Časi, ko so po ulicah prodajalci razprodajali še tople časopise, kričeč glavne naslove, so neizogibno minili. Izginja navada jutranjega in večernega branja dnevnega tiska, namesto za denar v trafiki ljudje vse pogosteje poiščejo zastonjske informacije na tabličnih računalnikih. Ne le v Sloveniji, tudi glavne tuje, tradicionalne časopisne hiše, kot so Le Monde, Guardian in New York Times, iščejo čudežno rešitev.
Tudi splet je (še) ni ponudil. Kot se je izrazil eden izmed svetovnih medijskih mogotcev, so zastonjski spletni časopisi "napaka", ki jo bodo prej ali slej "popravili".
In kot je na okrogli mizi Mirovnega inštituta z naslovom 'Iskanje čudežne rešitve za tradicionalne medije' dejal medijski strokovnjak Marko Milosavljević, niso v krizi le mediji, temveč tudi novinarstvo samo. "Veliko je medijev, ki nima niti enega novinarja niti enega ustvarjalca vsebin. Vse parafrazirajo in povzemajo od drugod," je izjavil. Poleg tega se oglaševalci - in s tem denar - selijo drugam. Kdo bo plačal novice in kdo jih bo sploh še (poglobljeno) pisal?

Odgovor so na okrogli mizi poleg Milosavljevića iskali še medijska strokovnjakinja Sandra Bašič Hrvatin, Lenart J. Kučić (Delo) in Miran Lesjak (Dnevnik).

Možnost: "Javno korist" naj plača javni sklad
Za komunikologinjo Sando Bašič Hrvatin je treba najprej stopiti korak nazaj in se vprašati, kaj je sploh novinarstvo. Je to le posel ali je obenem tudi posebno poslanstvo kot "javno dobro"? Če imajo mediji in novinarstvo poslanstvo v javno korist, potem dandanes ne morejo temeljiti na komercialnem modelu in bo nujno poiskati alternativne modele financiranja. Kakšne, je stvar debate, ena izmed možnosti pa so subvencije iz javnega sklada, je predlagala.

"Viri so se motili"
Obenem pa se po njenem mnenju pri iskanju vzrokov za to krizo ne sme pozabiti, da ima svoj delež tudi stanje v novinarski srenji sami. Kot primer je izpostavila vlogo Judith Miller, novinarke časopisa New York Times, ki je v mesecih pred vojno v Iraku redno poročala o razširjenosti orožja za množično uničevanje v tej državi, pozneje pa morala "priznati", da so se "njeni viri motili". A prepozno - podlaga za vojno v javnem mnenju je bila že ustvarjena, ZDA so napadle Irak. Takšni in podobni novinarski "flopi", ki nedvomno prispevajo k nezaupanju v medije, so še pogostejši ob "incestuoznih lastniških povezavah", kot so npr. med mnogimi ameriškimi časopisi in Wall Streetom, je dodala.
"Globok razmislek o samoodgovornosti"
Tudi slovenski novinarji se bodo po besedah Bašič Hrvatinove morali pri svojem delu zavedati razlike med angleškima izrazoma "accountability" in "responsibility". Pri nas oboje prevajamo kot odgovornost, v angleščini pa prvo pomeni bolj odgovornost od zakona, drugo pa moralna odgovornost, zaveza do bralcev. "Današnji čas zahteva globoki premislek glede samoodgovornosti," je izjavila.
Samoodgovornost je lahko ob prepletenosti politične, obveščevalne in medijske agende rešitev, je dejala moderatorka srečanja, Brankica Petković z Mirovnega inštituta. Primer Millerja in vojne v Iraku pokaže, kako pomembno je, da novinar ni le stenograf in da odgovorno obravna vire, je dodala.

"Novinarstvo je posel s svojimi standardi"
Virov in "novinarskega poslanstva" ni treba mistificirati, je dejal nekdanji Dnevnikov odgovorni urednik Lesjak. Novinarstvo po njegovem mnenju ni poslanstvo, temveč posel, ki mora slediti profesionalnim standardom. Časopisi in medijske hiše pa so pogosto res del določene agende, je nadaljeval ter kot primer podal delovanje slovenskih časopisov v času osamosvajanja, ko so pod logotipe dajali politična gesla. "S tem lahko simpatiziramo, a dejstvo je, da je časopis bil del agende," je izjavil. Zato je toliko pomembneje, da novinar - pogosto tudi v nasprotju z interesom medijske hiše - sledi profesionalnim standardom, pri obravnavi vira išče njegove interese in jih uravnoteži, je dejal Lesjak.
Po njegovem mnenju bodo pri tem novinarji ohranili vodilno vlogo, saj še vedno nosijo primat pri iskanju in razširjanju kvalitetnih informacij kot produkta. Podal je primer: Pri izdelavi portreta določene slovenske javne osebe je 80 odstotkov vseh dostopnih virov podatkov o tej osebi izhajalo iz časopisov. "Le novinarji lahko vse to storijo in poiščejo," je dejal.

Novinarstvo kot odskočna deska v marketing
Lenart J. Kučić, Delov poročevalec za področje tehnologije in spleta je izpostavil, da kljub tehnološkemu napredku merila za dolgoročno novinarsko delo ostajajo precej konservativna. Večina novinarjev, ki vešči tehnologij na novo vstopajo v svet medijev, v njem ne ostane dolgo, je zatrdil. Ponavadi je to le odskočna deska za bolj dobičkonosne dejavnosti, kot je svet marketinga, medijskih kampanj itd. Kljub temu je poznavanje novih tehnologij za pravo, raziskovalno delo skoraj nujnost, saj analitična orodja omogočajo pravi vpogled v gore podatkov.

Zato je po Kučićevem mnenju prava priložnost za medije uspešno združevanje "starih" novinarjev, ki so preživeli več vlad in urednikov z novimi znalci, ki s tehnološkim poznavanjem omogočijo, "da se v Matrici vidijo več kot le številke".
Sinergija med novimi in ustaljenimi novinarji
Mnenju se je pridružil Lesjak, ki po spletnih redakcijah vidi "veliko mladih, ki so prepuščeni povsem sami sebi" ter jim manjka novinarskih izkušenj, medtem ko so "starejši" novinarji navadno povsem ločeni od njih. Po njegovih besedah bo potrebno "neko nujno sožitje med blogerji in tviteraši in starejšimi novinarji". Predvsem pa bodo morale medijske hiše precej več vlagati v infrastrukturo, razvoj novih medijskih projektov in izobraževanje novinarjev, saj smo predvsem v Sloveniji tukaj nekaj let v zamudi, je zatrdil.

Za takšna vlaganja pa je nujno strateško, dolgoročno stabilno lastništvo medijev, je dodal. Nestrateški lastniki namreč iščejo predvsem dobiček, ne vlagajo veliko in se lahko vsak trenutek umaknejo, strateški pa so pripravljeni na vložek, ki se bo šele dolgoročno poplačal. Lesjak je dodal, da so v Sloveniji najbolj stabilni in urejeni tisti mediji, ki "imajo neslovenske lastnike".
Nujnost stabilnega, strateškega lastništva
Stabilen in odgovoren lastnik je za medij nujen, je ocenil tudi Milosavljević. Odsotnost takšnih lastnikov po njegovih besedah najbolj občutijo v ZDA, kjer so večino medijev, ki so prvotno bili v lasti družinskih podjetij, v 70' in 80' letih prodali finančnim institucijam. "Vstopil je Wall Street z vsemi kalkulacijami dobičkonosnosti," je izjavil. Takšnim lastnikom je npr. uspelo skoraj uničiti Chicago Tribune, pa tudi New York Times je zaradi lastnika, ki je vsa sredstva vložil v skoraj propadlo zgradnjo megalomanske stolpnice, v težavah, je dodal.

Tudi slovenski mediji so po njegovem v krizi tudi zaradi lastnih zgrešenih naložb v številne "brezkoristne" projekte, in tu lastniki po Milosavljevićevem mnenju nosijo največjo odgovornost. Lesjak pa mu je odvrnil, da bodo ravno številni razvojni projekti, od katerih sicer večina propade, nekoč prinesli rešitev za tradicionalne medije.
Novinarji kot svete krave
Bašič Hrvatinova je dodala, da smo v Sloveniji glede lastništva medijev zapravili zgodovinsko priložnost. Med letoma 1994 in 1996 so namreč mediji pristali v večinski lasti zaposlenih novinarjev samih. "Imeli smo najboljše strateške lastnike, kar je mogoče," je zatrdila. Prav ti novinarji pa so svoje deleže desetletje pozneje razprodali. "Zaslužili so ogromno denarja in so še vedno svete krave v podjetjih, medtem ko novinarji v spletnih redakcijah ostajajo brez denarja in brez znanj," je izjavila.

Piano: Korak naprej, a ne rešitev
Kaj kmalu pa bodo vsi skupaj lahko postavljeni pred dejstvo, da ne bo denarja za plače, je na okrogli mizi dejal Lesjak. Nekoč so namreč časopisi okoli 60 odstotkov vseh prihodkov dobili iz prodaje vsebin, okoli 40 pa iz oglaševanja. Oglaševalci pa se iz časopisja umikajo. Piano, sistem plačevanja spletnih člankov in vsebin, je tako po Lesjakovem mnenju korak v pravo smer in eden izmed možnih modelov. "Hvala bogu so se založniki začeli s tem ukvarjati," je dejal.

Milosavljević je dejal, da bo Piano po najbolj optimističnih ocenah omogočil le zelo skromne zaslužke in ne bo nikakor nadomestil upada oglaševalskih prihodkov, ki pri nekaterih časopisih znašajo tudi do 40 odstotkov. Treba se bo raje vprašati, kako največja komercialna medijska hiša v Sloveniji kljub temu ves čas samo povečuje dobiček, je dodal.

Kučić je opozoril, da je Piano kljub vsemu le poskus reševanja medijske industrije, ki ni nedolžna. V časih neizmernih dobičkov je namreč industrija izvajala največje reze in "pogrome nad novinarji", zato moramo ob tem po Kučićevem mnenju dosledno ločevati med novinarstvom in mediji. S Pianom se ne strinja, saj je del trenda zapiranja informacij in omejevanja svobode medmrežja - prav novinarstvo pa teži k širitvi in pretoku informacij, je dejal.
"Čudežne rešitve za tradicionalne medije" torej niso našli, se je pa Bašič Hrvatin za konec dotaknila korupcije. Nekoč se je tej problematiki v medijih intenzivno posvečala, danes pa ugotavlja, da je precej širša. "Ugrabljena je država, ugrabljen je zakonodajni proces, finančni tokovi, medijski sistem," je zatrdila. Pozornost bomo po njenih besedah morali v prihodnje posvetiti prepletenosti lobistov, oglaševalskih agencij in lastnikov medijskih hiš, je namignila strokovnjakinja.