Prav tu je Fa Ngum, prvi laoški kralj, ob ustoličenju leta 1353 izrekel Lan Šang Hom Khao ali Milijon slonov pod belim senčnikom, kar je postalo tudi uradno ime kraljestva. Kralji so iz malega mesteca, izgubljenega v gorati pokrajini, vladali dobri dve stoletji. Prestolnico so nato preselili na jug, v Vientiane, kjer je še danes. Lan Šang pa je še danes neuradno ime za deželo belih slonov. Danes živi manj kot tisoč takšnih slonov, približno polovica od tega v Laosu.

Poznavalci trdijo, da je prav Luang Prabang najbolje ohranjeno mesto na tem koncu sveta; prvotnega mestnega duha niso okrnile ne naravne nesreče ne sovražniki.

Mestece sestavlja več deset strnjenih vasi, imenovanih 'ban', v mesto oz. 'meuang' pa jih je povezala francoska urbanistika, ko je čez vasice spletla avenije. Mestece je izjemen prikaz soočenja tradicionalne, azijske, in kolonialne, francoske, arhitekture iz 19. stoletja. Že po prvem vtisu boste ugotovili, da ga je Unesco upravičeno uvrstil na seznam svetovne dediščine.

Zadnje zatočišče trubadurjev
Včasih je bilo mestece dostopno le po Mekongu. Pred stotimi leti, ko je bil Luang Prabang še upravno središče francoske province, je žena nekega francoskega zdravnika zanj dejala, da je »zadnje zatočišče trubadurjev«. Še danes je to pravi kraj za raznovrstne sanjače in brezdelneže, ki prevladujejo med turisti.

Ob sprehodu po glavnih avenijah lahko opazujete pisane stavbe s čudovitimi arkadami, balkončki in terasami. Z bližnjih trgovinic vam bodo zadišale sveže francoske štručke ali odlična laoška kava. Ker je precej napisov v francoščini, se vam bo na trenutke zazdelo, kot da ste v Franciji.

Lahko pa zavijete stran in tavate po ozkih uličicah, ki povezujejo posamezne mestne četrti oz. vasi in si ogledate pristno življenje tukajšnjih prebivalcev …

Domačini so sproščeni, prijazni in radovedni. Nikar se ne čudite, če vas bodo ogovarjali, vam dajali nasvete, vabili domov na kavo ali kosilo ali z vami želeli vaditi svojo angleščino.

Kam se zateči pred francoskimi oblastmi …
… ne da bi zapustili državo? Danes to ni več mogoče, včasih pa se je v mestece zateklo precej Francozov, ki so imeli težave s francoskimi oblastmi. Luang Prabang je gostil dezerterje, sanjače, pustolovce ali nekdanje zapornike. Napol v šali, napol zares se je govorilo, da je to zadnji kraj na svetu, kjer vas bodo iskali. Potovanje iz Pariza v Luang Prabang je trajalo več mesecev. Posebno zamudno je bilo potovanje po Mekongu navzgor, saj ni bil vedno ploven. Pravzaprav je potovanje po reki trajalo dlje kot vožnja s parnikom iz Evrope v Saigon.

Mestece še danes utripa tako kot pred stoletji. Dan se začne z darovanjem hrane budističnim menihom, ki se ob zori s posodicami sprehodijo skozi mesto, konča pa, ko nad mestece pade mrak. Večerno življenje je osredinjeno na sprehod skozi nočno tržnico, ki se zapre ob polnoči, ko se začne policijska ura.

Toliko za prvi vtis. Naslednjič se pa se bomo malce bolje posvetili mestnim znamenitostim, pokukali pa bomo tudi na nočno tržnico …