Januarja je po svetovnih medijih završala študija, ki je utemeljeno nakazala sum, da v popisu planetov Osončja zeva luknja. Ugledna astrofizika Konstantin Batigin in Mike Brown sta analizirala načine, kako po Osončju potuje kopica manjših, zelo oddaljenih ledenih teles. S tem sta nameravala dokazati, da visokoleteče hipoteze o dodatnem planetu ne držijo. Če namreč globoko v temi sistema vandra visokomasivno nebesno telo, mora na že znane manjše planetoide izvajati težnostni privlak - jih preusmerjati. To bi posledično moralo biti razvidno iz njihove poti okoli Sonca.

Toda po letu in pol računanja ne le, da jima možnosti ni uspelo ovreči - izpostavila sta jo kot edino smiselno pojasnilo. "Prvič v zadnjih 150 letih imamo trdne dokaze, da je planetarni cenzus Sončnega sistema nepopoln," je takrat izjavil Batigin. Možnost, da bi bila opažena konstelacija ledenih skal naključje (in ne posledica devetega planeta), pa je njegov kolega takrat naračunal na 0,007 odstotka.

Nov objekt, ista zgodba
Študija je v strokovni javnosti odmevala kot verodostojno delo, toda ob opozorilih, da bo potrebnih še zelo veliko meritev. Batigin in Brown sta analizirala šest objektov Kuiperjevega pasu, kar je relativno nizko število. Treba bo najti več teh primerkov, ki povedo isto zgodbo kot šesterica, so opozarjali.

Tudi zato je sveže odkriti objekt z začasno oznako uo3L91 prejel toliko več pozornosti. Ko je njegovo naračunano pot okoli Sonca uzrl Brown, je prek Twitterja sporočil: "Odkrili so nov ekscentričen objekt Kuiperjevega pasu. Natančno tam, kjer Planet devet pravi, da bi moral biti." Ocenil je, da je možnost, da gre pri vsem tem za naključje, padla na le 0,001 odstotka.

"Zelo zelo nenavadna orbita"
uo3L91 je s pomočjo teleskopa Kanada-Francija-Havaji (CFHT) odkrila mednarodna znanstvena skupina OSSOS (Outer Solar System Origins Survey). Izide je v sklopu predavanja na znanem institutu SETI razgrnila predstavnica skupine, Michele Bannister, in ocenila, da je orbita objekta "zelo zelo nenavadna".

OSSOS preučuje transneptunske objekte, torej nebesna telesa za krožnico zadnjega (znanega) planeta Osončja, Neptuna. Tudi uo3L91 se, tako kot preostalih šest protagonistov članka, med kroženjem okoli Sonca naši zvezdi nikoli ne približa na manj kot 45 astronomskih enot (AU), se pa na zelo sploščeni in podolgovati elipsi zelo oddalji - na več kot 1.200 AU.

Astronomska enota je povprečna razdalja med Zemljo in Soncem, in znaša približno 149 milijonov kilometrov.

Gravitacijski vpliv drugih zvezd v naši galaktični okolici se na orbitah objektov začne "čutiti" šele nekje po 2.000 AU, zato za tako podolgovate elipse, ki kažejo v podobno smer, zvezde sosede ne morejo biti odgovorne, je povedala Bannisterjeva. Tudi Neptun ne more biti krivec, zato je šesterica očitno "fosil neke druge postavitve Sončnega sistema".

Ne le, da so njihove krožnice podobno usmerjene, so tudi sorodno zamaknjene od osnovne ravnine, "palačinkastega" diska Osončja, in sicer za okoli 30 stopinj navzdol.

Pri tem sta, da bi se izognili napačnim predstavam, potrebna dva poudarka. Prvič, Planeta devet niso našli, temveč imajo posredne dokaze za njegov morebiten obstoj, ki pa se počasi kopičijo. Drugič, meritve in analize o uo3L91 še niso objavljene v nobeni znanstveni publikaciji, zato velja ustrezna mera dvoma. Obstaja tudi možnost, da so astronomi zaradi različnih razlogov med stotisočimi ledenimi kepami, ki naj bi še neodkrite mrgolele po Kuiperjevem pasu, našli prgišče tistih, ki naključno govorijo v prid scenariju, in zato meritve pač začasno kažejo izkrivljeno sliko.

Študija, ki devetniku ni v prid
Tudi zato na OSSOS-ju, ki hrani in dopolnjuje obsežen katalog transneptunskih objektov, prav zdaj izvajajo obsežno analizo, kako bi hipotetični velikan vplival nanje. Analiza je numerična in vključuje simulacijo sistema v računalniku, je razkrila Bannisterjeva v govoru na institutu SETI. Ker še ni končana, njenih izidov ni želela razkriti, je pa namignila, da zelo verjetno ne bo govorila v prid obstoja devetega planeta.

Če Planet devet res šviga naokoli, njegova masa po izračunih Browna ter Batigina znaša 10 zemeljskih. Njegovo prisončje (Soncu najbližja točka orbite) znaša 200 AU, odsončje 1.200 AU, njegovo leto pa znaša do 20.000 zemeljskih. Odkar se je torej človek iz nabiralca spremenil v poljedelca, se ustalil in začel hiter tok razvoja civilizacije, torej (hipotetični) Planet devet Sonca ni še niti enkrat obkrožil. Za primerjavo: sonda Voyager 1 je trenutno 134 AU od Sonca ali več kot 20 milijard kilometrov.

Iskanje v teku
Batigin in Brown sta združila moči s "konkurenco", z astrofizikoma Scottom Sheppardom in Chadwickom Trujillom, katerih delo sta bila poskušala spodkopati. Četverica uporablja japonski teleskop Subaru, ki je zmožen hkrati pregledovati precej široke zaplate neba in lahko zazna zelo mrlikave kepe snovi. Z njim išče, ali se kje na nebu kaj premika; česar do zdaj še nismo prepoznali. Če obstaja, je Planet devet zelo temen, saj se zaradi oddaljenosti z njega odbija zelo malo svetlobe.

Cassini na pomoč
Nebo je ogromno, zato je za učinkovito iskanje treba kar se da zožiti fokusno področje na najverjetnejše lokacije. Avtorja sama sta to že storila, zdaj pa so jima na pomoč priskočili še francoski znanstveniki z instituta CNRS in vesoljska sonda Cassini, ki se podi po Saturnovem sistemu. Francoska ekipa je znana po tem, da je izdelala zelo natančen model gibanja planetov in manjših teles Osončja, ki denimo razdaljo med Zemljo in Saturnom napove zelo natančno - z napako le do 100 metrov. "Poigrali" so se z dodatkom devete masivne krogle, študijo pa objavili v znanstveni publikaciji Nature.
"Deveti planet s svojim položajem glede na prisončje povzroča motnje v Saturnovi orbiti, ki jih lahko s pomočjo radijskih valov zazna sonda Cassini," so zapisali. Izračune iz modela so primerjali z dejanskimi meritvami sonde, in kjer se niso ujemale, tam po oceni Francozov hipotetičnega planeta najbrž ni, na določenih izsekih neba pa so se meritve ali ujemale ali celo bile povsem enake, zato bi tam utegnil biti - več v fotografiji v galeriji desno.

Predvidoma petletno iskanje
V svojem blogu sta Brown in Batigin zapisala, da pričakujeta objekt, ki je z zemeljskega zornega kota 600-krat temnejši od Plutona, in da bo iskanje predvidoma trajalo pet let.