Plastika - skupno ime za vrsto sintetičnih in polsintetičnih materialov, ki so pridobljeni s polimerizacijo organskih ogljikovih spojin. Večina teh materialov se ob delovanju sile upogne, a pri tem ne zlomi. Zaradi plastičnosti in trpežnosti, predvsem pa zaradi nizke cene proizvodnje, se uporablja za izdelavo ogromnega števila izdelkov za vsakdanjo rabo.

Plastenke z vodo (ali drugimi pijačami) so zagotovo eden izmed izdelkov za vsakdanjo rabo. Sploh v času, ko so temperature zraka višje in ljudje popijejo več tekočine, ki jo priročno nosijo seboj predvsem v plastenkah.

O vrstah plastike, njihovih oznakah in o varni uporabi plastike v stiku z živili smo se na MMC-ju pogovarjali z vodjo laboratorija za predmete splošne uporabe na inštitutu za varovanje zdravja Viviano Golja.

Kakšna je razlika, če vodo pijemo neposredno iz pipe ali pa iz plastenke (katere snovi so prisotne v plastenki)?
Kakovost vode iz plastenk in velikih posod oz. balonov je glede kemijskih lastnosti primerljiva kakovosti vode iz pipe. Uporaba plastenk je praktična, ni pa nobenega razloga, da ne bi pili vode iz pipe, če je na voljo ustrezna voda iz pipe.

Voda v plastenki je v nasprotju z vodo iz pipe dlje v stiku s plastiko, iz katere je narejena plastenka. Plastika, tako kot tudi drugi materiali, namenjeni za stik z živili, lahko sprošča v živila (vodo) različne snovi. Plastični materiali sproščajo večinoma organske spojine, drugi, npr. kovinski materiali, steklo in keramika, pa lahko sproščajo težke kovine. Snovi, ki se sproščajo, so ostanki izhodnih snovi in aditivov, pa tudi reakcijski in razpadni produkti izhodnih snovi. Sproščanje je odvisno od vrste materiala, od vrste živila (ali je snov, ki se sprošča, topna v živilu), od temperature in časa stika, od razmerja med prostornino živila in površino materiala. Količina snovi, ki se sme sproščati v živila, je zakonsko omejena. Bolj ko so snovi škodljive in navzoče v okolju, manj jih sme biti v živilih.

Pretirana skrb zaradi plastenk za vodo je odveč - pri plastenkah za vodo gre za sproščanje zelo nizkih koncentracij snovi (dosti nižjih od zakonsko določenih mej). Pravzaprav so koncentracije snovi, ki se sproščajo iz plastenk v vodo običajno pod mejo določljivosti preskusnih metod.

Na plastenkah so različne označbe (številke), kaj pomenijo, oziroma, ali lahko pojasnite, kakšne plastenke poznamo in ali je kakšna razlika?
Označevanje plastike s trikotnikom, v katerem je številka, so razvili v ameriškem Združenju plastične industrije (American Society of Plastics Industry) v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Oznake nam povedo, iz katere vrste plastike je izdelek narejen. Omogočajo lažje sortiranje in recikliranje (vendar ne pomenijo, da bo izdelek res recikliran).

Oznaka 1 v trikotniku pomeni, da je izdelek narejen iz plastike, ki ji strokovno rečemo polietilen tereftalat - s kratico PET , oznaki 2 in 4 sta za polietilen (visokogostotni HDPE in nizkogostotni LDPE), oznaka 3 je za polivinilklorid (PVC), oznaka 5 za polipropilen (PP), oznaka 6 za polistiren (PS). Oznaka 7 v trikotniku pomeni, da je izdelek narejen iz drugih vrst plastike, ki zgoraj niso bile naštete, npr. melamina ali polikarbonata. Oznake na izdelku niso obvezne. Omenjene oznake o izločanju kemikalij v živila ter o varni uporabi plastenk ne povedo ničesar. Če namen uporabe materiala ni jasen, je pomembnejše, da se na njem nahaja znak kozarec in vilice. Material, ki še ni v stiku z živilom, ima lahko tudi napis "namenjeno za stik z živili" ali sliko, iz katere je razvidno, da je izdelek namenjen stiku z živili. Če je namen uporabe očiten in vsem razumljiv, npr. pri skodelicah za kavo, jedilnem priboru in podobnem, pa znak ni obvezen. Znak potrjuje, da je material izdelan z upoštevanjem pravil, ki veljajo za materiale, namenjene stiku z živili.

Z vodo že napolnjene plastenke so večinoma izdelane iz polietilen tereftalata - plastike, ki jo označuje kratica PET ali PETE in oznaka 1. Plastenke, ki se prodajajo za večkratno uporabo, so večinoma narejene iz tritana (oznaka 7), lahko pa tudi polietilena (kratici HDPE in LDPE in oznaki 2 in 4) ali polivinilklorida (kratica PVC, oznaka 3). Veliki baloni za vodo (v trgovskih centrih, zdravstvenih domovih …) so narejeni iz polikarbonata (kratica PC, oznaka 7). Polikarbonat nastane s polimerizacijo bisfenola A (BPA). BPA pa je spojina, o kateri je bilo v javnosti veliko govora in jo je tudi evropska komisija zelo temeljito obravnavala. Obravnavane toksikološke študije, predstavljene Komisiji, niso dale zanesljivih dokazov o škodljivosti BPA, zato polikarbonatna plastika v Evropski uniji ni prepovedana za izdelavo materialov, namenjenih stiku z živili, razen za otroške »stekleničke«. Evropska komisija je pri otroških "stekleničkah" uporabila previdnostno načelo zaradi občutljive otroške populacije, in je uporabo BPA za proizvodnjo otroških plastenk vseeno prepovedala.

Je zaporedno uporabljanje plastenke lahko nevarno - npr. kupimo plastenko vode, nato pa vanjo natakamo vodo iz pipe 14 dni?
O vplivu ponovne uporabe plastenk, napolnjenih z vodo, na migracijo snovi iz plastenk ni dovolj podatkov. Take plastenke proizvajalci preizkušajo za enkratno uporabo in za dolgotrajen stik pri sobni temperaturi (kar je na splošno predvidljiva uporaba plastenk, napolnjenih z vodo). V Sloveniji jih potrošniki zaradi praktičnosti in cene uporabijo večkrat. Nekaj preizkušanj tovrstne uporabe smo na inštitutu že naredili - ugotavljali smo kako večkratna uporaba vpliva na migracijo antimona iz plastenk. Pri plastenkah, ki jih uporabljajo največji proizvajalci embaliranih vod v Sloveniji, nismo ugotovili nobenega vpliva večkratne uporabe pri sobni temperaturi (migracija antimona je bila v vseh primerih pod mejo določljivosti metode). Treba bi bilo preizkusiti še migracije drugih snovi in vpliv različnih temperatur shranjevanja.

Kdaj so plastenke v stiku z živilom varne za uporabo?
Različne vrste plastike so varne za stik z živili pod pogojem, da so se proizvajalci pri njihovi izdelavi držali posebnih pravil. Plastiko, namenjeno za stik z živili, namreč naredijo na drugačen način, kot plastiko za druge namene (plastične talne obloge, plastične cvetlične lončke, izolacijo žic in podobno). Za izdelavo plastike, namenjene stiku z živili, se uporabijo samo nekatere (preverjene) surovine (seznam le-teh je zakonsko določen), pri njihovi proizvodnji se proizvajalci ravnajo v skladu s specifičnimi pravili, ki veljajo za materiale v stiku z živili (posebno dobro proizvodno prakso). Izgotovljene izdelke preizkušajo in se tako prepričajo, da se pri določenem načinu uporabe (za določena živila, temperature, površine) iz materialov v živila ne sproščajo kemikalije v koncentracijah, ki bi bile zdravju škodljive ali bi vplivale na nesprejemljiv okus, vonj in videz živila.

Kakšen je nadzor na tem področju?
V Sloveniji sproščanje snovi iz različnih materialov v stiku z živili izčrpno in redno preverjamo že desetletja. Laboratoriji smo akreditirani (neodvisna inštitucija vsako leto podrobno preveri naše delo, tako so naši rezultati priznani tudi v tujini), redno se udeležujemo medlaboratorijskih primerjav z odličnimi rezultati, seznanjeni smo z vsemi novostmi v zvezi z migracijami in preizkušanjem le-teh, med drugim z aktivnim sodelovanjem v delu evropske mreže referenčnih laboratorijev za materiale v stiku z živili. Naši rezultati kažejo redke kršitve zakonov.

O kršitvah in predpisih, ki veljajo za materiale, namenjene za stik z živili, se lahko tudi sami pozanimate na spletu. Sistem hitrega obveščanja za živila in krmo RASFF objavlja seznam spornih vzorcev iz vse Evrope. V brskalnik enostavno vtipkate RASFF in poiščite, kar vas zanima. Koristne informacije lahko najdete še na spletni strani našega inštituta in ministrstva za zdravje. Včasih boste opazili tudi obvestila v medijih in trgovinah, kjer so prodajali sporne izdelke.

Z vprašanji se vedno lahko obrnete na strokovnjake Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije ali na Zdravstveni Inšpektorat Republike Slovenije.