinske hiše, vile, nastajali so penzioni, restavracije, rasli so hoteli, hkrati pa je bila dokončana tudi druga infrastruktura, kot so bile šole in občinske zgradbe. Že tedaj so pričeli urejati parke, obalo, kopališča ter sprehajalne poti.

In ko se popotnik poslavlja od Malega Lošinja, se lahko ustavi še v kraju Osor, kjer je na ogled arheološka zbirka. Nahaja se v zgradbi nekdanje mestne hiše in je odprta za javnost od leta 1889. Zgodovinski začetki arheološke zbirke v Osorju datirajo v 18. stoletje. Tedaj naj bi duhovnik Dinaričić osnoval prvo zbirko. Kasneje so jo ljubiteljsko dopolnjevali še mnogi drugi zbiratelji. Med njimi je najpomembnejši Ivan Kvirin Bolmarčić, ki je kot amaterski arheolog s prvimi izkopavanji začel v letih 1874–1881. Njegova arheološka zbirka je leta 1889 prešla v last osorske občine in danes velja za najstarejšo muzejsko institucijo na Cresu in Lošinju ter slovi tudi kot ena najstarejših arheoloških zbirk na Hrvaškem.
Manja Žugman Širnik