Tako na vprašanje, zakaj so bili v času epidemije covida strokovnjaki, ki se z nekaterimi ukrepi niso strinjali, tiho, odgovarja Ivan Eržen.

V Sloveniji smo imeli marca 2020 poleg novega koronavirusa, ki je naše življenje postavil na glavo, še politično krizo, ki se je dotaknila tudi Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Teden dni po nastopu vlade Janeza Janše je odstopila generalna direktorica NIJZ-ja Nina Pirnat, za vršilca dolžnosti direktorja pa je bil za kratek čas imenovan Ivan Eržen, epidemiolog in specialist za javno zdravje, ki je vodil NIJZ že v mandatu od 2014 do 2018. Zdaj je Eržen strokovni direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje. V pogovoru se spominja, kako se je pred petimi leti začela epidemija covida-19, ocenjuje krizno komuniciranje, napake, posledice, ravnanje politike, ki je NIJZ potisnila na obrobje, govori pa tudi o cepljenju in boleznih, ki povzročajo skrbi danes.

Novi koronavirus, ki se je konec leta 2019 pojavil na Kitajskem, se je bliskovito hitro razširil po vsem svetu. Se strinjate, da je novi virus presenetil tudi strokovnjake na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje?

Da, s tem se lahko strinjam. Na podlagi izkušenj, ki smo jih imeli s koronavirusom v preteklosti, smo pričakovali, da bo ostal bolj omejen.

V nekaj dneh so se razmere zelo spremenile …

Najprej je virus izbruhnil v Italiji, po tisti nogometni tekmi v Milanu pa so se možnosti za širjenje v druga okolja še povečale. Na začetku nam je v Sloveniji uspelo spremljati vse, ki so zboleli, izolirali smo njihove stike, jih usmerjali, dajali navodila, kako naj ravnajo. V prvih mesecih je bila epidemiološka situacija pri nas kar ugodna. Proti jeseni 2020 pa je zaradi pandemske utrujenosti, kot to imenujemo, pripravljenost prebivalstva za upoštevanje omejitvenih navodil močno upešala. Ljudje so začeli opuščati preventivne ukrepe in iskati načine, kako bi svoje življenje normalizirali, kar je imelo zelo hude posledice, še posebej v poznih jesenskih mesecih, ko so se začeli izbruhi v domovih za starejše.

NIJZ, ustanovo, ki ima v izrednih razmerah, v zdravstveni in družbeni krizi, kakršno povzroči epidemija, še posebej pomembno vlogo, so potisnili na stranski tir, omalovaževala se je stroka, vsaj del stroke. Kakšno je bilo takrat vzdušje med zaposlenimi na NIJZ-ju? Ste tiho hodili drug mimo drugega, se jezili, komentirali?

Ne. Tega ne počnemo. Za delovanje v kriznih razmerah smo usposobljeni. Bil pa sem presenečen, da se je vlada odločila tako, kot se je. NIJZ je namreč v vseh dokumentih naveden kot organizacija, ki pripravlja ukrepe in vse, kar je treba storiti, da zavarujemo zdravje ljudi. Čeprav je v dokumentih naša vloga jasno določena, so oblastniki takrat to ignorirali in postavili neko drugo skupino, ki je delala po svoje in mimo NIJZ-ja. Tega res nismo pričakovali, kljub vsemu pa smo, menim, ostali na profesionalni ravni in naredili, kar smo v tistih okoliščinah lahko.

Petindvajset epidemiologov je podpisalo protestno pismo, v katerem so izrazili svoje ogorčenje, ker oblast ni upoštevala stroke, ker ni dopuščala kritike. Tudi vi ste javno povedali, da se ne strinjate z nekaterimi ukrepi. Bojana Beović, ki je vodila vladno svetovalno skupino za covid-19, je očitke, zapisane v tem pismu, zavrnila, češ da take ukrepe sprejemajo vse države. Zdravništvo je takrat pokazalo, da niste vsi na isti strani.

V zdravništvu je tako, da vsak pozna svoje strokovno področje. Ti, ki so delovali v skupini, so vrhunski strokovnjaki, niso pa imeli izkušenj na našem področju, za katerega smo se usposabljali leta in leta, sodelovali smo s Svetovno zdravstveno organizacijo, z Evropsko unijo, pripravljali smo načrte, kako se odzvati, če pride do take situacije, kako krizno komunicirati.

Nekateri ukrepi so bili nelogični, povzročili so nezadovoljstvo med ljudmi. Zakaj so bili strokovnjaki, ki se z napačnimi odločitvami niso strinjali, tiho?

Predlogi, ki smo jih pripravljali, so izzveneli v prazno, saj nismo imeli možnosti, da bi komunicirali z javnostjo. Za vsak nastop smo morali prositi za odobritev, ki pa je nismo dobili, če tema ni bila všeč tistim, ki so te aktivnosti takrat vodili. Bilo smo precej omejeni. Ker sem že toliko star, nisem imel občutka, da bi mi kdo lahko škodil, razumem pa, da so bili številni sodelavci v veliki stiski.

Na začetku aprila 2020 je Milan Krek, ki je vodil koprsko območno enoto NIJZ-ja, nastopil na novinarski konferenci. Prišel je na povabilo vladnega govorca Jelka Kacina, za kar se mu je Krek, ki je takrat napovedoval strašljive številke o okuženih in umrlih zaradi covida-19, posebej zahvalil. Da se med krizo, ko bi moralo biti komuniciranje usklajeno, na tak način obide vodstvo NIJZ-ja, je bilo zelo nenavadno. Čez dobre tri tedne je bil Milan Krek imenovan za vršilca dolžnosti generalnega direktorja NIJZ-ja, inštitut je vodil do junija 2022. Kako so to spremembo na vrhu NIJZ-ja sprejeli vaši sodelavke in sodelavci?

Bila je pričakovana, saj se je pripravljala kar nekaj časa. Že na začetku aprila, ko je bilo objavljeno moje nestrinjanje s sprejetimi ukrepi, ki so bili nesmiselni, so me člani sveta zavoda prepričevali, naj odstopim. V situaciji, v kateri smo se znašli, inštituta nisem hotel obremenjevati še z odstopom. Odločil sem se, da bom vztrajal do trenutka, ko bodo izbrali novega direktorja. Ni se mi zdelo primerno, da bi odstopil nekje na sredi in bi organizacija ostala brez vodenja. Mislim, da sem pravilno ravnal. Glede kriznega komuniciranja pa bi rad dodal še to, da smo v tistem času izgubili veliko zaupanja javnosti. Ko so ljudje zelo prizadeti, je pomembno, da javnosti sporočamo informacije, ki so utemeljene in za katerimi stojimo. Z zavistjo sem opazoval druge države, v katerih so strokovnjaki razlagali ukrepe, povedali, zakaj so pomembni, kaj z njimi dosežemo. Pri nas pa smo bili obsojeni na dramatične tiskovne konference, ki niso prispevale k večjemu zaupanju javnosti. Sčasoma jim ljudje niso več sledili.

Med epidemijo smo potrebovali podatke, zato je nastal tudi COVID-19 Sledilnik, s katerim je NIJZ sčasoma začel tudi dobro sodelovati, inštitut je že med epidemijo izvedel digitalizacijo. Kako so izkušnje, ki ste jih pridobili med epidemijo, spremenile NIJZ? Je postal sodobnejši, fleksibilnejši?

Kar nas ne ubije, nas naredi močnejše. Izkušnje, ki jih omenjate, danes s pridom uporabljamo. Zdaj digitaliziramo celoten sistem za nalezljive bolezni, za kar smo pridobili sredstva Evropskega centra za nadzor nad nalezljivimi boleznimi, v našem Centru za komuniciranje je skoraj 30 zaposlenih, ki delujejo na področju priprave informacij, komuniciranja, usposabljanja in izobraževanja. Po koncu pandemije smo pregledali naše dejavnosti, pri tem je sodeloval tudi Evropski center za nadzor nad nalezljivimi boleznimi. Na tej podlagi smo lani pripravili sklep, v katerem smo zapisali, kaj moramo spremeniti, popraviti in katere so naše prihodnje naloge.

Na spletni strani NIJZ-ja mi ni uspelo najti številke o umrlih s covidom-19 v Sloveniji od začetka epidemije do danes. Na straneh Sledilnika sem zlahka zasledila podatek, da je pri nas od marca 2020 do avgusta 2024 umrlo 10.106 ljudi s covidom-19. Preverili ste podatke na NIJZ-ju in pravite, da je vaša številka podobna.

Pot do podatkov, ki ste jih iskali, je zelo preprosta. V podatkovnem portalu NIJZ-ja so vse informacije o zdravstvenem stanju in tudi podatki o umrljivosti.

Kaj vse je šlo narobe pri cepljenju proti covidu-19? Na začetku je zavladala zmeda, do česar je bila kritična tudi informacijska pooblaščenka, ki je ocenila, da je bila akcija države glede cepljenja proti covidu-19 zgrešena in da smo bili državljani zavedeni in podcenjevani. Se strinjate s to ugotovitvijo?

Težko bi tako ocenil.

Zakaj je postalo cepljenje še ena tema, ki nas deli?

Vzroke lahko iščemo v tem, da imamo v zakonu o nalezljivih boleznih napisano, da je cepljenje obvezno. Pri cepljenjih proti otroškim nalezljivim boleznim ni bilo večjih težav, nova cepljenja pa niso obvezna. Menim, da je nastala težava, ker se je govorilo, da bomo zahtevali, naj bodo ta cepljenja obvezna. O tem sploh nismo razmišljali in večkrat smo poudarili, da to ne drži, da je cepljenje stvar vsakega posameznika.

Bi pomagalo, če bi se o tem več pogovarjali?

Prav gotovo. Prisila v nobenem primeru ne pomaga. Določen del prebivalstva se ne cepi, čeprav gre za obvezno cepljenje, tudi zdravstveni inšpektorji pri tem ničesar ne dosežejo.

Ali menite, da kot družba in kot posamezniki potrebujemo razpravo o epidemiji covida-19, nekakšno sklepno oceno in ugotovitve?

Predvsem ne bi smeli prenehati govoriti o pandemiji. Daleč od tega, da je vse končano. Srečujemo se z dolgim covidom, ki prizadene velik delež bolnikov s covidom, po podatkih strokovnih organizacij približno petnajst odstotkov, kar pomeni, da je oseb, ki trpijo zaradi dolgega covida, veliko.

Ti ljudje so prepuščeni samim sebi, odvisni so od tega, kakšen odnos ima njihov zdravnik do dolgotrajnega covida …

Tudi naša posebna strokovna skupina je ugotovila, da je informiranost zdravnikov o tem premajhna, zato bolniki naletijo na neprimeren odziv. V naslednjem obdobju nameravamo izboljšati informiranost zdravstvenih delavcev o dolgotrajnem covidu. Na infekcijski kliniki je posebna ambulanta in to verjetno ni dovolj, predvsem pa je pot bolnika, da pride do tja, zelo dolga. Med epidemijo smo se srečevali s hudimi ekonomskimi in socialnimi posledicami, o katerih tudi ne smemo prenehati govoriti, in o tem, kaj smo naredili generacijam otrok, ko smo jih zaprli. To so zahtevne teme, o katerih se moramo pogovarjati in iskati načine, kako posledice omiliti.

Ogromno je virusov, ki povzročajo številne bolezni. Katera bolezen vas kot epidemiologa in strokovnega direktorja NIJZ-ja trenutno najbolj skrbi?

Najbolj me skrbijo tiste bolezni, ki se širijo v zdravstvenih ustanovah, saj predstavljajo veliko obremenitev za bolnike in ekonomski sistem. V zadnjem času se najbolj bojimo odpornosti bakterij proti antibiotični terapiji.

Se pravi, da ni dobro, da zdravniki bolnikom antibiotike predpisujejo na podlagi informacij, poslanih po elektronski pošti?

Upam, da jih ne …

Na NIJZ-ju opozarjate, da je zadnje čase v Sloveniji in Evropi skrb vzbujajoč porast spolno prenosljivih okužb.

To je povezano s tem, da se je pozabilo na ukrepe, ki so bili v veljavi npr. v osemdesetih letih. Z njimi smo preprečevali okužbe s HIV-om ali z drugimi spolno prenosljivimi boleznimi, ko pa smo dobili zdravila za aids, se je na ukrepe pozabilo in danes so prakse enake, kot so bile pred pojavom aidsa.

Opažate, da se med mladimi zmanjšuje uporaba kondomov.

Žal je to res. Treba je poiskati načine, kako spodbuditi ljudi in jih motivirati, da skrbijo za svoje zdravje. To ni edino področje, ko ljudje pozabljajo, da je zdravje v njihovih rokah.

Pozivate vse, predvsem pa odločevalce, da potrebujemo strategijo na področju spolno prenosljivih okužb. Se je od tega, da ste to zapisali v poročilu NIJZ-ja, že kaj premaknilo?

Strategijo imamo, težava je, kako jo uresničiti in kako spremeniti obstoječe prakse. Veliko pričakujemo od sodelovanja s šolami, želimo, da se spolna vzgoja vrne v osnovne šole oziroma v čas, ko so otroci sprejemljivi za take teme.

Ker sva začela s covidom-19, še končajva z njim. Ali menite, da bi se moral ljudem, ki so med epidemijo in po njej marsikaj pretrpeli tudi zaradi napak, ki se ne bi smele zgoditi, nekdo opravičiti?

Ne vem, ali bom to doživel, mislim pa, da bi bilo opravičilo pomembno za ljudi in našo prihodnost, s tem bi se uvedel nov standard komuniciranja z javnostjo in sprejemanja odgovornosti za dejanja. Verjamem, da je bilo v tistem trenutku težko, Beović je dejala, da so gledali, kaj se dogaja po svetu, in se odločili, kakor so se odločili. Ko pa se ozremo nazaj, ko imamo analize, lahko vsak presodi, ali je bilo to v redu ali ne. Če bi sledilo opravičilo, bi bil to izjemen standard in vsa čast tistemu, ki bi to zmogel narediti.