10. oktober je svetovni dan duševnega zdravja, kljub skrb vzbujajočim zgoraj navedenim podatkom Inštituta za varovanje zdravja, Centra za preprečevanje kroničnih bolezni CINDI in Eurobarometra ter kljub splošno sprejeti ugotovitvi, da je duševno zdravje med glavnimi javnozdravstvenimi problemi doma in v Evropi, pa je nekaj prostora vendarle tudi za optimizem. Zdi se namreč, da se Slovenija le pripravlja na intenzivnejši boj proti duševni bolezni, saj je v javno razpravo septembra končno prišel predlog nacionalnega programa duševnega zdravja. O stanju duševnih motenj v državi in predlogu se je MMC ob prazniku pogovarjal s psihiatrinjo na Psihiatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani Vesno Švab in z direktorjem slovenskega združenja za duševno zdravje ŠENT Nacetom Kovačem.

Posledično prezgodnje upokojevanje in zdravljenje v bolnišnicah
Duševne motnje so različne, v Sloveniji pa so najpogostejše depresija, anksioznost in alkoholizem, medtem ko skrbi tudi samomorilnost, je za našo spletno stran pojasnila Švabova. Naštela je še več pojavljajočih se motenj (glej okvirček ob strani) in dodala, da ima po raziskavi IVZ-ja za leto 2009 takšno stanje duševnega zdravja v Sloveniji za posledico dejstvo, da so duševne bolezni najpogostejši razlog za predčasno upokojitev prve kategorije in da terjajo tudi največ časa (in s tem tudi kar nekaj denarja), ki ga ljudje zaradi bolezni preživijo v bolnišnicah.

In kako je danes z zdravljenjem teh najbolj razširjenih motenj, s katerimi so se nekoč ukvarjali predvsem posamezniki, kot sta pokojna psihiatra Andrej Marušič in Janez Rugelj? Po Kovačevih besedah je največje pomanjkanje programov na področju zdravljenja alkoholizma. »Ne odvisnosti na splošno, ampak alkoholizma. Na tem področju je v Sloveniji izrazit primanjkljaj. Menim, da bi trenutno potrebovali najmanj 12 Rugljev (v vsaki statistično regiji enega),« našteva prvi mož ŠENT-a.

Še vedno strah pred psihiatrom
Proti samomorilnosti pa bi se bilo treba, tako Švabova, bojevati z dokazano uspešnimi metodami – izobraževalnimi programi, ki omogočajo zgodnje prepoznavanje in zdravljenje duševnih motenj, povezanih s samomorilnostjo; zdravljenjem teh motenj in zmanjševanjem dostopnosti do samomorilnih orodij, denimo orožja.

Na vprašanje, ali se Slovenci dovolj zgodaj obrnemo na pomoč k psihiatru ali morebiti še vedno obstaja strah pred tovrstnim zdravljenjem, je psihiatrinja odgovorila, da so predsodki še vedno močni. S tem se je strinjal tudi Kovač, ki je pojasnil, da po dostopnih podatkih pomoč zaradi duševnih težav poišče le šest odstotkov ljudi (čeprav so duševne težave, ko gre za hospitalizacijo, med vsemi boleznimi na prvem mestu). Dodal je, da bi se, če bi lahko človek izbiral med telesno in duševno boleznijo, velika večina gotovo odločila za prvo.

Življenje duševnega bolnika prežeto s stigmo in diskriminacijo
Zakaj? Zaradi stigmatizacije, trdi Kovač. »Delodajalec lažje prilagodi delovno mesto, dostopnost je mogoče urediti s klančinami, športno udejstvovanje je mogoče s posebnimi pripomočki ipd. Ko si stigmatiziran kot duševni bolnik, se te velika večina ljudi začne izogibati. Le redki so dovolj pogumni, da prijateljujejo s takšnim posameznikom tudi v javnosti,« razlaga. Da so stigme še vedno očitne, meni tudi Švabova: »Stigma je najbolj očitna pri diskriminatornem vedenju drugih ljudi do prizadetih. Eden izmed najhujših izrazov diskriminacije je finančna podhranjenost služb za duševno zdravje, slaba dostopnost pomoči, podcenjujoč in pokroviteljski odnos politike, delodajalcev in strokovnjakov do skupine.«

Tako kot Švabova, je do slabe dostopnosti zdravstvenih služb za duševno bolne kritičen tudi Kovač. Predsednik ŠENT-a pri tem ugotavlja, da je težava zlasti v pomanjkanju psihiatrov, ki so neenakomerno porazdeljeni – v Ljubljani jih je veliko, nekatere regije pa so povsem podhranjene: »Upam si trditi, da imajo osebe iz npr. Osilnice, Sodražice, Črne na Koroškem, Trente ali pa Radeč zelo malo možnosti za pravočasno in ustrezno ukrepanje v primeru težav z duševnim zdravjem.«

Najrevnejši v najslabšem položaju
Kot ugotavlja, se čas gospodarske krize, vse večja brezposelnost in socialna stiska že kažejo tudi v obliki slabšega duševnega zdravja ljudi. Več je negotovosti in strahu. Poleg tega je »posameznik, ki ima slab ekonomski položaj, ki je zaradi slabe izobrazbe nekonkurenčen na trgu delovne sile in ima slabe stanovanjske razmere, stigmatiziran kot oseba s težavami v duševnem zdravju in je v tem trenutku v zelo slabi situaciji«. In ti posamezniki so najpogosteje doma prav v slabše razvitih regijah, preostane pa jim le to, da gredo na vlak ali avtobus in se sami odpeljejo po pomoč v večje regionalno središče.

»V Sloveniji so pred leti nekatere psihiatrične bolnišnice poskusno začele izvajati projekte skupnostne psihiatrije (več terenskega dela, multidisciplinarni timi, sodelovanje z nevladnimi organizacijami in socialnimi službami ipd.). Na podlagi zadnjih informacij je bila večina teh projektov ustavljena zaradi pomanjkanja sredstev ministrstva za zdravje. Domnevam, da so bili projekti ustavljeni zaradi interesov nekaterih psihiatričnih bolnišnic, ki so se prestrašile razvoja teh služb,« navaja Kovač.

Slovenska psihiatrija vendarle kakovostna
Drugo vprašanje je kakovost psihiatrije, ki jo priznavata tako direktor ŠENT-a kot psihiatrinja. »Tudi naša psihiatrija je na zavidljivi ravni, imamo vsa psihiatrična zdravila, ki jih pacienti dobijo brez doplačila in so smotrno predpisana. Imamo osnovno zdravstveno varstvo, ki še omogoča takojšnjo pomoč vsakomur, in družinske zdravnike, ki delajo strokovno in s srcem s prebivalci v njihovih regijah, in to kljub hudemu kadrovskemu pomanjkanju. Naši zdravniki so dobro izobraženi. Nimamo zgodovine kršitve pravic pacientov kot zahodne in vzhodne države, temveč zgodovino, v kateri so številni dokazi o tem, da je stroka delovala v najboljšo mogočo korist njenih pacientov,« ni skoparila s pohvalo.

Predlog nacionalnega programa vzbuja optimizem …
Poleg tega pa je optimistično tudi to, da se Sloveniji končno obeta prvi nacionalni program duševnega zdravja, ki je za zdaj še v javni obravnavi. »Nacionalnemu programu ni veliko očitati, je pa res, da zdaj na spletu pravzaprav komentiramo njegov osnutek. Gre za načelne usmeritve, ki so čisto v redu. Kdo, kdaj in s katerimi sredstvi, kdo bo odgovoren, pa so točke, ki so nujne in zdaj še manjkajo,« pridobitev ocenjuje psihiatrinja.

… a tudi pomisleke
Previden je tudi Kovač: »Nacionalni program na ustrezen, strokoven način povzema stanje na področju duševnega zdravja in pojasnjuje posamezna področja. Nekatera bolje, tista, ki pa so lahko sporna, pa slabše. Npr., ko opisuje mrežo izvajalcev, je zelo natančen pri nevladnih organizacijah, ki pa predstavljajo zgolj okoli pet odstotkov mreže programov in storitev. Javne zavode, koncesionarje in zasebne izvajalce na področju zdravstva oz. psihiatrije pa omenja zelo površno. Toda Zakon o duševnem zdravju v 7. členu določa, da nacionalni program vsebuje strategijo razvoja varovanja duševnega zdravja, akcijski načrt za varovanje duševnega zdravja, cilje, organizacijo, razvoj in naloge izvajalcev, mrežo izvajalcev in nosilce nalog. Nacionalni program zelo splošno opredeljuje večino prej navedenih področij, akcijskega načrta, ki pa je bistven, pa sploh ne vsebuje. Ta naj bi opredeljeval kdo, kdaj, kako in kakšni naj bi bili predvideni rezultati ukrepanja. Običajno se v akcijskem načrtu določijo konkretni, časovno določeni in finančno ovrednoteni cilji. Tega pa v nacionalnem programu ni. Stališče ministrstva za zdravje je, da bodo akcijski načrt naredili kasneje. Torej, dokument ki kroži v javni obravnavi, je nepopoln in neoperativen dokument.«

Pot do večjega dušnega miru bo tako v Sloveniji očitno vendarle še trnova.