Dolga leta je veljalo, da je Mars najverjetneje popolnoma mrtev planet. Razne sonde vesoljskih agencij so ga desetletja preučevale tako in drugače in niti ena ni zaznala trohice življenja. Morda je bil Mars prizorišče biološkega razvoja milijarde let nazaj, danes ne, je kazalo.

Toda v zadnjih letih je završalo nekaj odmevnih znanstvenih raziskav, ki – če ne drugega – to možnost puščajo odprto. Leta 2015 so namreč na površju Marsa našli sledi tekoče vode, ki naj bi se pojavljala hudourniško – in tekoča voda je neizmerno koristna, skoraj nujna za razvoj življenja. Vsaj nam znanih oblik. Poznejše raziskave so sicer navrgle peščico dvoma, in sicer s hipotezo, da bi opažene sledi na Marsovih pobočjih lahko pustile tudi druge tekočine, npr. sublimirani plinski led. H₂O-ja je sicer na Marsu polno, ogromno v obliki ledu na polih, pa v podzemnih ledenikih, obilica vode je tudi vezana v prsti.
Lani so znotraj Zemlje našli mikrobe, ki so preživeli ekstremne razmere skozi desettisoče let. In pri tem celo uspevali. V mehiški jami Naica, globoko pod površjem in pri vročini do 60 stopinj Celzija, pa še znotraj ogromnih kristalov so se skrivala očitno izjemno trdoživa bitjeca. Če so lahko 60.000 let preživela tam, ni vrag, da se ne bi moglo kaj podobnega skrivati v podzemnih rovih Marsa, so sporočili avtorji raziskave.
Na rdečem planetu sicer človeštvo trenutno nima nobene sonde, ki bi bila zmožna spustiti se v podmarsje in hipotezo preveriti. Morda se bo to kmalu zgodilo, saj so ravno v petek iz Nase sporočili nove dobre novice – za vse tiste, ki še vedno upajo na vesoljske sosede.

Curiosity po letih težav spet žanje sadove
Nasin rover Curiosity je namreč odkril dve novi zanimivosti, so sporočili iz ameriške vesoljske agencije. Prvič, v starih kamninah Marsa je našel organske snovi, osnovne gradnike življenja. Njih prisotnost pomeni, da bi Mars lahko nekoč, pred milijardami let, ponujal za življenje prijazne razmere. Znano je že, da je bil v prvi milijardi let obstoja prekrit z oceani in zdaj vemo, da so ti oceani vsebovali tudi prave začimbe za morebitno juho življenja. Pozneje je planet izgubil zaščitni magnetizem, pa tudi atmosfero zaradi Sončevega vetra, a do tiste točke ... kdo ve, kaj se je dogajalo.
Druga zanimiva novost: Curiosity je v treh marsovskih letih (kar znese šest zemeljskih) zaznal redne cikle padanja in naraščanja metana v ozračju. Metan je občutljiv plin, ki dokaj hitro razpade, torej ga mora "nekaj" redno proizvajati. Kaj, znanstveniki ne vedo. Izvor je lahko geološki ali biološki, ne ena in ne druga možnost za zdaj ni zavrnjena. Lahko bi ga proizvajalo tudi hipotetično življenje.

Izidi so objavljenih v dveh člankih (1, 2) v reviji Science.
V prejšnjih odstavkih je veliko pogojnikov, morebitijev in mordajev. Nujni so, saj človeštvo pri najboljši volji ne pozna dokončnega odgovora, (dobra) znanost pa napreduje po korakih, pri čemer eliminira le nedvomno zavrnjene scenarije in blagoslavlja le z visoko stopnjo gotovosti potrjene hipoteze. Da bi se izognili zmedi, lahko na tej točki nedvoumno rečemo le dvoje. Prvič, človeštvo na Marsu ni našlo nobenega življenja. Drugič, te možnosti ni izpodbilo, zaradi nekaj ugodnih izsledkov prejšnjih let pa se lov nadaljuje.

"Te ugotovitve nas priganjajo, da nadaljujemo neutrudno iskanje dokazov za življenje na Marsu," je sporočil Thomas Zurbuchen, pomočnik administratorja Nase za področje znanosti.

Kaj je torej izvohala Radovednost
Organske spojine so molekule iz ogljika (C) in vodika (H), krajše ogljikovodiki, z opcijskimi dodatki drugih snovi, denimo kisika, dušika ... Naziv 'organske' nosijo zato, ker so temelj življenja, kakršnega poznamo. Curiosity jih je našel v tri milijarde let starih sedimentnih kamninah.

Rover je v kraterju Gale, ki je bil – dokazano – nekoč dom velikega jezera, njegovo dno pa je prekrito z okamnelimi usedlinami. Vanje je prodrl na štirih različnih lokacijah s pomočjo vrtalnega stroja, vzorec prahu pobral in ga s pomočjo robotske roke ponesel v notranjost ohišja. Tam ima pripravljeno pečico, poimenovano SAM. Znotraj pečice so laserski žarki vzorec segreli na 500 stopinj Celzija, kar je prežgalo organske snovi in jih ločilo od kamnine.

SAM je tako našel številne različne zadeve. Manjše organske molekule, ki so nastale po razpadu večjih in trpežnejših. V teh drobnih ostankih je bilo žveplo, morebitni vzrok trdoživosti – podobno kot žveplo skrbi za vzdržljivost avtomobilskih gum. Našli so še tiofen (C₄H₄S), benzen (C₆H₆), toluen (C₆H₅CH₃) in manjše ogljične verige, kot sta propan (C₃H₈) in buten (C₄H₈). Koncentracijo ogljika na milijon delcev so ocenili na 10 delcev na milijon, kar je skladno s koncentracijami, najdenimi na Zemlji v marsovskih meteoritih in 100-krat več od do zdaj najdenih koncentracij na Marsu, piše v sporočilu za javnost.
Od kod so prišle in kaj pomenijo? "Curiosity na to vprašanje ni mogel odgovoriti. Morda so priča starodavnega življenja, morebiti so bile hrana življenju ali pa so enostavno obstajale brez bioloških posledic. V vsakem primeru nekaj povedo o tem, kakšne kemične razmere so nekoč vladale in kateri procesi so potekali," je povedal prvi avtor raziskave, Jen Eigenbrode.

"Površje Marsa je izpostavljeno sevanju iz vesolja. Tako sevanje kot nekatere tam prisotne spojine uničujejo organsko snov. Mi smo prastare organske molekule našli na globini pet centimetrov kamnine, ki je nastala v času domnevnih za življenje prijaznih razmer. Posledično lahko upamo, da bomo več o tej organski zgodbi izvedeli z vrtanjem še globlje," je dodal Eigenbrode.

Prisotnost klorovih organskih spojin je SAM dokazal že leta 2013 (klorobenzen, dikloroetan itd.).
Iskanje organskih snovi na Marsu poteka že dolgo. Že leta 1976 sta pristajalnika Viking 1 in 2 zaznala enostavne klorove organske spojine (tudi po segrevanju vzorca). Toda znanstveniki takrat niso mogli zagotoviti, da najdba ni posledica kontaminacije instrumenta že na Zemlji.

Druga pomembna zgodba: metan v ozračju
Curiosity na Marsu deluje od 6. avgusta 2012. Za seboj ima že šest zemeljskih let oziroma tri marsovske, torej več kot 2.000 solov. V tem času je meril tudi prisotnost metana (še en ogljikovodik CH₄), in sicer tako, da je z odpiranjem ventilov spuščal zrak do prej omenjenega instrumenta SAM.

Gre za dokaj nestabilen plin, ki hitro reagira in v atmosferi ni dolgotrajno obstojen. To pomeni, da ga mora nekaj proizvajati ali vsaj spuščati v ozračje iz starih virov. Kateri so ti viri, znanstveniki ne vedo. Metan je lahko biološkega izvora (ljudje ga npr. proizvajamo v prebavilih in spuščamo v ozračje na drugem koncu prebavnega trakta). Znanstveniki, ki jih zanima življenje na planetih zunaj Osončja oz. eksoplanetih, ga uvrščajo med najbolj iskane znake. A lahko je tudi geološkega izvora; na Marsu bi lahko nastal iz kemijskih reakcij med kamninami in vodo. Curiosity je izmeril, da se znotraj kraterja Gale koncentracija metana poveča poleti, ko je topleje, in pade pozimi. Periodičnost odpravi nekaj geoloških razlag pojava.
"Prvič se je zgodilo, da smo pri pojavljanju metana opazili vzorec, na katerega se lahko opremo pri poskusu razlage," je dejal Chris Webster, drugi avtor. "Variacija je večja od tiste, ki bi jo pričakovali od razpada organskih snovi, ki so jih na površje prinesla telesa iz vesolja, pod pritiskom sevanja. Večja je tudi od pričakovane zaradi letnega cikla tlaka na površju," piše v znanstvenem članku.

Ena starejših razlag se nanaša na podzemlje in biologijo. Neka bakterija živi tri kilometre pod površjem v Južnoafriški republiki, izolirana od površja in tam najbrž že milijone let, pretvarja pa ogljikov dioksid v metan. Lahko pa bi prihajal iz blatnih ognjenikov itd. ... Znanstvena ekipa domneva, da del metana prihaja iz podpovršnih nanosov ledu, ki se ob dvigu temperature začnejo tajati. A to ne more biti dovolj, virov mora biti več, da se zadosti najdeni količini plina.

Širše po planetu se metan pojavlja v večjih in nepredvidljivih oblakih. Opazili so ga že na številne načine, od zemeljskih teleskopov do orbiterjev. Prav zdaj poskušajo uganko streti okoli Marsa krožeče sonde: indijski Mangaljan, evropski TGO in ameriški Maven.

Prebijanje skozi leta
900-kilogramski Curiosity se je v zadnjih letih spoprijemal s številnimi težavami. Znotraj Nase je naraslo nezadovoljstvo z misijo, ki da ne prinaša pričakovanih znanstvenih rezultatov. Poleg tega je decembra 2016 odpovedal vrtalnik zaradi napake na motorju, ki ga je poganjal, po le 15 vrtanjih. Šele pred kratkim jim je uspelo napako zaobiti z drugačnim načinom upravljanja naprave. (Vzorci za to raziskavo prihajajo s konca leta 2014 in začetka 2015.)
Na obrabo s številnimi luknjami opozarjajo kovinska kolesa. In sodeč po poročanju Space.com je JPL roverja skoraj izgubil le pol leta po pristanku, saj je takrat odpovedal glavni računalnik in stik s sondo je bil nekaj časa izgubljen. Na srečo se je vključil rezervni računalnik, ki še do danes ostaja "glavni". Gledano v celoti, pa Nasa misijo, ki bi po načrtih morala trajati le dve leti, pelje naprej s polno zmogljivostjo.
Lekcije bo uporabila na nasledniku, roverju Mars 2020, ki bo zgrajen enako, a z nekoliko izboljšanim in drugačnim seznamom instrumentov. Koliko se uči na napakah, bo taistega leta pokazala še Evropska vesoljska agencija, ki bo poskušala pristati rover ExoMars, naslednika uničenega Schiaparellija. ExoMars bo tudi vrtal, in to kar dva metra globoko, kar bo teze o organskih spojinah, navedene v članku, lahko potrjevalo ali ovrglo.
Prav ta trenutek pa je na poti proti rdečemu planetu Nasin pristajalnik InSight, ki bo meril potrese. Pristanek bomo gledali pozimi.
Video 1: Kaj vidi Curiosity na robu kraterja Gale

Video: Medijska konferenca JPL-a o raziskavi (le v angleščini)

Video: Nasina krajša predstavitev izidov