Decembrske iskrice
Daleč smo prišli, da imamo muzeje že za računalnike.
Kar mi želimo doseči, je participativen, odprt prostor, kjer se ljudje lahko bodisi usedejo pred muzej, bodisi deskajo po medmrežju - imamo zastonj dostop - bodisi popijejo kakšno kavo. Dejansko, to je prostor, ki ga odpiramo ljudem. Kajti muzej pripada ljudem.
Letos mineva 30 let, odkar je luč sveta ugledal tisti izdelek, ki je čez rob zakona pognal marsikaterega Slovenca. Leta 1982 je podjetje Sinclair izdelalo največjega tekmeca Commodora 64, britanski ZX Spectrum. Ob strogih omejitvah uvoza zahodne tehnologije so bili ljudje zanje pripravljeni prestati nekaj minut strahu. Obenem se je razvijala jugoslovanska računalniška industrija s paradnim konjem Iskro Delta.
Tokrat, na odprtju razstave GOTO1982 s podnaslovom Razvoj računalniške kulture na Slovenskem, so se po Muzeju novejše zgodovine (MNZ) sprehajale vse generacije. Kot je komentiral eden izmed obiskovalcev: "Daleč smo prišli, da imamo muzeje že za računalnike."
Marskateri osiveli mož častitljive starosti je z dlanjo in s skrbjo potegnil po ohišju prav tako starega Deltinega računalnika - iz časov stare slave in nagrad. Očetje poznih srednjih let so ponovno uzrli napravo, ki so jo pod avtomobilskim sedežem pripeljali v domovino ter sinom kazali, kako se igrata Doom in Tetris. Redno so odmevali vzkliki: "Glej, ta je bil moj prvi."
"Verjamem, da ima vsak posebne spomine na svoj prvi računalnik," je za MMC dejala direktorica muzeja Kaja Širok. Na razstavi, ki bo trajala do februarja prihodnje leto, lahko obiskovalci svojega prvega poiščejo med več kot 110 razstavljenimi napravami, ki segajo od druge svetovne vojne do danes. Prispeli so z vseh vetrov - manjši del je prispeval MNZ sam, preostalo pa Računalniški muzej, Tehniški muzej Slovenije, reški muzej Peek & Poke, Arnes, precej pa so prispevali posamezniki iz vse države.
Obiskovalci so vabljeni, da o vseh razstavnih predmetih in računalništvu na splošno podajo svoje izkušnje in podatke, z večino razstavljenih računalnikov pa lahko tudi upravljajo. To sicer ne velja za največji primerek, Zuse Z23 iz 60. let niti za kraljico razstave - nemški elektromehanski šifrirni stroj Enigma. Prevladujejo mnenja, da so zavezniki z odkritjem njene šifre drugo svetovno vojno skrajšali za približno leto dni.
Poleg tega je na razstavi mogoče videti drugi najzgodnejši izum Steva Jobsa, Apple II, Macintoshe zgodnejših generacij, Jobsov drugi projekt NeXT, Atarije in Commodore ter številne IBM-ove klone. Razstavljeni Osborne 1 velja za prvi prenosni računalnik.
Obiskovalec lahko na lastne oči vidi 32-kilogramski trdi disk, pa tudi starejše načine shranjevanja podatkov, kot so plastične in papirnate kartice za luknjanje. Na ogled je tudi popolna serija računalnikov Sinclair. Posebna soba je posvečena jugoslovanski računalniški tehniki. Poleg že omenjene Iskre Delta so v zbirki tudi Gorenje, Kopa in Galaksija.
Razstava se bo razvijala in dopolnjevala z izkušnjami in anekdotami obiskovalcev, obljubljajo v muzeju. Medtem smo po zanimivih, zabavnih anekdotah, nerodnostih ter začetkih pri delu z računalniki in njihovih prvih sistemih na MMC-ju pobarali slovenski državni vrh ter prvake političnih strank, ki so sodelovale na prejšnjih volitvah. Objavljamo odgovore, ki smo jih prejeli do objave članka.
Predsedniku republike Danilu Türku je njegov prvi računalnik sestavil dober prijatelj daljnega leta 1989, pozneje pa je prisegal na Compaq in Apple. Türk se spominja časov, ko računalniški programi niso bili združljivi in ni bilo elektronske pošte. Čez noč je pisal in pripravljal slovenski memorandum o razpadu Jugoslavije in enakopravnosti naslednic za Badinterjevo komisijo. Vse skupaj je shranil na disketo. Težava je nastala, ko diskete na ministrstvu za zunanje zadeve niso mogli odpreti. Zato je nekdanji veleposlanik Marko Kosin prišel na pravno fakulteto z dopisnim papirjem, da so tam natisnili memorandum in ga po faksu poslali v Pariz, kjer je imela komisija sedež. To se je dogajalo novembra 1991. |
| V ekipo Iskre Telematike se je leta 1986 kot komercialni direktor vključil zdajšnji predsednik državnega sveta Blaž Kavčič. Takrat je na mizo dobil prvega Peacocka in že prvi dan se je začelo zapletati. "Na prej omenjenem Peacocku me je prijazno usposabljal eden naših odličnih inženirjev v Iskri Telematiki. Vsak dan med 7. in 8. uro zjutraj, pred začetkom službe. Usposabljanje je bilo tako strokovno, da po enem tednu še nisva vklopila računalnika, ampak sva brodila po teoriji," je zapisal. Kmalu zatem pa je s pomočjo prenosnika prestopil med redne računalničarje. "Takrat še ni bilo Windowsov, Worda, uporabljali smo Lotus 1-2-3 in podobne zadeve," je dodal za MMC. |
| Predsednica vladnega NSi-ja, Ljudmila Novak, je svoj prvi računalnik začela uporabljati sredi 90' let. Bil je klasični namizni računalnik. "Ob prvem srečanju z njim nisem niti vedela, kje ga prižgati, za kaj in kako se uporablja. Sprva sem celo mislila, da je koristen zgolj v matematične namene. Ker mu nisem najbolj zaupala in ga nisem znala dobro uporabljati, sem še kar nekaj časa skrbno hranila tipkalni stroj in ga uporabljala za pisanje testov, saj sem mislila, da bom tako hitrejša," je zapisala. Pozneje se je nanj privadila, danes pa prisega na tablične računalnike. |
| Predsednik PS-ja Zoran Janković ne uporablja računalnika, kar je že večkrat povedal, so sporočili z njegove službe za odnose z javnostmi. |
Prvi računalnik Pavla Gantarja, predsednika Zaresa, je bil že davno pozabljeni nemški Schneider 64K. Kupil ga je v zgodnjih 80. letih, ko mu ga je nekdo pretihotapil "z znamenite Schiller Straße v Münchnu". Po letu dni zamenjal z močnejšo, 124k-različico z dvemi diskovnimi enotami. "O trdem disku seveda ni bilo govora," je komentiral. Z računalništvom se je sicer seznanil v 70. letih na "zelo modernem" RC-ju na FSPN-ju, ko je sodeloval pri empiričnih socioloških raziskavah. 1985 je prešel na razne klone IBM-ovega PC-ja, "v glavnem s piratsko opremo. Sedaj že več kot desetletje "visim" na Dell-u - jasno z legalnim programjem. Čeprav me mika prehod na Apple." Anekdot ima ogromno, nam je pisal, z nami pa je podelil dve. "Ko smo še nekateri FDV-jevci "viseli" na Schneiderjih brez diskovne enote, me je sredi noči poklicala kolegica, ki je pisala referat in bi morala zjutraj na vlak in na konferenco. Češ, da ji je izginil tekst na ekranu, zato je izklopila in ponovno vklopila računalnik, da bi se besedilo obnovilo. Seveda se ni prikazalo nič. Z nasveti sem jih le pomagal, da je vsaj dobri dve tretjin teksta obnvoila in nekakšne 'bak' datoteke," je zapisal Gantar. V začetku 90. let je vprašal kolegico računalničarko na FDV-ju, kakšen PC naj si omisli. "Počakaj", mu je rekla, saj 286 so res odlične ... ampak čez dva meseca pridejo ven 386-tke, "tega boš pa imel za vse življenje". Med svoje zanimivejše dogodivščine je uvrstil nadgrajevanje svojega PC-ja, ki je imel dve disketni enoti, ni pa imel trdega diska. Ko ga je kupil, ga je moral ohlajati z zunanjim ventilatorjem, ker ni bilo prostora za vgradnjo notranjega. |
| Med računalniške veterane spada predsednik TRS-a, Matjaž Hanžek. Njegov prvi računalnik je bil Cyber 74 v začetku sedemdesetih let. "Računalnika sicer nikoli nisem videl – bil je na Jadranski -, ker sem delal na terminalu, na FSPN-ju. Bilo je glasno, kot v kakšni tovarni: luknjanje kartic s programi (Fortran) in podatki v 80 znakih na vrstico, kontroliranje napak, tiskanje izidov na dolge verige papirja ipd-ja, je povzročalo velik hrup. A bilo je prijetno," je sporočil. Pozneje se je ukvarjal s Spectrumi in že od začetka s PC-ji, ki jih je kupoval po delih in sam sestavljal. Dodal je še anekdoto, da je v programskem jeziku Fortran naredil program, s katerim je tiskalnik iz črk narisal neko sliko. "Kakšna pa je bila, sem pozabil," je sklenil Hanžek. |
| V mlajšo generacijo računalničarjev spada Darko Krajnc, predsednik SMS - Zelenih Evrope, ki je svoj prvi osebni, HP-jev računalnik, kupil šele leta 2004. Se je pa prej z njimi ukvarjal drugje - v šolah, knjižnicah, v službi in pri prijateljih. Spominja se arhitektur 286, 386 in 486 ter poznejših Intelovih Pentiumov. Trenutno prisega na Lenovo, katerega prenosna torba je njegovi hčerki tako zanimiva igrača, "da je večkrat sedela v njej in se igrala". "Zdaj imam npr. na laptopu zlomljen gumbek za odpiranje zaslona in ga odpiram s konico kulija, svinčnika ali pisemskim nožem. Če kdo to vidi, malo čudno pogleda - ni jim jasno, zakaj rabim kuli, ko pa imam računalnik. No, ko vidijo odpiranje, se nasmejijo," je še dodal svojo anekdoto. |
| Predsednik LDS-a Iztok Podbregar se svojega prvega računalnika, Commodora 64 spominja še iz 70' let. Pozneje je večinoma uporabljal prenosne sisteme - prenosne računalnike, miniprenosnike in dlančnike. Danes deluje na Hewlett-Packardu in Assusu. Všeč so mu Applovi izdelki, vendar ga od njih odvrača manko združljivosti s sistemi, v katerih deluje. "Zabavna anekdota je zame to, da računalnik nikoli ni kriv za napako, temveč sled vedno pokaže napako ali neznanje uporabnika," je sklenil. |
Ob robu odprtja smo nekaj vprašanj zastavili tudi direktorici muzeja, Kaji Širok, ki nam je med drugim pojasnila, da so rožnati tank lastniki odpeljali.
__________________________________
Kakšen je namen te razstave? Zakaj računalniki?
Namen je, da obiskovalci vidijo, kakšen je bil razvoj tehnologije in računalnikov v zadnjih 30 letih. Danes je računalnik tako majhen, da je ga imamo že v svojem žepu kot telefon. Ko pa na razstavi vidimo velike Zuseje, ki vzamejo celo steno in se podučimo, da ima telefon obenem neprimerljivo več spomina kot Zuse - takrat se lahko vprašamo, kam je človek v, recimo, zadnjih 30 letih prišel. Kam nas je tehnologija pripeljala.
Drugi namen pa je, da ljudem pokažemo, kako smo se sami spremenili. Kako človek izpred 80 let zaradi tako velike razlike ne bi razumel človeka danes. Ker dejansko skoraj vse, kar počnemo - in se hkrati programiramo sami sebe - delamo s telefoni, z računalniki. Če nam v službi crkne računalnik, cel dan nimamo kaj delati. Vsaj v večjem delu poklicev. Toliko je odvisno od računalniških opravil.
Še pred 15 leti to ni bilo aktualno. Koliko računalnikov so, denimo, leta 1995 študenti imeli v osebni lasti? Primerjamo lahko tudi življensko dobo računalnika prej in potem, pa tudi na koliko časa te proizvode menjamo. O tem govori razstava. Govori o nas v zadnjih 30 letih - kako se je naše življenje spremenilo in kam smo prišli.
Muzej je financiral celotno razstavo.
V tem trenutku je muzej še vedno edini financer razstave z lastnimi sredstvi, ker od ministrstva še nismo dobili nobene dokončne odločbe. Za to pot smo se odločili, ker smo razstavo začeli postavljati že lani; eksponati so bili že v hiši in pripravili smo jo le z dobro voljo vseh sodelujočih. Marsikateremu obiskovalcu se bo mogoče zdela malce revna, ampak naj nam ne zameri - v tem je res ogromno truda in ljubezni rani vseh sodelujočih in zaposlenih v muzeju, da naredimo in pokažemo nekaj čisto novega in hkrati ljudi izobražujemo.
Kaj so vse prispevali ljudje zunaj hiše?
Ljudje so prispevali eksponate in predvsem svoje lastno znanje, lastne izkušnje. Ta razstava je dejansko posegla v medčloveško solidarnost, in vse, kar je tukaj, je del skupnega truda.
Kateri eksponat je najstarejši?
Enigma je najstarejša in glavna kraljica razstave za preteklo obdobje. V naši hiši ima ta enigma že svojo posebno zgodbo. Tukaj je bila že prej, pa nihče ni vedel točno, kaj to je. Po temeljiti preverbi pa smo ugotovili, da je to eden redkih primerkov v Evropi.
Je to razstava, v kateri lahko ljudje sodelujejo?
Da, to je participatorna razstava. Na koncu ne bo taka, kot je danes, na dan odprtja. Vabimo vse obiskovalce, da tudi oni sodelujejo. Vse informacije, ki jih vedo, vsa znanja in spomine lahko pustijo tukaj, ob posameznih predmetih. Vsekakor mi ne vemo vsega in obiskovalec bo lahko nadgradil tukajšnje znanje in sporočil nove informacije v zvezi z eksponati. Ljudi vabimo tudi, da delijo svoje spomine in izkušnje z delom pri delu s prvimi računalniki. Verjamem, da ima vsak posebne spomine na svoj prvi računalnik.
Kakšno spremembo želite doseči v javnem dojemanju in funkciji muzeja?
V bistvu je muzej družbeni prostor. Vsi v muzeju si želimo, da bi to postal prostor nekih izmenjav, izkušenj, izobraževanja. Ne samo obiskovanja razstav, ampak da bi postal tudi prostor, kjer lahko delimo spomine in skupaj ovrednotimo našo preteklost.
Muzeji delujejo preveč kot neke shrambe preteklosti. V resnici se preteklost vedno oblikuje z vidika zdajšnjosti. Kar mi želimo doseči, je participativen, odprt prostor, kjer se ljudje lahko bodisi usedejo pred muzej, bodisi deskajo po medmrežju - imamo zastonj dostop - bodisi popijejo kakšno kavo. Dejansko, to je prostor, ki ga odpiramo ljudem. Kajti muzej pripada ljudem.
Poiščite svoj prvi računalnik v spodnji fotogaleriji, še lažje pa z obiskom razstave v muzeju.
Daleč smo prišli, da imamo muzeje že za računalnike.
Kar mi želimo doseči, je participativen, odprt prostor, kjer se ljudje lahko bodisi usedejo pred muzej, bodisi deskajo po medmrežju - imamo zastonj dostop - bodisi popijejo kakšno kavo. Dejansko, to je prostor, ki ga odpiramo ljudem. Kajti muzej pripada ljudem.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje