V času skupne države Jugoslavije je Mostar postal znan predvsem po pridelavi tobačnih izdelkov in vina. Krasil pa ga je izredno lep stari del mesta, ki še danes jemlje sapo.

Mostar je bilo v nekdanji Jugoslaviji eno redkih mest, v katerih so bile tri narodnostne manjšine v enakem razmerju. V Mostarju je pred vojno živelo po 30 odstokov Srbov, Hrvatov in Bošnjakov. Prav zato je mesto ob Neretvi zaznamoval hud boj med omenjenimi manjšinami. Posledice so vidne še dandanes, saj je velik del mesta še vedno porušen. Ko se namreč pripelješ v mesto, zagledaš napol porušene in dodobra prestreljane zgradbe, ki so bile v preteklosti blišč Mostarja. Te stavbe ustvarjajo vtis, da si mesto še ni v celoti opomoglo, vendar pa je kar 80 odstotkov ruševin že obnovljenih. V celoti obnovljeno je le staro mestno jedro, ki je od leta 2005 pod zaščito Unesca. Številne mošeje, zgradbe iz časa turškega imperija in seveda znameniti stari most so prava paša za oči.

Vojna je (skoraj) pozabljena
Ljudje so - kljub preživelim vojnim grozotam - presenetljivo precej optimistični. Zanimiv je bil predvsem pogovor z mladeničem, ki večino svojega časa preživi kot prostovoljec v mladinskem klubu Abraševič. Čeprav bi človek mislil, da se je prebivalcem težko spominjati vojne, ni tako. Sicer je opazno, da se jim glas ob omenjanju vojne nekoliko spremeni, vendar pa po drugi strani besede "Bilo je j..., ali preživeli smo," pomenijo, da so se s tem že zdavnaj sprijaznili. Zanimivo je poslušati, kako je danes živeti v Mostarju. Ob vprašanju, kako lahko danes v simbiozi živijo ljudje, ki so se še pred desetletjem gledali skozi daljnogled puške, se sogovornik samo nasmehne in zamahne z roko. "Ni nobenih težav, saj so vsi, ki so se borili v vojni, brezskrbni. Dokler bodo še naprej prejemali bajne vsote iz sklada za vojne veterane, bo tako tudi ostalo," je hudomušno dejal mladenič. Doda še, da ljudje, ki so bili med vojno sovražniki, ne pogrevajo starih zamer. Težave nastajajo predvsem zaradi najstnikov, ki pa se vojne sploh ne spomnijo. Ti se najpogosteje zapletajo v pretepe, ki so največkrat posledica nesoglasij zaradi vojne. V takih položajih naš sogovornik obsoja predvsem oblasti, ki niso zmožne doseči soglasja. To, da srednješolci obiskujejo šolo, ki je v isti zgradbi in ima ločena vhoda za Hrvate in Bošnjake, učijo pa se različne zgodovine, je le vrh ledene gore.

Jernej Sobočan