Težko je ocenjevati obstoječo hitrost izumiranja, če nimamo pravih številk za primerjavo. Raziskovalci univerze Brown pravijo, da so se z obsežnim delom in zapleteno metodo dokopali do njih. Do podatka, kako hitro so rastlinske in živalske vrste izumirale prejšnjih 60 milijonov let.

Avtorji priznavajo ogromno omejenost pri dostopnih podatkih, saj je izjemno težko zares vedeti, koliko vrst je obstajalo na primer točno pred 30 milijoni let. Zato so, v nasprotju z dozdajšnjimi raziskavami, ki so se zanašale skoraj izključno na fosilne ostanke, zanesli na zapletene statistične metode.

1000-kratnik nekdanjega stanja
Z njimi so izračunali grobo in povprečno stopnjo 0,1 izumrtja na milijon vrst na leto. To je za kar 100-krat nižja postavka od 1 izumrtja na milijon vrst na leto, ki so jo na podlagi točnih podatkov o fosilnih ostankih izračunali v 90. letih prejšnjega stoletja. S tem se razlika med današnjo stopnjo in tisto pred ljudmi poveča na kar 1000-kratnik.

Redovi velikosti so najboljša metoda za oceno globalne stopnje izumiranja, je prepričan de Vos. "Gre za to, da smo popolnoma iskreni glede negotovosti, ki je inherentna temu tipu analize," je izjavil. Druga uveljavljena metoda, fosilni ostanki, so dober vir podatkov, a lahko iznakazijo celotno sliko, ker jih je precej več ohranjenih med morskimi živalmi ker ostanki pogosto omogočajo določanje njihovega rodu (po biološki razvrstitvi), ne pa točne vrste.
Je pa ena stvar, ki jo fosili jasno kažejo. Biološka raznolikost se je skozi čas nedvomno povečala, razen seveda ob nekaj katastrofičnih dogodkih globalnih razsežnosti.

Od fosilov h genetiki
To kaže tudi raziskava univerze Brown, ki se je osredinila na analizo filogeneze (porekla in razvoj vrst na evolucijskem deblu življenja). Prek DNK so preučevali, kako so se skupine vrst spreminjale skozi čas, dodajale nova sorodstva ter odvrgle neuspešneže, ter dobili bogato bero podatkov o vse širši raznolikosti.

Vse več vrst skozi čas
"Stopnja diverzifikacije je enaka stopnji novonastalih vrsti minus stopnja izumiranja," je pojasnil Lucas Joppa, soavtor in znanstvenik na institutu Microsoft Research. "Skupno število življenjskih vrst v novejši geološki zgodovini ne upada: ali stagnira ali pa raste. Posledično mora biti hitrost, po kateri se znotraj skupin porajajo nove vrste, enaka ali večja od tiste, po kateri druge skupine svoje vrste izgubljajo."

S široko analizo študij molekularne filogeneze so pridobili podatke, kakšna je bila stopnja pojavljanja novih vrst, ter modele temeljito preverili skozi statistične programe, sporočajo z univerze. Vsi različni modeli so na koncu pokazali na povprečno stopnjo globalnega izumiranja vrst, ki je tisočkrat nižja od današnje.

Človek ni le priča
O vplivu človeka na to je med znanstveniki le malo dvomov: nismo le priče dogajanju. Nedavne objave v reviji Science kažejo, da sta svetovna gospodarska rast in povečevanje populacije med pomembnimi dejavniki. Vpliv gre tudi v drugo smer: človeštvo vlaga napore tudi v obrambo ogroženih vrst.

"Nuja po ohranitvi tega, kar je še ostalo, je zdaj še večja. Stremeti moramo k zmanjšanju našega učinka na izumiranje vrst," je dejal prvi avtor v znanstveni publikaciji Conservation Biology objavljene raziskave, Jurriaan de Vo.