Da je Enkelad najverjetnejši kraj znotraj sončnega sistema, kjer bi (poleg Zemlje) še lahko bivala živa bitja, je znano že dolgo. Z zanimanjem pride tudi gosta pozornost raziskovalcev, ki prek sonde Cassini košček za koščkom zbirajo nove ugotovitve. Vsak nov drobec sestavljanke do zdaj pa kaže v isto smer.

Lani so z meritvami vpliva težnosti potrdili prisotnost deset kilometrov globokega oceana, ki ga na vrhu omejuje kot granit trd led, spodaj pa kamnito dno. Le pred okoli mesecem so analize materiala, ki ga izpihajo številni Enkeladovi gejzirji, potrdile, da tam spodaj poteka geotermalna aktivnost, ki ocean ponekod segreje tudi do 90 stopinj Celzija.

Tako je znano, da je v tem podtalnem svetu dovolj organskih snovi, saj jih izločajo kamnine. Znano je, da nekaj toplotne energije, ki je potrebna za življenje, pride iz radioaktivnega razpadanja v jedru, nekaj pa zaradi silnega plimovanja, ki ga na celoten satelit "pošilja" ogromen matičen planet Saturn. Nekaj te toplotne energije se nato prenaša v ocean, kjer so torej izpolnjeni vsi osnovni pogoji za življenje: voda, organske snovi, toplota - in prava temperatura.

Vodikova energija
Zdaj pa so raziskovalci ameriškega Znanstvenega instituta Carnegie prav tako prek analize izpihane pare našli še dodaten vir energije: kemični. Kemične reakcije, pri katerih se sprošča energija, so se v Enkeladu dogajale - in najbrž še vedno. Tamkajšnje razmere so tako še podobnejše tistim, v katerih je nastalo prvo zemeljsko življenje, kaže raziskava, objavljena v znanstveni publikaciji Geochimica et Cosmochimica Acta.

"Kriv" je Enkeladov plašč, ki je sestavljen iz ultramafičnih (ultrabazičnih) kamnin. V njih je sorazmerno malo silicija, so pa zato toliko bolj bogate z magnezijem in železom. Ko reagirajo z molekulami vode, nastaja mineral serpentinovec. Pri tem se sprošča molekularni vodik, na Zemlji eksploziven plin, v oceanu pa potencialen vir kemične energije, ki bi lahko podpiral razvoj izolirane biosfere. H₂ je potreben pri kemičnih reakcijah, v katerih nastajajo aminokisline. Te so osnovni gradniki beljakovin in so lahko kot hrana organizmom, ki proizvajajo metan.

"Serpentinizacija je vezni člen med biološkimi in geološkimi procesi. Z odkritjem je Enkelad postal še verjetnejši kandidat za ločeno genezo življenja," je izjavil glavni avtor, Christopher Glein.

Slano in bazično
A z njo pride stranski učinek: bazičnost. Sodeč po izidih raziskave je tamkajšnja voda precej bazična. Tudi zemeljski oceani so bazični, njihov pH navadno znaša med 7,5 in 8,4. Domača težava je, da se počasi kisajo, kar lahko dolgoročno povzroči katastrofične posledice za domači planet. Voda 505-kilometrske lune pa gre v drugo smer in to načeloma življenja ne odžene: njen pH znaša med 11 in 12. S tem je po bazičnosti podobna čistilom za steklo iz razpršilcev na temelju amonijaka.

Enkeladova voda je tudi slana - vsebuje natrijev klorid, pa tudi natrijev karbonat (Na₂CO₃). S tem je podobna nekaterim jezerom na Zemlji, kot sta Magati v Keniji in Mono v Kaliforniji. Bazičnost tam ni ovira za razvoj življenja, saj v Monu uspevajo številne življenjske oblike, denimo solinski rakci in številni mikrobi.

Mehki robot
Ameriška vesoljska agencija Nasa je v program razvoja inovativnih tehnologij pred dnevi vključila robota, namenjenega prav raziskovanju podzemnih oceanov. Razvija ga ekipa na univerzi Cornell, njegovi posebnosti pa sta dve: mehka zunanjost in izkoriščanje lokalnih virov energije.

Najbrž bo najprej preizkušen na Jupitrovi luni Evropa. Nasa je namreč "pot" do nje že začela, saj je začela financirati razvoj sonde, namenjene prav temu satelitu; a če bo ta robotski ligenj postal realnost, bo prej ali slej končal v Enkeladu.

Plinski mehkužec
Po predvideni obliki je dejansko podoben mehkužcu, saj ima mehko zunanjost in robotske lovke. Te bodo kot elektrodinamični povodci, ki bodo obenem iskali in vpregli lokalna, spreminjajoča se magnetna polja, ter kot pogonsko sredstvo. Napaberkovana električna energija iz okolja bo uporabna za poganjanje notranjega procesa elektrolize; pretvorbe vode (H₂O) v plinsko mešanico vodika in kisika. Nastali plin bi robot prižgal kar znotraj svojih plinskih celic, ki bi se razširile in raztegnile "lovke". S spreminjanjem oblike bi se ta "ligenj" lahko pnevmatično poganjal znotraj temnih prostranstev, kjer sončne energije pač ni, jedrske pa ne morejo uporabljati; mogoče pa tudi po površju.

Drugi potrebni del, sondo za preboj skozi ledeni oklep, na Nasi razvijajo že dalj časa in so jo tudi že preizkusili na aljaškem ledeniku.

Curki ali zavesi
Pred dnevi je v znanstveni publikaciji Nature izšla še ena študija, povezana z Enkeladom. Na podlagi Cassinijevih podatkov so ustvarili računalniški model curkov, ki bruhajo z luninega južnega pola, in ugotovili, da najbrž ne gre za izolirane pojave. Prej za ogromne zidove iz ledu in pare, ki se raztezajo kilometre v daljavo in višino in sledijo črtam površja. Več v spodnjem videoposnetku.