Ameriška vesoljska agencija je zdaj nosilka nekaterih najodmevnejših programov raziskovanja vesolja. Letno obrne okoli 16 milijard evrov, torej slaba dva proračuna Slovenije, in z njimi izvaja toliko vesoljskih misij, da je ne dosežejo vse druge vesoljske agencije sveta skupaj. Od razporeditve kupčka je precej odvisno, kaj bomo na svetovni ravni v prihodnjih letih vedeli, gledali in raziskovali. Vpogled v načrte za naslednje leto in še malo naprej razgrinja marsikaj, a poglavitno sporočilo je: vrnitev astronavtov na Mesec postaja prioriteta, Mars se oddaljuje v pozna 30. leta, o Mednarodni vesoljski postaji pa se bodo kresala žgoča mnenja.

Malo podrobneje
Predlog proračuna v letu 2019 Nasi namenja več denarja. Povečuje se za 370 milijonov dolarjev, na skupno 19,9 milijarde dolarjev (oz. 16 milijard evrov). Akt bo moral še skozi obravnavo zakonodajne veje oblasti in kongresniki lahko še marsikaj spremenijo.

Na področju planetarne znanosti ni večjih sprememb, večina projektov ima podporo ohranjeno. Mars 2020, ki bo poslušal zvoke rdečega planeta in proizvajal kisik, ostaja finančno nedotaknjen; prav tako gre naprej misija za Jupitrovo luno Evropo - čeprav brez pristajalnega dela, piše v povzetku.
Ena večjih "žrtev" prihaja s področja astrofizike: to je dolgo načrtovani vesoljski teleskop WFIRST, ki bi od leta 2021 naprej širokokotno zrl v celotno nebo v infrardečih žarkih, iščoč sledi temne energije, eksoplanetov itd. Bil naj bi neke vrste kompromis med Hubblom in širokokotnimi teleskopi. Ti se navadno delijo na izjemno zmogljive in natančne, ki pa lahko gledajo le droben košček neba; pa manj natančne, a zato zmožne opazovati večje zaplate. Po besedah načrtovalcev bi prinesel "najboljše obeh svetov". Torej, gledal bi za nekaj desetkrat večjo zaplato neba, kot to počne Hubble, a z enako natančnostjo. Napovedani rez zato povzroča precejšnjo nejevoljo v znanstveni sferi, ki opozarja na raziskovalni primanjkljaj, ki bo nastal.

Obstaja tudi možnost, da je poteza zgolj opozorilo izvajalcem, naj obvladajo stroške. WFIRST je namreč namesto načrtovanih 2 milijard dolarjev že do zdaj presegel 3,5 milijarde, in politika si najbrž ne želi, da se ponovi zgodba teleskopa James Webba. Izvorni načrt zanj je predvideval slabih 500 milijonov, zdaj pa je pri 9 milijardah dolarjev. Da ne bo pomote, James Webb ni odpovedan ...

Odrezanih je še nekaj misij za proučevanje domačega planeta. To so sateliti PACE, OCO-3, CLARREO Pathfinder, pa še DSCOVR (zadnji že deluje). Tudi nasploh je težnja zdajšnje administracije, da se domače okoljske misije preselijo na druge ameriške agencije in iz Nase.
Postajo bi prepustili zasebnikom
Jasni se tudi usoda Mednarodne vesoljske postaje. Ta ima zagotovljeno financiranje do leta 2024, a podaljšanja ne bo, čeravno se je pogosto špekuliralo o letnici 2028. Postaja vseeno ne bo prepuščena usodi, torej gravitaciji in propadu. Nasa bi jo raje oddala zasebnikom, če se bo seveda našlo dovolj interesentov, pripravljenih poravnati račun za vzdrževanje. Samo ZDA namreč postaji letno namenjajo 3,5 milijarde evrov, preostali partnerji približno milijardo.

Predstavniki kongresa, predvsem tisti na demokratski strani, so že zagnali alarm in napovedali upor tej rešitvi. Postaja, ki bo kmalu praznovala 20 let obstoja, je namreč do zdaj stala že več kot 100 milijard evrov javnega denarja, zato bi jo bilo nesmotrno kar dati komercialnemu sektorju. Po drugi strani pa bi to pomenilo sprostitev ogromno denarja, potrebnega za t. i. načrt Popotovanje do Marsa.

Predsednik ZDA Donald Trump je namreč agenciji naložil obsežno nalogo: v prihodnjem desetletju mora na Mesec vrniti astronavte. Ne le to, pri Luni mora zgraditi novo vesoljsko postajo. Ta bo prizorišče gradnje vesoljske ladje, prav ladja pa bo enkrat v 30. letih šla okoli Marsa in nazaj, na eni poznejših misij pa tudi ponesla astronavte na rdeči planet.

Za to bo potrebnih veliko izstrelitev prihajajoče rakete SLS in vesoljske ladje Orion. Vsaka izmed njih bo predvidoma stala milijarde, zgodila pa se bo približno enkrat na dve leti, vsakokrat nesoč en sestavni del in človeško delovno odpravo. Prvi del Globokovesoljskega portala (postaje pri Mesecu) naj bi izstrelili leta 2022, bivalne zmogljivosti pa leto pozneje, piše v Nasinem sporočilu za javnost.
Prva misija dvojca SLS+Orion je sicer predvidena za leto 2020, takrat naj bi bil opravljen preizkusni polet okoli Meseca.
Kapsulo okoli Lune so v zadnjem času sicer že poslali Kitajci, leta 2014 so opravili prvo povratno lunarno odpravo po letu 1976. Prvo ponovitev s posadko v tem času bodo izvedle ZDA, in sicer leta 2023, ko bodo astronavti pomagali "vijačiti" habitat pri lunarni postajo.

Rusi so že napovedali sodelovanje pri Globokovesoljskem portalu, čeravno aktualen ostaja tudi njihov načrt OPSEK. Ta gre takole: po koncu ISS-ja bo Rusija s postaje odklopila svoje module in na njihovi podlagi sestavila novo orbitalko, ki bo tudi delavnica na nebu, sestavljalnica večjih vesoljskih ladij. Vprašanje je, kako se bo ta država odzvala na predlog komercializacije postaje. Že zdaj je znana po ponudbah za vesoljske turiste.

Evropska vesoljska agencija se medtem zavzema za gradnjo kolonije na Mesecu, medtem ko se Kitajci ukvarjajo s svojo Nebeško palačo.

Za ISS se bo nemara zanimal Bigelow Aerospace. To je zasebno podjetje hotelirja Roberta Bigelowa, ki proizvaja napihljive module (ISS-jevi so v osnovi iz aluminija) in že dolgo načrtuje postavitev lastne orbitalke, v orbiti sicer že ima testni sobici Genesis 1 ter 2, eno pa tudi privito na sam ISS.
20 let v orbiti
Mednarodna vesoljska postaja je uradno nastala leta 1998, ko sta se v orbiti združila ameriški modul Unity in ruska Zarja. Leta 2000 so se vanjo naselili astronavti in od takrat naprej ima človeštvo vedno nekoga v orbiti. Večinoma s poleti Space Shuttlov so jo gradili do leta 2011, takrat je bila uradno končana, čeprav je v načrtu nekaj dopolnitev.
Poenostavljeno gre za umetni satelit, dober ducat aluminijastih "sob" s povezano infrastrukturo, ki okoli Zemlje kroži na nadmorski višini med 330 in 430 kilometri, in je ob primernem času tudi viden s prostim očesom. ISS-ju pravijo orbitalni laboratorij, saj je poglavitni namen razvojni. Testirajo se vplivi vesolja na človeško telo in iščejo tehnične rešitve za vesoljske odprave. Pa še marsikaj. Izvajajo se številne bazične znanstvene raziskave, denimo, kako se v mikrogravitaciji prepisujejo proteini, kako se sestavljajo snovi, razmnožujejo žuželke, gojijo rastline. Do zdaj je znanost z ISS-ja dala več kot 1.200 znanstvenih člankov.
Oskrbovanje ISS-ja poganja razvoj vesoljske industrije, saj države najemajo prostor na raketah in kapsulah za dostavo ljudi, tovora. Po poročanju Space.com za zdaj uradnih odzivov zasebnega sektorja v ZDA ni, naj pa bi se bali predvsem morebitne časovne luknje med padcem ISS-ja in delovanjem Globokovesoljskega portala. V tem času ne bi imeli nobenih orbitalnih zmogljivosti in razvoj bi obstal.
Kritikov postaje sicer ne manjka; ti opozarjajo, da vsej znanosti na postaji navkljub do zdaj ni bilo enega res odmevnega odkritja. Še več, če od 90 let naprej ne bi kanalizirali več kot sto milijard evrov vanjo, bi lahko že zdavnaj šli na Mars.

Video: Prenos z Mednarodne vesoljske postaje