Prav prek njega potekajo številne letalske povezave med Evropo in Avstralijo ter Evropo in vzhodnoazijskimi državami. Tujca, ki pričakuje kaotičnost azijskih mest, presenetita urejenost in čistoča na vsakem koraku.

V mestu je na prvi pogled opazna dediščina Angležev, pa naj si gre za jezik, saj je angleščina jezik sporazumevanja, ali pa za disciplino pred poštnimi in bančnimi okenci, pri vstopanju v mestni avtobus ali v vrsti za taksi. Med mestna prometna sredstva spadajo tudi rdeči nadstropni avtobusi, ki jih poznamo iz Londona in drugih večjih angleških mest.

Prestolnica Singapur
Singapur je glavno in obenem edino mesto istoimenske državice z vsega 682,3 kvadratnega kilometra, ki jo poleg glavnega otoka sestavlja še okrog petdeset manjših otočkov. Večji del glavnega otoka je raven, z neizrazitimi vzpetinami, med katerimi najvišja Bukit Timah meri samo 177 m. Glavnina otoka je pozidana. Le manjši del je še močvirnat, ob obali obrasel z mangrovami in v notranjosti porasel z ostanki tropskega gozda. Na otoku je nekaj manjših vodotokov in podzemnih vodnih virov. Večino vode za oskrbo prebivalstva dobivajo iz sosednje Malezije. Podnebje je ekvatorialno z visoko zračno vlažnostjo in z več kot 2.500 mm padavin na leto. Povprečna januarska temperatura je 26 stopinj Celzija, julijska pa le stopinjo višja. Deževna doba traja od novembra do januarja.

Prebivalci Singapurja
Na majhnem prostoru živi dobre štiri milijone ljudi, kar pomeni, da je Singapur ena izmed najgosteje naseljenih držav sveta. Večina prebivalstva je kitajskega rodu, kakšnih 15 % je Malajcev in okrog 6 % Indijcev. Slednji so prišli z angleškimi kolonizatorji, ki so za nekdanje nasade kavčuka in čaja potrebovali izurjene delavce. Zaradi raznovrstne sestave prebivalstva so v Singapurju uradni jeziki mandarinska kitajščina, malajščina, tamilščina in angleščina, ki ima vlogo povezovalnega jezika, poleg tega je tudi upravni in trgovski jezik. Osnovnošolsko izobraževanje je brezplačno, stopnja pismenosti (93,2 %) pa med najvišjimi v Aziji.

Poslovno in nakupovalno središče
Sodobno velemesto je eno samo veliko poslovno in nakupovalno središče. Žal nakupovanje v obljubljeni deželi ni nič kaj prijetno in še zdaleč ne tako zelo poceni kot nekoč. Trgovci so silno prijazni, le če se jim obeta dobra kupčija, za varčnejše kupce pa nimajo pretiranega posluha. Pri nakupovanju je potrebna previdnost, saj tudi v razkošnih nakupovalnih središčih cene navadno niso fiksne, zato je pametno vedeti, kakšne so cene drugje po svetu. Spretni trgovci so se pripravljeni pogajati tako za ceno kosa oblačila kot drage tehnične opreme. Domačine in tujce na vsakem koraku spremljajo opozorila z zagroženimi visokimi kaznimi za različne prekrške. Kazen je treba plačati na primer, če vas dobijo z malico v bleščeče urejenem metroju, drastično se kaznuje kajenje v javnih prostorih, svarilom pa ni mogoče uiti niti v javnih straniščih, kjer vas lahko kaznujejo, če po opravljeni potrebi ne potegnete vode!

Kljub neobičajnim prepovedim kazni niso simbolične, saj praviloma dosežejo protivrednost vsaj 50.000 slovenskih tolarjev! Kršitelje čaka tudi vzgojna kazen, ki predvideva nekajdnevno čiščenje okolice, kar je okusilo že več sto domačinov. Tovrstni kazni se lahko izognejo le s plačilom globe ali pa morajo nekaj dni prebiti v zaporu, čeprav se sliši nenavadno, na primer zaradi malomarno odvrženega papirja. Oblast bije pravo vojno tudi z žvečilnimi gumiji, katerih prodaja je v državi prepovedana. Precej uspešna je tudi v boju z resnejšimi prestopniki, zato število kriminalnih dejanj v zadnjem času vztrajno nazaduje.

Prometni zamaški
Singapurci se na svojevrsten način bojujejo tudi s pločevinasto gnečo na mestnih ulicah. Ob največjih prometnih konicah je treba za vožnjo v strogem središču mesta plačati določeno pristojbino. Plačila so oproščeni le tisti, ki imajo polno zaseden avto oziroma se v njem peljejo vsaj štirje potniki. Zato so pred vstopom v mestno središče uredili nekakšna postajališča, kjer vozniki čakajo someščane, ki so namenjeni na isti konec mesta in jim zapolnijo prazne sedeže. Promet skušajo omejiti tudi z visokimi cenami avtomobilov; za njihov nakup je treba pridobiti tudi posebno dovolilnico.

Zgodovina mesta
Močvirni otok na koncu Malajskega polotoka so vse do 19. stoletja naseljevali le ribiči in pirati. Velike spremembe je povzročil prihod Thomasa Stamforda Rafflesa, odposlanca britanske družbe. Po njegovi zaslugi so Britanci v dogovoru s sultanom malajske države Johor ustanovili pristanišče in trgovsko postojanko. Leta 1826 je Singapur postal del britanske kronske kolonije in kaj kmalu je prerasel v pomembno središče za izvoz lesa in kavčuka. Pred 2. svetovno vojno so Britanci na otoku uredili svoje glavno pomorsko in letalsko oporišče za Daljni vzhod.

Med 2. svetovno vojno so domnevno neosvojljivo trdnjavo zavzeli Japonci in jo obdržali do njenega konca leta 1945. Japonci so otok osvojili zlahka, saj so Britanci pričakovali napad z morja, sovražnik pa jih je presenetil z nebranjene kopenske strani. Leta 1946 je postal Singapur samostojna kronska kolonija, leta 1959 pa avtonomno ozemlje. Štiri leta pozneje je bila ustanovljena neodvisna država Malezija, ki je vključevala tudi Singapur.

Singapur s kitajsko večino s takšno federacijo ni bil zadovoljen, zato je državica leta 1965 na obojestransko zadovoljstvo dobila neodvisnost v okviru Britanske skupnosti narodov. V državici brez naravnih bogastev se je po zaslugi ambicioznega vladnega programa, kljub veliki začetni stopnji brezposelnosti, začel hiter gospodarski vzpon.

Gospodarski razvoj mesta
Že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Singapur postal druga najperspektivnejša azijska država in vzoren model za dežele v razvoju. Davčne olajšave ter politična in socialna stabilnost so pritegnile številna tuja podjetja in tuje investicije; z njihovo pomočjo so nastajala nujno potrebna nova delovna mesta. Veliko so vlagali v elektronsko industrijo in Singapur je zaradi konkurenčnih cen in kakovosti dela postal ena od vodilnih držav na tem področju.

Vzporedno z razvojem industrije se je razvijal tudi v eno od vodilnih svetovnih finančnih središč. Po zaslugi vlade, ki precej strogo nadzoruje tako javno kot zasebno življenje svojih državljanov, je država tako po dohodkih kot po že skoraj brezhibni urejenosti glavnega mesta in okoliških spalnih naselij postala nekakšna azijska Švica. Singapur je eno od najpomembnejših azijskih prometnih vozlišč. Njegovo veliko pristanišče velja za tretje najpomembnejše na svetu in je osrednja oskrbovalna cona vsega jugovzhodnega dela azijske celine. V pristanišču, ki je med najučinkovitejšimi na svetu, vsak dan pristane več kot petdeset velikih ladij. Na voljo je več kot osemdeset žerjavov, ki noč in dan raztovarjajo velike zabojnike z raznovrstnim blagom. Pozornost vzbuja tudi veliko sodobno letališče, eno najpomembnejših letalskih križišč med Evropo, Azijo, Avstralijo in Pacifikom.

Singapur se razvija tudi v pomembno telekomunikacijsko križišče, ki komunicira prek satelitov, krožečih nad Tihim oceanom. Razmišljajo tudi o kabelski povezavi. Singapursko gospodarstvo temelji predvsem na trgovini, bančništvu, lahki in predelovalni industriji ter turizmu. Poljedelstvo in živinoreja sta skromna in še zdaleč ne zadoščata potrebam prebivalstva.

Izvozniki orhidej
Singapur je tudi med večjimi svetovnimi izvozniki orhidej in drugega tropskega cvetja ter akvarijskih rib. Stopnja brezposelnosti je le 2,6 odstotka. Dela je dovolj za vse, ki le hočejo delati! Za težka in umazana dela, ki jih Singapurci nočejo več opravljati, zaposlujejo delavce iz sosednjih držav. V primerjavi z drugimi azijskimi deželami je tukajšnja kontrola rojstev še preveč uspešna, zato število rojstev že vrsto let nazaduje. Načelo "dva sta dovolj" se je tako močno zakoreninilo, da morajo oblasti izobražene ženske, ki si želijo ustvariti kariero, prepričevati, naj se vendarle odločijo za rojstvo otrok. Višja kot v sosednjih državah je tudi pričakovana življenjska doba; za moške je 76,4 leta in za ženske 80,4 leta.

Priljubljene visoke stolpnice
Visoke stanovanjske zgradbe, ki v svetu dobivajo negativen prizvok, so v Singapurju še vedno priljubljene, verjetno tudi zaradi omejenega prostora. Kljub visokim cenam stanovanj ima večina državljanov stanovanja, v katerih prebivajo, v lasti. To jim omogočata sistem državnih subvencij in namensko varčevanje, v katerega se morajo vsi zaposleni obvezno vključiti. Vsem zaposlenim pri izplačilu odbijejo 20 odstotkov prisluženega denarja, ki se vlaga v zakonsko določen pokojninski sklad. Tega vodijo racionalni ekonomski strategi, ki z razpršenostjo naložb skrbijo za njegovo plemenitenje in varnost. Ljudje z denarjem, kljub za ta del Azije dobremu zaslužku, skrbno ravnajo. Vlada si na vso moč prizadeva, da bi uredila sleherni kotiček malega otoka. To ji dobro uspeva, saj starejše hiše vztrajno izpodrivajo stekleni nebotičniki in velika nakupovalna središča.

Izginjanje etničnih četrti
Tako počasi izginjajo tradicionalne etnične četrti. Še vedno je ohranjen del stare indijske četrti, kjer je še mogoče kupiti sari in si privoščiti vegetarijansko hrano. Tu so tudi najcenejše trgovine, kjer pogosto nakupujejo tudi vzneseni kupci iz nekdanjih vzhodnoevropskih socialističnih držav. Nedaleč je muslimanski predel s stojnicami, ki pričarajo vzdušje arabskih dežel. Najbolj zanimiva pa je stara kitajska četrt, kjer na ulicah še prevladuje utrip, značilen za južnoazijske dežele.

Značilna kitajska hiša ima dve stanovanjski nadstropji, ki si ga praviloma delita vsaj dve družini. Spodnji, na ulico obrnjen prostor, je najpogosteje spremenjen v trgovino ali delavnico. V kitajskem delu je še vedno najprimernejše prevozno sredstvo rikša, primerna tudi za nakupe na bližnjih tržnicah. Singapurske rikše so posodobljene, saj se mnoge ponašajo z glasnimi zvočniki in radiom, nekatere pa so okrašene s pisanimi lučmi, ki mimoidoče tudi ponoči vabijo na vožnjo. Stojnice in prenatrpane trgovine v kitajski četrti se kitijo s pisano opremo in pripomočki za kitajske templje. Tod je mogoče kupiti vse potrebno za posmrtno življenje, od papirnatega kolesa do avtomobila. Naprodaj so tudi kače, polži, ribe, žabe. Najti je mogoče stoletna jajca in najrazličnejše kreme ter preparate tradicionalne kitajske medicine.

Tudi različni umetniki, od rezbarjev do kaligrafov in lepopiscev, ki upodabljajo kitajske pismenke, tod še vedno služijo denar na tradicionalen način. Singapur velja tudi za azijsko kulinarično prestolnico. Toliko raznovrstnih jedi na tako majhnem prostoru je resnično težko najti kjer koli drugje. Privoščiti si je mogoče na primer tudi francosko kuhinjo v mondeni restavraciji, kjer so cene seveda podobne pariškim. Najbolj zanimive pa so preproste restavracije v nekakšnih prehrambenih centrih.

V njih se je mogoče za majhen denar do sitega najesti. Majhne premične kuhinje, značilne za ulice azijskih mest, so v Singapurju pred leti posodobili. Postavili so jih pod velikanske strehe ali v pritličja večjih sodobnih stavb. Ker gostišč ne omejujejo stene, je kljub tropskemu podnebju prostor dokaj zračen in je mogoče v njem z užitkom pojesti kosilo brez sicer obveznih klimatskih naprav.

Turizem - pomembna gospodarska žila
Singapur precej zasluži s turizmom, čeprav se ne ponaša z zanimivostmi svetovnega formata. Letno ga obišče okrog 7,5 milijona turistov, hoteli pa so zasedeni 76,3-odstotno. Še najbolj cveti nakupovalni turizem, saj so trgovine v Singapurju založene mnogo bolje kot v okoliških državah, pa tudi cene so konkurenčne. Nekateri tujci si vzamejo čas tudi za oglede. Iz kolonialnega obdobja se ni ohranilo prav veliko stavb; še najbolj zanimiva je sloviti hotel Raffles. Nekdaj je bil središče britanske vladajoče družbe in v njem je počitnice preživljal tudi pisatelj Hemingway. Cene prenočišč v Rafflesu so še vedno visoke, čeprav je v Singapurju mogoče najti tudi precej dražje hotele. Hotelski bar je dostopen vsem. Tam lahko gostje za šankom z nostalgijo v srcu srkajo "singapur sling", priljubljen koktajl iz gina, češnjevega likerja in pomarančnega soka, po katerem so radi segali že obiskovalci v kolonialnih časih.

V mestu so zanimivi tudi številni urejeni parki in botanični vrtovi, polni tropskega rastlinja. Mnogi tujci obiščejo bližnji otoček Sentosa, ki se ponaša z muzeji, ptičjim parkom, razglednim vlakom in urejenimi plažami. Med domačini je zelo priljubljen tudi živalski vrt, ki je eden od najsodobnejših na svetu. V Singapurju je zaradi raznovrstnih etničnih skupin vse polno razkošnih praznovanj, parad in različnih drugih ceremonij. Najveličastnejša tovrstna prireditev je pomladanski festival, ki obenem oznanja prihod novega leta.

Festivali v mestu
Glede na kitajski lunin koledar se začetek pisanega festivala vsako leto spreminja. Tradicija petnajstdnevnega praznovanja izvira iz običajev starih kitajskih kmečkih družin. V tem času so kmetje za dalj časa pustili delo in si privoščili zaslužen oddih. Življenje v Singapurju pa teče prehitro, da bi si prebivalci takšno razkošje še lahko privoščili. Kljub temu si vzamejo nekaj dni počitka, med katerim življenje v nakupovalnem in poslovnem delu mesta domala zamre. Takrat si ulice lastijo številni levji plesalci, ki so glavna zanimivost za oči pisanih in ušesa hrupnih prireditev.

Tradicija plesov s slikovitimi levjimi maskami, ki spominjajo na zmaje, je povezana z legendo. Po njej naj bi v neki ribiški vasi začeli skrivnostno izginjati ljudje. Vaški modrec je domačinom kmalu pomagal spregledati. Za izginotja je obdolžil velikansko pošast, katere vedenje je bilo odvisno od planetarnih ciklusov. Modrec je spoznal, da se pošast boji hrupa, svetlobe in rdeče barve. Revne ribiške hiše so čez noč odeli v rdeče barve, jih razsvetlili in zraven zganjali neznosen hrup; pošast je bila premagana in v spomin na ta dogodek se vsako leto organizira hrupno praznovanje luninega novega leta.