Lani so astronomi opazovalnice Pan-STARRS prvič odkrili nebesno telo, ki je v Osončje prišlo od drugod. Poimenovali so ga 'Oumuamua, kar v havajščini pomeni "sel iz oddaljenih krajev, ki je prispel prvi". Da ni od tukaj, so ugotovili iz njegove smeri in hitrosti.
Niso si pa bili popolnoma na jasnem, kaj ta prišlek sploh je, saj omejena in težavna opazovanja niso povedala veliko. Dobili so le omejeno in nezanesljivo sliko, po kateri je 'Oumuamua paličast, cigari podoben objekt, pa še zelo temen poleg tega. Odkritelji so ga zato označili za asteroid in pri Mednarodni astronomski zvezi tudi predlagali nov termin, medzvezdni asteroid.
A kmalu so se pojavili dvomi, da gre za "našim" asteroidom podobno telo, zveza pa se je odločila za manj določeno obliko klasifikacije. Namesto črke A, ki nakazuje asteroid, ali pa C, ki označuje komet, se je odločila za I, preprosto za "interstellar", kar v angleščini pomeni "medzvezdni". 'Oumuamua je tako dobil uradno oznako 1I/2017 U1, dvom o identiteti pa je ostal.
Zdaj je mednarodna raziskovalna skupina, ki je tarčo opazovala z vesoljskim teleskopom Hubble, Evropskim južnim observatorijem in drugimi kopenskimi teleskopi, sporočila, da je z visoko stopnjo zanesljivosti dospela do odgovora. Prvi znani tujek v Osončju je najbrž medzvezdni komet, piše v ESO-vem sporočilu za javnost.
Raziskava je objavljena v znanstveni publikaciji Nature.
Prehiter je
Kako so prišli do tega sklepa? Opazovanja so razkrila, da 1I/2017 U1 potuje ven iz Osončja hitreje od pričakovanj in po drugačnem trajektoriju od začrtanega. Sicer se na poti iz Osončja upočasnjuje zaradi težnostnega privlaka zvezde, toda zgolj gravitacija ne pojasni njegove hitrosti, ki je bila še 1. junija letos 114.000 kilometrov na uro. Ekipa se je zagrizla v dejavnike, ki bi lahko prispevali k preusmeritvi. Pritisk Sonca, tako skozi sevanje (fotone) kot zvezdni veter, pa toplotni učinki ob segrevanju, morebitni trk z manjšim nepridipravom ...
Najverjetnejše pojasnilo so plinski izbruhi, ki 'Oumuamuo poganjajo naprej, sporoča raziskovalna skupina. Telo je bilo na poti sem zelo mrzlo, bližina Sonca pa ga je ogrela in zbudila zamrznjene pline, ti pa so s pihanjem poskrbeli za pospešek. To počnejo človeštvu dobro znani kometi oziroma repatice. "Mi mislimo, da gre za majhno in čudno repatico. Iz zbranih podatkov je vidno, da se pospešek med oddaljevanjem od Sonca zmanjšuje, kar je za komete značilno," je povedal Marco Micheli (Esa), vodja raziskave.
Kje je rep
Scenarij ima šibko točko. Noben teleskop pri 'Oumuamui ni našel repa, ki nastane zaradi izpihanega prahu in plinov. Raziskovalna skupina je ponudila svoje pojasnilo. Če je 'Oumuamua prišla od drugod, je morala dolgo, morda tudi milijarde let, potovati po galaksiji. V tem času je najbrž izgubila fini prah, kakršnega najdemo na domačih kometih, in ostala le z debelejšimi zrnci. Tako je najbrž izpihovala večinoma pline in nekaj drobirja, ki ni naredil zaznavnega oblaka.
Skupina je nameravala natančno začrtati pot objekta skozi Osončje in na tej podlagi sklepati, od kod je prišel in kam je namenjen. A če se pot zaradi izpihovanja spreminja, potem bo napoved zahtevnejša, manj natančna.

Popotnikov naj bi bilo veliko
Planetarni sistemi naj bi redno bljuvali komete, še posebej tisti z več zvezdami, kaže neka druga raziskava (Royal Astronomical Society), ki nakazuje, da je protagonist članka morda prišel iz binarnega sistema. Medvezdni popotniki bi torej morali biti pogosti. Teze pa za zdaj ni mogoče preveriti, saj opazovalnice enostavno niso dovolj zmogljive. Prihodnje morda bodo.
Rdečkasta cigara?
Nekaj značilnosti. Dolg je manj kot sedemsto metrov, imel pa naj bi obliko cigare s širino 40 metrov in debelino nekaj deset metrov. A to ni zanesljivo, lahko bi bil tudi precej bolj širok in ploščat, kar nakazuje Nasina sveža predstavitev (predzadnja podoba v galeriji desno). Objekt tudi ni črno-siv, kot smo jih vajeni domačih kometov in asteroidov. Je temno rdeč. Barvo je najbrž povzročilo kozmično sevanje v milijonih let potovanja skozi medzvezdni prostor, podoben pa je telesu Kuiperjevega pasu.

Od kod je prišel, kam je namenjen
Po do zdaj znanih podatkih je bila pot tujca takšna: prišel je iz smeri ozvezdja Lira s hitrostjo 91.800 kilometrov na uro in med približevanjem Soncu precej pospeševal. "Palačinko" Osončja je prebil 2. septembra nekje med Merkurjem in Soncem. Zvezdi se je najbolj približal 9. septembra, nato ga je težnost izstrelila nazaj navzgor. Pri tem je "oplazil" še orbito Zemlje, še s spodnje strani se ji je približal na 24 milijonov kilometrov, kar je približno 60-kratnik razdalje do Meseca. Zdaj spet beži ven, in sicer proti ozvezdju Pegaz. Je še v Osončju. Orbito zadnjega znanega planeta, Neptuna, bo predvidoma prešel čez štiri leta.
Zadnje posnetke telesa je januarja naredil teleskop Hubble, zdaj pa je predaleč in posledično pretemen za oprijemljiva opazovanja, piše v Esinem sporočilu za javnost.
Prvi ni zares prvi
Seveda protagonist članka ni niti približno prva medzvezdna gmota, ki je zašla v Osončje, to je stalnica vseh 4,6 milijarde let obstoja. Osončje pač ni izoliran sistem; je območje drobirja okoli rumene pritlikavke, ki drvi skozi ogromen Krajevni oblak, in snov okolice stalno prihaja tako v sončni sistem kot iz njega. Prihajajo raznovrstne stvari: od kozmičnih delcev iz oddaljenih galaksij do nevtrinov, ki ves čas neopazno letijo skozi naša telesa. Tudi kompleksnejši delci, kot je medzvezdni prah, so stalen gost. Nekaj smo ga tudi že ujeli. Umrla sonda Cassini ga je zajela pri Saturnu. Še bolje: Nasina sonda Stardust ga je ne le ujela, temveč v posebni kapsuli tudi odvrgla na Zemljo, kjer so dokazali njegovo pristnost. Poročali smo že o raziskavi, ki kaže, da je pred 70.000 leti (torej, ko je človek ravno odhajal iz Afrike) skozi zunanji del Oortovega oblaka šla binarna zvezda.

Video 1: Ponazoritev pričakovane in dejansko premerjene poti

Video 2: ESO-jeva animacija 'Oumuamue med izpihovanjem

Video 3: Ponazoritev potovanja skozi Osončje

Video 4: Tako si obliko predstavljajo pri Hubblu