Že pred potovanjem v Maroko smo si namreč želeli z majhnim katamaranom prepluti Gibraltarsko ožino iz Tangierja v špansko pristanišče Tarifa. Po neuspelih stikih z veleposlaništvi smo se odločili, da pot opravimo iz španske eksklave Ceute, ki leži le slabih 20 km vzhodno od Tangierja. A se je tudi ta opcija za španske oblasti izkazala kot prevelika nevarnost, da državljani EU-ja "prebežijo v EU".

Uničene in vijugaste ceste so nas iz varnega zavetja "avtoceste", ki nas je peljala do Tangierja, odpeljale proti Fesu. Nekako ne moreš v celoti doumeti, kakšne so maroške ceste in vozniška kultura, dokler se ne spoprimeš z regionalnimi cestami. V strnjeni obliki: potrebuješ srečo. Cestne patrulje so pri vstopu v vsako vas, v sami vasi in pri izstopu iz vasi. Policije je toliko, da smo se začeli spraševati, kolikšen odstotek prebivalstva je zaposlen pri tej organizaciji. Ob takšnem številu braniteljev miru smo tudi sami večkrat pristali v vlogi kršiteljev.

Beseda organizacija ni bila izbrana naključno. Večkrat si namreč ti fantje kakšen prekršek kar izmislijo; denimo radar – seveda ga je imel tisti fant, ki je jezdil osla ob cesti. Razprave o plačilu kazni so tako nekaj vsakdanjega. Kot prava delovna organizacija sprejmejo tudi dirham ali dva za boljšo malico in čaj, v znak hvaležnosti pa ti brez kazni zaželijo dobrodošlico in srečno pot.

Z malo sreče smo tako pristali v zgodovinski prestolnici Maroka, Fesu, v predragem motelu, za katerega smo ob jutranjem zajtrku vsi prepričano trdili, da je hiša ,v kateri se nedvomno izvaja najstarejša obrt. Fes ima najstarejšo univerzo na svetu, ki jo je začuda zgradila ženska, eno izmed starejših knjižnic s toliko stopnicami, da te mine prebrati še kakšno knjigo in medino. Staro mestno jedro je na nas delovalo kot časovni stoj. Z izjemo belih plastičnih stolov je medina potovanje nazaj, daleč nazaj. Ozke ulice, polne rokodelcev, ob nenehni nevarnosti nesreče s kakšnim podivjanim oslom ali konjem, s smradom človeških iztrebkov, ki se nenehno najdejo pred tvojimi nogami, je vsekakor na sedmem mestu mojih čudes sveta. A ko ti zaradi klanja ovc, raznih telesnih delov živali in neznanskega smradu obrne želodec in na tleh pustiš prav prijeten zajtrk, potem se zaveš, da je čas za odhod.

Kmalu smo spoznali, da vsem štirim zgodovinskim kraljevim mestom ne bomo kos. Po kratkem pregovarjanju smo žrtvovali Meknes in odrinili naravnost proti Marakešu. Skoraj 500 km dolga pot nas je peljala skozi maroško smučarsko središče Infrane, ki je kot oaza sredi puščave. Kazalec na barometrski uri se ustavi na 1600 metrih, hiške dobijo stožčasta pokrivala, puščavski pesek pa zamenja gosta trava golfišča. Nov svet, Švica v Afriki, in ob nenehnem brundanju Vida na zadnjem sedežu: "Veš, Neni, tu bomo pa smučal'," smo se prav prijetno nasmejali. Morda tudi zaradi občutka, da smo vsaj na videz bliže domu.

Povsem izčrpani smo ponoči prispeli v Marakeš. Iskanje nastanitve, ki se je zavlekla pozno v noč, je dobilo svoj epilog v dolgem jutranjem spancu in zaspanem ogledu Marakeša. Morda zaradi naše utrujenosti, morda zaradi že videnega, je Marakeš minil kot sončni zahod na povsem običajen torkov dan. Lep, a hitro minljiv in pozabljen. Slaven trg Djemaa el-Fna sredi medine je spominjal na nebodigatreba. Kače, opice in druge čudne živalske vrste, priklenjene na kratko vrvico, mu vsekakor niso v ponos. Bruhalci ognja, čarodeji in akrobati, ki se jim v očeh sveti le maroški dirham, pa mu tudi niso prinesli dodatnih točk. Po obilnem kosilu smo bili složni, da oblike srca ne gre pretentati. Zarisana v pišu puščavskega vetra nas je vodila nazaj proti izhodiščni točki, nazaj ob morje, v veter.

V Maroko smo prišli v želji po vetru in deskarskih izkušnjah, a po prevoženih 2.155 km, videnih tisočih stvareh in občutjih, ki jih je nemogoče stlačiti v članek, lahko zagotovo trdim, da Maroko ni le veter , sonce in morje. Je izjemen konglomerat različnih vplivov skozi leta nadvlade tujih zavojevalcev, pestra paleta družbenih sfer in žalosten pogled na tiste, ki jih zaradi ekonomske nestabilnosti družba tišči na samo dno.

Veter, morje in sonce res niso vse, so pa veliko. In ne morem si kaj, da se nekega jutra ne zalotim, kako stojim na mivkasti plaži, z nogami do kolen v vodi, z rokami oprijemajoč se deskarske opreme. V oglušujoči tišini vetra postojim, odprem vrhnji del neoprena in pustim vetru, da me objame čez ramena, pravzaprav ga takrat pustim tja, kamor je dovoljeno le izbranim. Z nogami zabredem globlje v vodo in se zavem, spet bom sledil svojemu srcu in življenju ukradel nekaj nepozabnih trenutkov, zaradi katerih je tako preklemansko lepo živeti ... in takrat ni pomembno, kje sem, takrat preprosto sem.