Ko sem se sprehajala po mestu, sem najprej opazila čistočo. Povsod. Postaje metroja, ulice, javna stranišča. Zakoni gredo celo tako daleč, da se ob vstopu v katero koli stavbo ne sme ničesar piti, kaj šele jesti, in povsod opozarjajo na globe 500 singapurskih dolarjev. V svoji malhi sem tako tri dni imela posebno vrečko, kamor sem zbirala odpadke, saj si kazni zaradi svoje neprevidnosti res nisem želela. O čistoči javnih stranišč največ pove to, da so na straniščnih vhodih pozivi, kam se pokliče v primeru nečistoče ali celo zasloni na dotik, kjer vsak uporabnik stranišča poda svojo oceno glede čistoče. Ja, v mestu je čistoča pomembna stvar in precej stvari se vrti okoli tega. Kazen lahko dobiš tudi, če ne potegneš vode na javnem stranišču in te pri tem zalotijo.

V mestu nikakor ne pričakujte zgodovinskih ogledov, ker jih mesto ne ponuja. Zanimivo je zaradi svoje arhitekture in gostega zelenja. Najvidnejša znamenitost zadnjih let je vsekakor hotel Marina Bay Sands, ki velja za najdražjo stolpnico na svetu. In pa zelenje. Zelenje se razrašča povsod. Ob cestah rastejo drevesa, rože poganjajo iz vsake luknje. Država vlaga veliko denarja v projekte trajnostnega razvoja, katerih cilj je, da bi bila država čim bolj zelena. V vrtovih ob Marini Bay imajo celo superdrevesa, ki imajo z okoljsko tehnologijo funkcijo dreves – fotovoltaičnih celic, ki izkoriščajo sončno energijo za različne stvari, od razsvetljave do fotosinteze in zbiranje deževnice. Seveda za vsem tem stoji pomemben dejavnik, ki vse to omogoča: denar. Ki ga Singapur ima. Ogromno.

Singapursko gospodarstvo velja za do poslovanja najprijaznejšo državo na svetu. Okolje je tekmovalno in inovativno. Ko mi je prijatelj razlagal, da ima vsako šesto gospodinjstvo več kot milijon dolarjev vredno premoženje, sem se seveda vprašala, kaj je z drugimi, ki tega milijona ne dosežejo? Ne prav dobro. Minimalne plače ni, revščine pa menda tudi ne. S poznanstvi in priporočili si je težko kaj pomagati, oziroma je lahko tisti, ki poda priporočilo za nekoga, kaznovan, če se ta na drugi strani z referenčnim pismom na delovnem mestu izkaže za popolnoma nesposobnega. Zakaj se mi zdi, da bi singapurska pravila potrebovali v Sloveniji?

Če kot turist vse to upoštevate, pri čemer v mestu nikakor ne čutite pritiska zaradi vseh teh zakonov, boste vsekakor uživali. Je izredno varno mesto, kjer vas menda počaka denarnica v lokalu, če jo tam pozabite. Tega sama sicer nisem preverjala. Je pa res, da smo se ponoči brez najmanjšega strahu sprehajali po ulicah, ne da bi pomislili, da bi se nam lahko kar koli slabega zgodilo. Niti pomisliti nočem, kaj bi se po njihovih zakonih pripetilo roparju, saj je že za vandalizem in uporništvo predpisano bičanje. To pa ni najhujše, kar se lahko zgodi. Za posedovanje droge vas čaka smrtna kazen. Je pa poleg vseh teh predpisov tudi nekaj takšnih, ki so precej bizarno obarvani. Kazen dobi vsak, ki vdre v tuje medmrežje. V stanovanju se ne smete sprehajati goli. Če samomorilcu ne uspe narediti samomora, je kaznovan tudi on. Če bi s kolegico, s katero sva potovali, imeli v torbi več kot en paketek žvečilnih gumijev, ki ne bi bili odprti, bi bili kaznovani za prodajo žvečilnih gumijev. V mestu je namreč žvečenje žvečilnih gumijev strogo prepovedano. Kupiti žvečilnih gumijev ni mogoče nikjer. Žvečenje pa je dovoljeno, samo če ga predpiše zdravnik v zdravstvene namene.

Ali obiskati Singapur? Vsekakor. Ob pogledu na večerni Marina Bay ob kozarcu vina in hedonistični bitki z rakovico s čilijem pozabite še na takšne bizarnosti mesta. Pazite samo, da si po jedi ne zaželite žvečilnega gumija, ki ste ga s seboj prinesli iz Evrope.

Maja Kovač