Nato se pred vami razprostre celotni zaliv Mont Saint Michel - večji otok Mont St. Michel je v ospredju in manjši Mont Tomberlaine je 3 km naprej. Otočka objema najbolj surovo morje Evrope – med oseko in plimo se gladina morja dvigne za 15 metrov, narašča pa s hitrostjo 62 milimetrov v minuti, kar je potencialna nevarnost za nevedne ali nespoštljive sprehajalce po morskem dnu, ki ga razkrije oseka.

Mont Saint Michel je ena najznamenitejših romarskih točk, ne le Evrope, ampak tudi celotnega krščanskega sveta, zato se premnogi le dobrodušno zabavajo na račun pisatelja Dana Browna ki je v svoji Da Vincijevi šifri pozabil na nebeški Jeruzalem ali vrata v raj, kot še imenujejo Mont Saint Michel.

Zgodovina
Vse se je začelo davnega leta 708, v mestecu Avaranches, na severni obali današnje Francije, ko je škof Aubert v sanjah doživel srečanje z nadangelom Mihaelom. Vodja nebeške policije mu je zanj ukazal zgraditi svetišče v bližnjem zalivu, na otočku Mont Tombe (lat. grob, grobišče), kjer so že obstajala posmrtna posvetila prvim evangelistom – pridigarjem iz 6. stoletja.

A prvo »srečanje« ni zadostovalo, šele po tretjem videnju je nejeverni škof začel graditi svetišče - repliko jamske kapele iz Mont Gargena (Italjia), kjer se je leta 492 nadangel prikazal prvič.

Ko se je do leta 966 romarski »turizem« tako razvil, si je to ozemlje zaželel vojvoda Normandije Richard I. in Mont Tombe uradno preimenoval v Mont Saint Michel.

Arhitektura
Kapelico, ki jo je postavil škof Aubert, so kanoniki le vzdrževali, šele benediktinci so jo z denarjem romarjev dograjevali in postavili samostansko poslopje. Srednjeveško arhitekturo je nasledila romanska, nato gotična. Ker je zaradi številnih in dolgoletnih vojn opatija morala poleg religiozne prevzeti tudi obrambno vlogo, je okrog samostana zraslo mogočno obzidje – izjemni primer takratne vojaške arhitekture. Znotraj obzidja je raslo tudi »mesto«, v katerem so varno prenočevali romarji. Tako se je mestece razvijalo tudi v hotelirstvu in kulinariki.

V 14. stoletju so otoček pozidali le korak od morja. Pozidavo otoka so zaznamovale izjemno težavne razmere, saj je granitna stena v obliki »piramide« in tudi gradnja je potekala v tem slogu – navpično, in ne vodoravno, kot je bila navada.

Ker je Mont preživel vse nalete Angležev, je postal tudi simbol narodne identitete. Francoska revolucija je povzročila razkroj verske skupnosti, ozemlje opatije so zavzeli revolucionarji, ga razglasili za »last naroda« in leta 1793 samostan z določenimi gradbenimi posegi spremenili v ječo. Šele leta 1863 ga je »ukinil« Napoleon III.

Mont St. Michel je prestal tudi mnoge požige in leta 1874 so ga uvrstili med narodne spomenike. Vseskozi so Mont St. Michel prenavljali in obnavljali, zaradi česar pa obiskovalcem dostop ni bil nikoli omejen.

Dosežek graditeljev, ki so delali v verskem in estetskem zanosu, je viden današnjim obiskovalcem. Mont St. Michel doživijo v sijaju celotnega samostanskega poslopja, ki ga je ljudstvo srednjega veka prepoznalo kot nebeški Jeruzalem, podobo raja na zemlji in vrata v raj. Leta 1979 pa je bil uvrščen tudi v Unescovo svetovno dediščino.

Dandanes Mont St. Michel obišče vsako leto več kot 3 milijone turistov z vsega sveta, ki se udeležijo že tradicionalni poletnih prireditev ali se na pot odpravijo v želji spoznavati nove kraje in običaje.

Besedilo: Cvetka Dragan, foto arhiv TV France 3 –Thallasa, Le magazine de la mer