Nasini znanstveniki so v podzemlju Mehike našli izjemno odporne življenjske oblike. Med raziskovanjem jame Naica so jih izdolbli iz ogromnih, kot drevesa velikih kristalov, v katerih so bili izolirani do 60.000 let. Najdbo je na na letnem srečanju ameriške organizacije za napredek znanosti (AAAS) predstavila Penelope Boston, astrobiologinja in nova predsednica Nasinega inštituta za astrobiologijo. S srečanja so poročali mediji BBC, Independent in National Geographic, katerih poročanja povzemamo.

Rezultati sicer še niso objavljeni v nobeni znanstveni publikaciji, zato velja načelo povečanega dvoma. A Bostonova je pri raziskavi delala kar devet let in edini razlog za neobjavo je, po njenih besedah, da je matična agencija želela počakati na prestižno srečanje AAAS-ja, poroča Independent. Sama pa pred oddajo znanstvenega članka načrtuje še dodatne genetske analize.

Prehranjevanje z minerali
Mikrobi so desettisoče let preždeli v mirujočem stanju, kar pomeni, da so ustavili razvoj in rast, metabolizem pa znižali na minimum. Najnujnejše snovi in energijo za goli obstoj pa naj bi pridobivali kar iz železa ter mangana. Poenostavljeno, prehranjevali so se s kamninami. Tako rastline s fotosintezo sončno energijo spreminjajo v svojo korist; tako so te bakterije in arheje očitno za preživetje zanašajo na kemosintezo. Obstaja tudi možnost, da so se skozi tisočletja prebile na trupelcih tistih kolegov, ki jim ni uspelo.
Vsekakor jih je Bostonova označila za "superživljenje" in za dober primer, kako odporno, prilagodljivo in trmasto je življenje na splošno.

Mali žepki v ogromnih kristalih
Po poročanju BBC-ja so veliko življenjskih oblik našli na stenah rudnika, toda najdba znotraj kristalov je bila tisto pravo presenečenje. Ti ogromni kristali sadre, včasih veliki kot drevesa, so nastajali desettisoče ali celo stotisoče let. Proces izgradnje ni bil ravno popoln, zato so znotraj sadre nastale manjše jamice, polne tekočine. Vanje so se mikrobi ujeli v razponu od 10.000 do 60.000 let nazaj. Starost jamic so ocenili po velikosti in hitrosti rasti kristalov, piše NGC.

Bostonova in njena ekipa se je do žepkov dokopala s sterilnimi instrumenti. Del mikrobov se je obudil kar tam, v jami, del pa pozneje v laboratoriju. Po poročanju National Geographica je v laboratoriju celo gojila lepo uspevajoče kulture.

Podobne kot ljudje in gobe
Tudi z genetskega vidika so izjemno nenavadni. Ekipa je identificirala 40 različnih sevov mikrobov in nekaj virusov. Kot je Bostonova povedala za BBC, jih ni mogoče uvrstiti med bližnje sorodstvo praktično "ničesar v naših genetskih bazah podatkov". Nekateri so medsebojno genetsko tako različni, kot so ljudje od gob, je povedala po poročanju Independenta.

Opuščeni rudnik nekoč povsem izoliran sistem
Sistem jam Naica je na severu Mehike, seže pa do 700 metrov globine. Tam so nekoč kopali svinec in cink. Delovnim rudarjem je bilo zelo vroče, saj temperature dosežejo od 40 do 60 stopinj Celzija. Raziskovalna skupina je zato morala nositi okleščene različice vesoljskih skafandrov z žepki ledu, kljub temu pa so posamezni znanstveniki lahko zdržali le 20 minut, nakar so pobegnili v posebno sobo, ohlajeno na 38 stopinj Celzija. Tako so tudi preprečevali kontaminacijo z zunanjimi organizmi.

Sam sistem rudnikov in jam so pred približno stotimi leti odprli iskalci zlata in srebra. Predtem so bili rudniki povsem odrezani od sveta, zato je bil sistem še pred ljudmi desettisoče let ali celo več povsem izoliran.

Ni najstarejši
To sicer niso najstarejši najdeni mikroorganizmi. Pred leti so znanstveniki v vodi in soli našli pol milijona let stare primerke. Obstajajo številna poročila o še starejših, BBC je denimo leta 2000 poročal o tem, da naj bi našli 250 milijonov let stare bakterije in jih tudi oživeli. A znanstvena skupnost okoli verodostojnosti teh ni ravno enotna, niti pri tem primeru, ki starost bakterij postavlja pri 1,5 milijona let.
Toda primeri z več deset tisoč leti starosti, kot je tale pri 34.000 letih, so pogostejši in so tudi prestali več znanstvenih ponovitev.
Nevšečnosti za prihodnje vesoljske odprave ...
Obstoj takšnih bakterij utegne pripravljavcem vesoljskih odprav nekoliko posiveti grivo. Vesoljske sonde, namenjene na kraje, kjer obstaja še tako majhna možnost obstoja življenja, zdajšnjega ali preteklega, je treba temeljito sterilizirati. Postopek je zamuden in tudi zelo drag. Zdaj se utegne še podražiti, še posebej za marsovske misije, kjer so nedavno našli tekočo vodo.
Življenje utegne preživeti tudi skrajne razmere na raznih krajih Osončja, kjer si ne bi mislili, da je to možno. Tudi potovanje od Zemlje skozi skrajni vakuum vesolja. Konec koncev so Rusi pred leti zatrdili, da so našli morski plankton na zunanji strani Mednarodne vesoljske postaje.
Nevarnost je tudi obratna. Če je življenje sposobno preživeti tako skrajne razmere, potem lahko hipotetične tujke nazaj na Zemljo prinesejo vračajoče se vesoljske ladje. Ker ima takšna kontaminacija lahko nepredvidene, morda tudi hude posledice, si je znanstveniki ravno ne želijo.

... pa tudi vse večji obeti
Obstoj takšnih bakterij po drugi strani še poveča možnost, da so (enostavne) oblike življenja še kje znotraj Osončja. Očitno lahko preživijo tudi brez sončne svetlobe, globoko pod ledom. Kar nekaj lun Jupitra in Saturna ima debel ledeni oklep, pod njim pa globalni ocean tekoče vode ali pa lokalna jezera. Nekateri, denimo Enkelad, nadalje vsebujejo številne potrebne organske snovi in celo kemično energijo. Enkeladova voda je nekoliko bazična, a niti približno toliko, da v njej nekateri zemeljski ekstremofili ne bi uspevali. Toda, kaj se bo zgodilo, če bomo v Jupitrovo luno Evropo dejansko vrtali?

Določene vrste zemeljskih bakterij ne le preživijo, temveč se povsem dobro počutijo v okoljih, kjer temperatura presega celo sto stopinj Celzija. Spet drugi normalno živijo tudi pri -15 stopinjah Celzija. Pa tretje uspevajo v zelo kislih ali zelo bazičnih okoljih. Niti odsotnost sončne svetlobe ni težava. Hranila dobijo s kemosintezo, nekatere celo z arzenom. Pa tudi odsotnost kisika - ni težava. Obstajajo bakterije, ki dihajo železo, pa take, ki ždijo na globini dveh kilometrov.
Bostonova je tako prepričana, da bi lahko bakterijam iz Naice podobne našli v jamah na Marsu, je povedala januarja na javnem predavanju.

Skratka, življenje je izjemno prilagodljivo, resničnost pa še bolj divja od znanstvene fantastike. Kaj vse lazi zunaj Osončja, po tisočerih eksoplanetih, ki jih pravkar odkrivajo?