1. 200 uspešnih izstrelitev raket Falcon 9

Ameriško podjetje SpaceX je ta teden izstrelilo dve raketi Falcon 9 s sateliti Starlink.

Prva izstrelitev je potekala v torek popoldne po našem času iz vojaškega oporišča Vandenberg v Kaliforniji (ZDA). Tovor: 49 Starlinkov in italijanski satelit z dolgim imenom: ION SCV009 Eclectic Elena.

Prva stopnja je pristala na robotski ladji. V vesolju je bila sedemkrat: NROL-87 (poglavje 3), NROL-85 (poglavje 2), SARah (poglavje 2), SWOT, tri misije Starlink.

Video 1: Posnetek dogodka

Druga izstrelitev se je zgodila v četrtek na Cape Canaveralu (Florida, ZDA). Sokol je v nizkozemeljsko tirnico dostavil 53 satelitov Starlink.

Prva stopnja, ki je prav tako pristala na robotski ladji, je bila v vesolju petkrat, in sicer na naslednjih misijah: CRS-24 (poglavje 2), HOTBIRD 13F (poglavje 2), OneWeb 1 (poglavje 2), dva Starlinka.

SpaceX je letos opravil že osem izstrelitev, skupno pa je naštel 200 uspešnih izstrelitev Falconov 9. Tempo se pospešuje. Za prvih sto so porabili deset let, za drugih sto samo dve leti.

Video 2: Posnetek dogodka

2. Za več elektrike v orbiti

Vesoljeplovca Nicole Mann (Nasa) in Koiči Vakata (Koichi Wakata, Jaxa) sta v četrtek opravila šest ur in 41 minut dolg vesoljski sprehod pri Mednarodni vesoljski postaji (MVP). Dokončala sta opravilo, ki se je zalomilo prejšnji teden (poglavje 5): namestila sta platformo za nov panel sončnih celic iRosa. Poleg tega sta napeljala kable za nove panele in tudi premestila nekaj pomagal za prihodnje vesoljske sprehode. To je bil drugi vesoljski sprehod letos in 259. pri MVP-ju.

Video: Posnetek dogodka

3. Ohladitev odnosov med Eso in Kitajsko?

Kot kaže, evropski astronavti ne bodo leteli na kitajsko vesoljsko postajo Tjangong (Tiangong). Vodstvo Evropske vesoljske agencije (Esa) je sporočilo, da za to ni ne denarja ne politične podpore.

Kitajsko-evropsko sodelovanje traja že več desetletij. Začelo se je z izmenjavo podatkov raziskav na področju vesolja in izmenjavo znanstvenih instrumentov. Nadaljevalo se je leta 2014 s podpisom sporazuma o sodelovanju na področju človeškega vesoljeplovstva. Semena tega sporazuma so vzniknila leta 2016, ko se je tajkonavt Je Guangfu (Ye Guangfu) udeležil Esinega treninga v jamah Sicilije (CAVES), pa leta 2017, ko sta evropska astronavta Matthias Maurer in Samantha Cristoforetti odpotovala v kitajsko mesto Jantaj (Yantai) in med drugim izpopolnjevala znanje kitajskega jezika, vse to v pripravah na prihod Evropejca na kitajsko vesoljsko postajo.

A v vmesnem času so se odnosi očitno ohladili, saj novih aktivnosti – vsaj sodeč po izostanku sporočil za javnost – ni bilo. Tišino je ta teden prekinil generalni direktor Ese Joseph Aschbacher. V okviru letne tiskovne konference je na novinarsko vprašanje odvrnil naslednje: "Veliko dela imamo z obvezami in dejavnostmi na Mednarodni vesoljski postaji, kjer sodeluje več mednarodnih partnerjev. Trenutno nimamo ne proračunske ne politične, recimo temu, zelene luči ali namena za delo na drugi vesoljski postaji, torej pri Kitajski vesoljski postaji."

O razlogih lahko le ugibamo. Enega – da bi lahko šlo za pritisk ZDA, ki udeležbo Kitajske preprečujejo že pri Mednarodni vesoljski postaji – je Aschbacher zanikal kar prek Twitterja: "Popolnoma nobenih pritiskov ni bilo." Nadaljeval je z navedbo, da si Esa kot "učinkovita in varčna" organizacija ne more privoščiti dela na dveh vesoljskih postajah hkrati. (Pa čeprav Evropa sodeluje pri načrtovanem projektu vesoljske postaje Lunarni portal, ki bo v orbiti Meseca.) Za konec je še spomnil, da se sodelovanje z azijsko velesilo nadaljuje na številnih drugih področjih, denimo pri opazovanju Zemlje (Dragon), globokovesoljskih komunikacijah, znanosti ...

Video: Posnetek Esine konference, izjava od 57:00 naprej

Širše sotvarje

K ohladitvi odnosov bi lahko prispevalo geopolitično dogajanje: kitajsko drsenje v vse večjo totalitarnost, pa ravnanje s Hongkongom in Tajvanom, z Ujguri v Sinkiangu (Xinjiang), kar Evropo, načeloma precej bolj zavezano človekovim pravicam, moti. In če pristojni politiki držav članic Evropske vesoljske agencije nočejo tesnejšega povezovanja s takšno silo, potem Evropejcev na Tjangongu pač ne bo, ne glede na mnenja znotraj Ese. K politični občutljivosti za ravnanje "manj demokratičnih" držav je verjetno prispevala tudi velika invazija Rusije v Ukrajini.

Poteza nekoliko jasni prihodnje astropolitične (kot nadgradnja geopolitičnim) odnose.

Zmaga ZDA, a Kitajska se ne da

Nastajata dva večja bloka, ki poskušata k svojim vesoljskim projektom privabiti čim več držav sveta. V središču prvega bloka so ZDA, drugega pa Kitajska. Veliko vprašanje je, kam se bodo zlili sile in denar vseh preostalih celin, še posebej Evrope. Stara celina je bila dolgo odprta za sodelovanje po vsem svetu. Če bi Evropejci "sedeli na več stolih", leteli tako na MVP kot na Tjangong, bi to bila skrb za ZDA in velika zmaga za Kitajsko ter njeno mehko moč, ki bi jo dodatno legitimizirala tako notranjemu občinstvu kot tretjim državam – še posebej državam tretjega sveta, ki jih Kitajci že dolgo vabijo na svojo stran. (Med drugim tudi tako, da bodo v Džibutiju očitno gradili svoje raketno izstrelišče.) Ne le to, Kitajska bi še povečala prednost pred Rusijo in jo prisilila v svoj nadrejeni objem. Rusi so namreč že dolgo v počasnem vesoljskem zatonu, ki so ga še pospešile sankcije in skoraj popolna prekinitev odnosov z Zahodom. Zato zdaj iščejo kupce in sinergijo drugod. Kitajci bi jih sprejeli, a v praksi kot podrejene partnerje, je brati po strokovnih medijih. In tako smo prišli do situacije, kjer ZDA pridobivajo Evropo in drugi t. i. zahodni svet, vključno z Japonsko, Kitajska pa Rusijo in številne države t. i. tretjega sveta. V prihodnjih letih bo zelo povedno, katere države bodo izrazile interes po pošiljanju svojih ljudi na Tjangong in katere bodo sprejete prve. To bo verjetno neuradna hierarhija kitajskega bloka.

Vrhunec te nove vesoljske tekme bosta raziskovanje Lune in postavljanje oporišč na njenem površju, kar načrtujeta oba bloka. Razplet pa najbrž v prihodnjem desetletju s človeškimi misijami proti Marsu. Do takrat bo že znano, ali je Kitajski uspel njen cilj: prehiteti ZDA ne le gospodarsko, temveč tudi vesoljskem programu. In zato so tudi takšne manjše poteze, kot je odmik evropskih astronavtov od Tjangonga, pomembne.

4. Ta človek bo soodločal, kdo gre na Luno

Nasa je izbrala novega vodjo astronavtov (ang. chief of the astronaut office). To je 55-letni Joseph M. Acaba, hidrogeolog, pedagog in veteran več vesoljskih poletov.

Acaba se je astronavtom pridružil leta 2004. Prvič je poletel leta 2009 na Space Shuttlu oziroma misiji STS-119. Takrat so na Mednarodno vesoljsko postajo dostavili zadnji par panelov sončnih celic (starih, zdaj dostavljajo in vgrajujejo novejše). Na postajo se je vrnil leta 2012 (Sojuz TMA-04M) in spremljal prvi prihod vesoljske ladje Dragon; ter 2017 (Sojuz MS-06). V vesolju je skupno preživel 306 dni. Opravil je dva vesoljska sprehoda.

Prvi vodja astronavtov je bil Deke Slayton, član izvornega ameriškega astronavtskega letnika (Mercury 7). Kmalu po začetku programa Mercury je bil prizemljen zaradi zdravstvenih težav, Nasa pa je zanj "izumila" mesto vodje astronavtov. In tako je imel prav Slayton največ besede pri tem, kdo bo uvrščen na katero misijo. Določil je prvega Američana v vesolju, prvega v orbiti in tudi prvo posadko na Luni. Seveda so odločitve nato odobrili (ali zavrnili) nadrejeni, a njegov vpliv je bil prevladujoč in je torej odločal, katera imena so se znašla v zgodovini. Prav to bo zdaj počel Acaba. Upravljal bo oddelek astronavtov in sodeloval pri pripravi prihodnjih odprav. Med drugim bo določal posadke programa Artemis, spet, v sodelovanju z nadrejenimi. Nasa mu je sicer pri tem nekoliko omejila izbiro, saj je poleg meritornosti oziroma kompetenc za posamezno odpravo kot merilo izbire postavila tudi barvo kože in spol; torej, na misiji Artemis 3 bosta ženska in nebelska oseba (ang. person of color).

Evropejec na Luni do konca desetletja?

Na zgoraj omenjeni tiskovni konferenci Ese so kratko obravnavali tudi evropsko udeležbo na misijah Artemis. Esa ima za zdaj tri vozovnice in pričakuje, da bo dve unovčila na misijah Artemis 4 in Artemis 5, vendar le do orbite Lune. Do tal naj bi pripeljala tretja vozovnica. To ni dejstvo, ampak želja Ese. Predstavniki agencije so poudarili, da je Evropa pomemben partner programa Artemis, da zagotavlja Evropske podporne module za vesoljske ladje Orion, da bo do Lune dostavljala tovor in da bo tudi pripomogla h gradnji vesoljske postaje Lunarni portal, zato pričakujejo evropske škornje na sivem prahu enkrat do konca tega desetletja. Vse to bo predmet trdih pogajanj. Vozovnice odprav Artemis so redke, dragocene in zanje se gnete veliko kandidatov, od številčnih ameriških astronavtov do evropejskih, pa tudi japonskih in kanadskih. Kanadčani so sicer že unovčili jokerja, saj so dobili mesto na najbolj vroči misiji Artemis 3, očitno v zameno za robotsko roko, ki bo vgrajena na Lunarni portal (morda pa še za kaj, česar ne vemo). Pod črto: o vsem tem bo soodločal Američan po imenu Joe Acaba.

5. AVDIO: Tudi če ti ne uspe izdelati lastne rakete, jim lahko meriš utrip

Pred nekaj leti je slovenski inštitut Spacelink imel ambicijo, da bi izdelali čisto pravi izstrelitveni sistem – raketo, po domače –, s tem bi lahko do nizke orbite spravili kak nanosatelit. In ta sistem naj bi bil celo znova uporaben.

"Tehnično gledano je bil to prvi slovenski projekt z resno ambicijo, da doseže vesolje. Na tako majhnem prostoru, kot je Slovenija, si lahko predstavljate, da te večina ljudi malo postrani pogleda, pa si misli: aha, ti si nori znanstvenik, ki hoče narediti neko stvar, ki je že vnaprej obsojena na propad. Ampak ni čisto tako." Tako se je izrazil Vid Selič, ki je sicer danes vodja aplikacijske skupine pri slovenskem podjetju Dewesoft, ki je vodilno v svetu na področju merjenja vsega, kar hočete izmeriti, naj gre za vašo novo raketo, električni motor ali pač kar koli drugega.

Kako je od blizu videti sodelovanje z vesoljskimi agencijami in z velikimi podjetji po svetu? Kaj vse je treba preizkusiti in izmeriti, da se neki satelit na koncu nevarne raketne vožnje nepoškodovan znajde na želeni točki v vesolju? In zakaj vsi (pod vsi mislimo: Naso, Eso in vse druge vesoljske agencije, pa SpaceX, Teslo, Ferrari, Audi, Google …) merijo z Dewesoftom?

O vsem tem v novi epizodi nekega vesoljskega podkasta, ki sliši na ime ApolloLajka. Klik zgoraj.

6. Zakaj je odpovedala indijska raketa

Indijska vesoljska agencija Isro je objavila poročilo o odpovedi rakete SSLV na njenem prvem poletu.

SSLV se je z Vesoljskega središča Satiš Dhavan dvignil avgusta letos (poglavje 2). Prvi del izstrelitve je šel po načrtu, drugi pa ne. Proti koncu videoprenosa je zaskrbljeni vodja izstrelitve sporočil, da so začasno ostali brez telemetrije, malo pozneje pa, da je tovor izgubljen.

Analiza je pokazala slednje: drugo stopnjo je med ločitvijo od prve nepričakovano močno streslo, kar je zasičilo akcelerometre, torej merilce pospeška. Tresenje je trajalo zgolj nekaj milisekund. Toda vsakega izmed šestih akcelerometrov je zasičilo ob rahlo različnem času, navaja Isro, in posledično so osrednjemu računalniku sporočali različne vrednosti. Računalnik je to interpretiral, kot da so vsi akcelerometri odpovedali, in poskušal rešiti, kar se je dalo. Sprožil je alternativni način delovanja rakete brez akcelerometrov, po katerem so se dejanja sprožala časovno. Program očitno ni bil dobro zastavljen, ker je bila dosežena končna hitrost premajhna za 56 metrov na sekundo. Satelita sta končala v tirnici 356 krat 76 kilometrov namesto v krožni pri 356 kilometrih, in bila uničena.

Preiskovalci so ugotovili, da so akcelerometri po kratkem šoku delovali pravilno (le računalnik jih ni več upošteval). Če se torej ne bi sprožil rešilni program, bi bila misija verjetno uspešna. "Kot kaže, izvedba rešilnega scenarija ne privede vedno do uspešne dostave satelitov v orbito," so ugotavljali Indijci. Napovedali so hitro vrnitev SSLV-ja.

SSLV je 34 metrov visoka in dva metra široka raketa. Ima tri stopnje na trdo gorivo in vrhnjo stopnjo na tekoče gorivo. Po navedbah agencije ISRO lahko v nižjo Zemljino tirnico dostavi do 500 kilogramov tovora. Njen smisel je ekonomičnost: razvoj naj bi stal zgolj nekaj deset milijonov evrov, izdelava ene rakete pa zgolj štiri milijone. Z njo namerava ISRO tekmovati na trgu prilagodljivih lansiranjih manjših tovorov, kjer je konkurenca vse hujša.

Video: Posnetek dogodka

7. NOTICE:

8. Hubble neposredno izmeril maso bele pritlikavke

Astrofiziki so se s pomočjo vesoljskega teleskopa Hubble prvič dokopali do mase samotne bele pritlikavke.

Dozdajšnji izračuni so navadno izhajali iz dvojnih zvezd, kjer je ena članica para bela pritlikavka. Iz gibanja zvezd okoli skupnega središča se nato s pomočjo Newtonovih enačb dokaj preprosto pridobi podatek o masi. Je pa takšen način nepriročen, če eno obkroženje traja stotine, tisoče let ali več.

Hubble si je tokrat pomagal s pojavom, imenovanim težnostno lečenje, torej ukrivljanje prostor-časa zaradi prisotnosti mase. Osredinil se je na belo pritlikavko LAWD 37, oddaljeno zgolj 15 svetlobnih let, in opazoval, kako popači svetlobo neke precej bolj oddaljene zvezde, ki je z našega vidika prečila težnostno lečo.

Rezultat: LAWD 37 ima 57 odstotkov mase Sonca. Prejšnji izračun iz leta 2004 je navajal 75 odstotkov Sončeve mase.

Bela pritlikavka je jedro "umrle" zvezde, ki se je sesedlo samo vase. Je tretje najgostejše telo po nevtronskih zvezdah in črnih luknjah. Ne sveti zaradi fuzije, temveč zaradi toplote, njena temperatura znaša 100.000 stopinj Celzija.

Znanstveni članek je objavljen v MNRAS.

Video: Ponazoritev gravitacijskega lečenja

9. FOTO: Vroča tarantela

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo dela meglice Tarantela, ki je v Velikem Magellanovem oblaku 161.000 svetlobnih let stran. Gre za najsvetlejšo zvezdno "porodnišnico" v naši galaktični soseščini. Več tukaj.

Lani se je meglice Tarantela lotil vesoljski teleskop James Webb (poglavje 11).

IZPOSTAVLJENI KOMENTAR: HOR o pristanku sonde Luna 9

NA VIDIKU:

Nedelja, 5. februar – Proton-M – Elektro-L No. 4

Nedelja, 5. februar – Falcon 9 – Amazonas Nexus

Ponedeljek, 6. februar (predvidoma) – Super Heavy – statični test 33 motorjev

Četrtek, 9. februar – Sojuz 2.1a – Progres MS-22

Sobota, 11. februar – Falcon 9 – Starlink