Hrib se nahaja na sotočju Nam Khana in Mekonga, na njem pa so poleg raznovrstnih molilnic še stopnice z motivi mitološke vodne kače po imenu 'Naa-Gaa', ter votlina z odtisom Budovega stopala. Skeptičnim ljudem se bo najbrž zdelo nekoliko nenavadno, da bi več kot meter dolg odtis v kamnu resnično odražal sveto stopalo.

Ker se nahaja hrib v samem centru mesteca, se lahko nanj povzpnete iz katerekoli mestne četrti. Nanj vodijo stopnice, a je vzpon relativno strm. S hriba je lepo vidna mirna, zaspana laoška pokrajina.

Nasvet domačinov: Pazite se duhov!
Kraljeva palača se nahaja ob glavni aveniji, stisnjena med Phu Si na eni strani in Mekong na drugi. Danes je preurejena v muzej; v njej se nahajajo lepo obnovljene kraljeve sobane, zidovi pa so poslikani z motivi iz tradicionalnega življenja krajevnih prebivalcev. V palači se nahajajo tudi številna darila, ki jih je prejel kraljevi par, razstavljenih pa je tudi nekaj kraljevih oblek.

Laožani menijo, da se v palači nahajajo duhovi pripadnikov kraljeve družine, ki je bila ob revoluciji leta 1975. prisiljena obiskati nekakšen marksistični preizobraževalni seminar, s katerega se ni nikoli vrnila. Zatrdili vam bodo, da se v mraku ni dobro približevati kraljevi palači, saj vas bodo nadlegovali duhovi, ravno tako kot nadlegujejo domačine.

Številni templji
V mestecu naj bi se pred francosko kolonizacijo nahajalo kar 66 templjev. Mnogo jih je ohranjenih še danes, vendar jih počasi že načenja zob časa, oblasti pa nimajo sredstev za njihovo obnovo.

Ob številnih templjih živi tudi kar precej menihov. Mladeniče v oranžnih haljah je mogoče srečati skoraj na vsakem koraku. Vsi do zadnjega so zelo vljudni in spoštljivi, da pa boste takšni izpadli tudi vi, je priporočljivo, da se jim ob srečanju rahlo priklonite.

Trguje se po sončnem zahodu
Ko nad mesto pade mrak in oblasti zaprejo glavno avenijo, vsak večer več sto žena iz mesta in okoliških krajev skrbno razstavi svoje izdelke na nočno tržnico. Žene milostno gledajo na peščico turistov, ki se sprehajajo mimo, v upanju, da s kakim dolarjem obogatijo družinski proračun.

Dekleta in žene ponujajo predvsem izdelke domače izdelave iz tekstila, npr. razne preproge, rjuhe ali prte, pa tudi cenene kitajske majice. Predvsem med mlajšimi turisti velja nekakšen tihi dogovor, da ne smeš zapustiti teh krajev, ne da bi kupil majico z motivom lokalnega piva.

Cene na tržnici so simbolne, prodajalke pa veliko manj vsiljive kot kje drugje. Pravzaprav so zelo vljudne, celo malce sramežljive in na prvi pogled zgleda, da jih je nekoliko sram ogovarjati turiste.

Ljudje se zvečer navadno malce bolj razživijo. Domačini se sprehajajo po ulicah, kramljajo ali pa zgolj opazujejo vedenje zahodnjakov in razmišljajo, kako bi s čim manj truda pridobili kakšen dolar.

Nočna tržnica nudi tudi zelo poceni in precej okusno hrano. Za sto tolarjev si lahko v nekakšni improvizirani samopostrežni restavraciji na ulici privoščite številne, večinoma vegetarijanske jedi.

Preden se odpravimo na jug, proti prestolnici, pa si bomo privoščili kratek oddih v parku Kuang Si. Več o tem prihodnjič ...