Če gledamo zgolj posamezne dogodke, 2020 ne izstopa. Če pa stopimo korak nazaj in uzremo širše sotvarje, lahko vidimo pomembne prelomnice. Začetek desetletja, ki bo raziskovanje vesolja obrnilo na glavo, pa naj bo s posadko, roboti ali teleskopi. Tehnologije in razmerja moči, kot so prevladovala zadnjih 60 let, bodo temeljito pregneteni, zazrli se bomo skorajda do začetka časa, ljudje bodo prvič po dolgem času zapustili nižjo orbito Zemlje in se odpravili stotisoče kilometrov stran v črnino.

Trdni temelji za vse našteto so bili položeni prav letos. Kako?

Dežela vzhajajočega vesoljskega programa

Začnimo z vzhajajočo zvezdo – Kitajsko. Še pred desetletjem je bila obrobna zgodba. A medtem ko je bila pozornost svetovne javnosti usmerjena drugam, so mirno, neutrudno in predvsem dolgoročno stabilno razvijali vesoljske tehnologije. Deloma je k temu pripomogel njihov totalitarni politični sistem. Vesolje terja dolgoročno stabilnost, saj se programi lahko raztezajo skozi desetletja, medtem ko so na Zahodu prioritete zaradi menjave oblasti pogosto obrnejo na glavo.

Naraščajočo vlogo Kitajcev je v strokovni sferi že davno tega opazila slovenska astrofizičarka Andreja Gomboc. "Seveda opažam vzpon Kitajske. Že pred 15 leti, ko sem bila na podoktorskem izobraževanju v tujini, so podoktorski študenti iz Kitajske prihajali v zahodno Evropo, se tam izobrazili, nato pa so se vrnili na Kitajsko in prinesli znanje domov." Kitajska je dejavno privabljala tuje strokovnjake k različnim sodelovanjem ali pa jim ponujala mesta na univerzah ali na akademiji znanosti.

Sredi prejšnjega desetletja se je kitajski vesoljski program tako odebelil in podal tako velikopotezne napovedi, da so številni zmajali z glavo. A prispeli smo do leta 2020 in lahko vidimo, da Kitajci napovedi izpolnjujejo kot po tekočem traku in pravzaprav prehitevajo dozdajšnjo vesoljsko velesilo številka 2, Rusijo.

"Občudujem napredek Kitajske, ki je postala zelo pomembna sila na področju vesoljskega programa. So strokovnjaki," je povedala sogovornica.

Trenutno se to najbolj kaže na področju raziskovanja Lune. Kitajska je edina država, ki je v zadnjem desetletju uspešno pristala na njej. Mnogokrat. Pa še na oddaljeni strani, kjer ni bil še nihče v zgodovini. In povrhu so prav letos, leta 2020, z oddaljene strani Lune vzeli dober kilogram ali dva materiala in ga pripeljali domov. (V brk konkurenčni Indiji, ki ji je pristanek leto predtem povsem propadel.)

Prvi lunarni vzorec po letu 1976

Sorodna novica Kitajska na Luno poslala sondo, ki se bo skušala vrniti z vzorci kamnov

Aktualna odprava Čang'e 5 se je začela 24. novembra. Vesoljsko plovilo se je v 200-kilometrsko orbito okoli Meseca utirilo 28. novembra in nekaj dni pozneje proti tlom spustilo pristajalni modul. Ta je upravičil sloves predhodnikov in zanesljivo, varno pristal na 380.000 kilometrov oddaljeni površini, v bližini gore Mons Rümker. Nato je z vrtalnikom večkrat povrtal v tla, z lopato nabral dragoceni prah, skrit vsaj dobro milijardo let, in ga shranil v vzletni modul. Vzletna raketa je vzorec ponesla v nebo in ga oddala orbiterju. Matični Čang'e 5 se je odpravil nazaj proti domačemu planetu, ob prihodu odvrgel zaščitno kapsulo, ki je udarila ob tla severne Kitajske. Izjemno kompleksna naprava, ki je človeštvu prvič po letu 1976 prinesla vzorec Meseca. In to neobičajen. Dozdajšnji so segali v čas nastanka Lune pred več kot štirimi milijardami let, ta pa naj bi štel dobro milijardo let, kar ponuja dodaten vpogled v lunarno preteklost.

In to je šele začetek. V vrsti čaka še več Čang'ejev, vsak naprednejši od drugega.

Vse skupaj so stopničke, ki jih Kitajci nameravajo premeriti na poti do končnega cilja: pristanka Kitajcev in postavitve nič manj kot postojanke na tleh Meseca. To naj bi se zgodilo konec tega ali na začetku prihodnjega desetletja. Prav letos so dosegli nekaj velikih mejnikov. V nebo so spravili raketo Dolgi pohod-5B, ki bo pomemben del lunarnih odprav, pa tudi postavljanja kitajske vesoljske postaje, ki se bo začelo prihodnje leto. Aprila so na prvo pot okoli Zemlje poslali še neimenovano vesoljsko ladjo (poglavje 1), njihov prihodnji lunarni taksi. Ne le to, začeli so razvijati raketo, ki bo ob splovitvi najmočnejša vseh časov, prekašala bo celo slavnega Saturna V. To bo Dolgi pohod-9, orjak, ki bo lučal najmasivnejše dele lunarnih odprav.

Za nameček so proti sosednjemu planetu Marsu poleti izstrelili trojno sondo iz orbiterja, pristajalnika in roverja. Ob morebitnem uspehu bodo šele tretja država v zgodovini s takšno lovoriko.

ZDA: Smo v vesoljski tekmi, na kocki je še več kot leta 1962

Sorodna novica Foto: Luna bo dobila luno

To je iz zaspanosti zbrcalo Američane. Namesto sanjarjenja o odpravi na Mars daleč v prihodnosti, pa nekakšnega obiska nekajmetrskega asteroidka nekje v bližini Zemlje (več na stari povezavi desno) so sile usmerili v vrnitev človeka na Luno. Podpredsednik ZDA in vodja tamkajšnjega Vesoljskega sveta Mike Pence je kot razlog eksplicitno navedel Kitajsko. "Prejšnjega decembra je Kitajska prva pristala na oddaljeni strani Lune in razkrila svoje želje, da zavzame strateško pomembna lunarna območja in postane vodilni vesoljeplovec." Američani so tako letnico izvedbe prestavili na leto 2024 in program poimenovali Artemis.

"Naj ne bo nobenega dvoma: danes smo v vesoljski tekmi in na kocki je še več kot leta 1962," je poudaril Pence.

Vesoljski program je pomemben pokazatelj tehnične naprednosti in finančne moči države. Sovjetska zveza in ZDA se niso brez razloga "spopadle" ravno v vesoljski tekmi. ZDA so s pristanki na Luni požele slavo, pozornost sveta in občudovanje njihove družbene ureditve.

Če bi Kitajska v tem desetletju poslala tajkonavte na Luno, Američani pa ne ali pa bi zamujali, bi njihov ugled doživel hud udarec. Države sveta, predvsem tistega v razvoju, dogajanje opazujejo in razmišljajo, katera družbena ureditev je učinkovitejša. Marsikomu postaja kitajska stabilna diktatura vse privlačnejša.

Pristanek človeka na Luni ni samo pristanek človeka na Luni. Ima močno politično, nacionalno noto. In ZDA se tega zavedajo. Takšno oceno je podala tudi Andreja Gomboc. "Mislim, da je program predvsem politično motiviran. Zdi se mi, da ga hoče država pokazati kot svoj paradnega konja. To smo že videli v preteklosti, kar zadeva Luno /.../ Amerika in Kitajska ... pod predsednikom Trumpom je to izrazita tekma," je dodala.

Program Artemis se ji sicer v ciljih zdi izjemno velikopotezen. Ni pa prepričana, v kakšni obliki bo preživel menjavo oblasti.

Komentarji v ameriških vesoljskih medijih imajo podoben zven; demokrati Artemido vidijo predvsem kot Trumpov projekt, zato utegnejo program upočasniti. Povsem ukiniti verjetno ne.

Andrejo Gomboc kot znanstvenico izrazito zanima znanstveni izkupiček Artemide. Po doslej videnem meni, da je ta dejansko na drugem tiru. In to pretežno drži; Artemida je bolj inženirsko-tehnični kot znanstveni projekt. Cilj je poslati človeka na 380.000 kilometrov oddaljeno nebesno telo, ga tam vzdrževati živega vsaj teden dni, pri tem pa graditi temelje za še dolgoročnejšo navzočnost. Astronavti bodo iskali surovine na Luni in jih poskušali uporabljati. A znanost ne bo umanjkala. Je mogoče iz lunarnega ledu narediti pitno vodo, pa jo razbijati na kisik za dihanje in vodik za gorivo? Se lahko iz lunarnega prahu in človeškega urina naredijo opeke za lunarne igluje?

To je navsezadnje končni cilj vseh lunarnih programov. Evropejci, Rusi, Kitajci, vsi hočejo habitate na Luni, verjetno odskočni točki za prihodnje odprave dlje v Osončje.

Kdo bo plačal za Artemis

Vse to pa bo drago. Nasa je letos pod mandatom politike dokončala podrobnosti programa, izračunala stroške in zakonodajni veji oblasti v podpis pomolila debel račun – okoli 30 dodatnih milijard dolarjev (na vrh obstoječega proračuna Nase) do okvirno leta 2025.

In tu se zapleta; družbe imajo številne prioritete, dodatne tri milijarde v letu 2021 lahko pomeni tri milijarde manj na neki drugi postavki, denimo izobraževanju. Poleg tega so državni proračuni dodatno obremenjeni – in še bodo – zaradi koronakrize. Zakonodajalci so Nasi dali le manjši del želene vsote, milijardo od treh za leto 2021. S tem denarjem je Nasa želela začeti razvoj pristajalnikov.

Prav razpis za lunarne pristajalne gre marsikateremu politiku v nos (poglavje 1). Moti jih, da ta pristajalnik ne bo Nasin, temveč bo sofinancirala razvoj v zasebnih podjetjih, nato pa bo od njih najemala storitve prevoza na tla Lune. Še en kazalnik radikalnih sprememb, ki se dogajajo pod površjem.

Po 70 letih državnih agencij doba zasebnikov?

In to je naslednja pomembna točka vesolja v letu 2020. Zasebna vesoljska industrija je v vzponu. Z besedami Andreje Gomboc: "Dogajanje na področju vesoljske industrije opazujem bolj od daleč. Zdi se, da zasebna podjetja postajajo vse pomembnejši igralci in da bodo spremenila pravila igre. Je to dobro ali slabo? Na neki način je dobro, če se stvari hitreje obračajo. Vprašanje pa je, ali sta samo goli posel in konkurenca prava pot naprej."

Pri tem najbolj prednjači podjetje SpaceX. Že davno tega je jasno napovedalo, da bo uvedlo večkratno uporabnost raket in vesoljskih ladij. Naletelo je na posmeh ali ignoriranje preostalih igralcev, pa naj bodo to državne agencije ali njihovi ustaljeni pogodbeni partnerji. Ko je sredi prejšnjega desetletja prva stopnja rakete Falcon 9 prvič vertikalno pristala, so preostali dejali, da ekonomska računica zagotovo ne vzdrži.

Zdaj smo leta 2020 in gledamo skorajda prosti pad preostale komercialne raketne industrije. Ruski Proton, nekoč ponos in marljiva tovorna mula, komaj še leti in nič ne kaže, da bo njegov naslednik v obliki Angare 5 obrnil trend. Evropski Arianespace, ki je nekoč opravil več kot 60 odstotkov pridobitnih izstrelitev, se danes bori za ohranitev četrtinke. Atlasi in Delte (ULA) živijo le še na ameriških državnih projektih. Japonci hitijo z novo, "bolj ekonomično" H-III. Rusija in Evropa pa sta se letos resno lotili razvoja – tako rekoč kopij Falcona 9.

Vzhaja tudi kitajska raketna industrija. Njihova raketna družina Dolgi pohod je letos poletela večkrat kot katera koli druga na svetu. Obenem vzgajajo "zasebna" izstrelitvena podjetja, da naskočijo tudi zahodni trg. Za nameček se tudi Kitajci ukvarjajo z večkratno uporabnostjo, da bodo do leta 2035 vse njihove rakete takšne. Svojo nišo sta obenem začela izkoriščati novozelandski Rocket Lab in ameriška Astra. Po mnenju analitikov lahko v prihodnjih letih pričakujemo velike pretrese. To tudi za Slovenijo – ki je del Evrope in želi biti polnopraven del Ese – ni zanemarljivo.

Neverjeten potencial Starshipa – v pozitivnem in negativnem

Medtem ko velikani mrzlično posnemajo Sokola 9, SpaceX dela korak naprej. Razvija in že preizkuša vesoljsko ladjo Starship, ki ima potencial svetovno raketno industrijo obrniti na glavo in spremeniti naš način raziskovanja vesolja. To so težke besede. Težko je tudi tveganje SpaceX-a, ki s Starshipom daje na tnalo življenja ljudi in tudi lastno usodo. Niti približno ni nujno, da jim bo uspelo. A če jim bo, potem bo prakso zadnjih 70 menjalo nekaj revolucionarno novega.

Sorodna novica Spektakularna eksplozija Starshipa, Planet devet in smrt pilotskega junaka

Doslej smo Starship gledali samo na simboličnih, računalniško izdelanih upodobitvah. Ali pa v obliki neuglednih prototipov, spominjajočih na prevelike pločevinke, ki so redno klavrno končali.

Decembra pa je prvi prototip Starshipa, ki je bil dejansko videti kot futuristična vesoljska ladja, poletel nad deset kilometrov, izvedel zahteven obrat, se s trebuhom navzdol vrgel v prosti pad skozi ozračje, pri tem stabilnost ohranjal s stranskimi krilci, se tik pred tlemi obrnil, zaviral z motorji in se dejansko dotaknil tal točno na cilju. Le da prehitro, zaradi napake v rezervoarju, in eksplodiral (podrobnosti na povezavi desno).

Ne glede na končno eksplozijo je SpaceX dokazal, da je sposoben opraviti zahtevne manevre in da sam koncept Starshipa ni v temelju zgrešen. V izdelavi je še kup naslednjih različic in realno je pričakovati, da bodo kaj kmalu redno pristajali, leteli pa vse višje.

V čem je ta revolucionarnost? Starship bo, posajen na raketo Super Heavy, v nižjo Zemljino tirnico lahko ponesel do 100 ton tovora ali do 100 ljudi. Ker bosta oba kosa večkrat uporabna, bo vse skupaj stalo pičlih šest milijonov evrov – tako seveda trdijo v podjetju SpaceX. A tudi če so postavili desetkrat prenizko postavko, bo to še vedno smešno poceni. In če so se zmotili za stokrat, bodo še vedno cenejši od podobno zmogljivih raket. Nasin SLS naj bi za 140 ton v nižjo Zemljino tirnico pokuril do dve milijardi evrov v enem samem poletu.

A zgodba se tu šele začne. SpaceX želi uvesti točenje goriva v orbiti. En Starship v nebo nese tovor, drugi Starship mu dostavi gorivo. Na tak način bi lahko globoko v Osončje poslali več kot 100 ton tovora ali pa ducate ljudi, trdi SpaceX. Vse to je z vidika obstoječe tehnologije neverjetno, nepojmljivo. Pa za manj kot deset milijonov evrov? Še bolj neverjetno. Kot pravi krilatica: živi bili pa videli.

Leto 2020 je zaznamovano kot tisto leto, ko je Starship prvič zasijal. Dolga pot do Marsa se je morda začela 9. decembra.

Končni cilj SpaceX-a je po besedah ustanovitelja Elona Muska prav kolonija na Marsu. To je hudo drag projekt, najbrž težek tisoče milijard evrov. Še tako poceni Starship tega ne spremeni.

Musk ima delni načrt, kje načrpati potrebna sredstva. Eden izmed virov financiranja je Starlink, satelitski dostop do medmrežja. V nižjo tirnico Zemlje namerava poslati desettisoče satelitov, ki bodo komunicirajoč med sabo in z Zemljo poskrbeli za hitro odzivno satelitsko medmrežje.

Video: SpaceX-ova predstavitev točenja goriva v orbiti

Migetajoče nebo, kot ga predniki ne pomnijo

Sorodna novica Nam je Elon Musk ukradel vesolje?

Postavljanje Starlinka se je s polno paro začelo letos. Falconi 9 so poleteli kar trinajstkrat, vsakič s po dobrih 60 Starlinki v nedrjih. Konstelacija se tako bliža tisoč enotam, v prihodnjih letih pa se bodo približevali ciljni številki 12.000, na koncu si jih želijo več kot 40.000. To pomeni, da bo samo Starlinkov na nebu nekajkrat več kot vseh drugih umetnih satelitov v zgodovini. Če bi nekdo kaj takega navrgel leta 2015, bi najbrž naletel na posmeh, kar kaže na rušilno (in postavljalno) moč SpaceX-a.

Stranski učinek? Leto 2020 utegne biti poslednje leto, ko smo imeli neokrnjeno nočno nebo, opozarja Andreja Gomboc. "Megakonstelacije satelitov nam bodo pokvarile nočno nebo, torej naravno dediščino celotnega človeštva. Velike težave bodo povzročile tudi različnim vejam astronomije, od radijske do optične," je poudarila. Učinek Starlinkov je že zdaj jasno zaznaven. Posamezni "rafali" satelitov so vidni s prostimi očmi, zemeljski teleskopi pa ob prečkanju gosjega reda dobijo s svetlimi črtami prekrite posnetke. To je za astrofiziko, kjer je včasih pomemben, če karikiramo, vsak foton, uničujoče. Musk je sicer odgovoril na opozorila astronomov s številnimi prilagoditvami. Tirnice Starlinkov je znižal za okoli 100 kilometrov, uvedel črn premaz zanje, na prihodnje bodo namestili dodatne "senčnike", vse informacije o tirnicah pa bodo delili z observatoriji in Starlinke ob pomembnih opazovanjih premikali.

A sateliti bodo še vedno svetili na nebu v desettisočih primerkov. Težava ne bo izginila, temveč bo skozi čas vedno večja, še posebej ob tem, da podobne konstelacije načrtujejo OneWeb, Amazon ...

Observatoriji bodo svetlobno onesnaženje poskušali programsko odstraniti. "Veliko podatkov bo izgubljenih ali pa jih bo treba ustrezno popravljati, njihova kakovost bo padla," je napovedala astrofizičarka.

Kje je vesoljsko pravo

Nezadovoljna je, da SpaceX ni bil prisiljen pred tako obsežnim projektom pobarati še drugih držav ali astronomske skupnosti. "Vesoljsko pravo je glede na napredek tehnoloških zmožnosti precej zastarelo. Ni ustreznih mednarodnih dogovorov, ki bi šli v korak z novimi trendi."

Video 1: Kamera posname Starlinke na nebu

Video 2: Hiter posnetek gruče Starlinkov z MVP-ja

Raziskovanje vesolja seveda niso samo rakete in vesoljske ladje, temveč še teleskopi, s katerimi opazujemo (tudi) stvari, ki jih nikoli ne bomo mogli doseči. Kako je letos šlo astronomiji?

Udarec epidemije za astronomijo ni bil hud, a če se bo nadaljevalo ...

Poleg Starlinka je astronomijo, drugo veliko vejo raziskovanja vesolja (poleg fizičnega), letos udarila epidemija covida-19. Gradnja številnih novih opazovalnic se je ustavila, številni že zgrajeni in delujoči observatoriji so se za več mesecev ustavili. V vmesnem času so sicer znanstveniki obdelovali že zbrane podatke, ki so na zalogi. A znanstveno delo in sodelovanje na daljavo sta zahtevnejši in pogosto manj kakovostni, je poudarila. Le da za zdaj večje škode zaradi pomanjkanja podatkov ni. Dela je dovolj.

Tudi finančno se koronakriza še ni poznala, stvari še potekajo po inerciji in programih iz preteklosti. Če se bo pandemija še dolgo vlekla, pa utegne pustiti veliko škodo tako na izvedenih opazovanjih kot na zmanjšanem financiranju. To je predvsem odvisno od modrosti držav, je poudarila Andreja Gomboc. Pametne bodo v krizi še dodatno podprle znanost, tudi temeljno.

Koronakrizi navkljub je astronomija letos poskrbela za kar nekaj zanimivih odkritij.

Vode na Mesecu še več, kot so menili doslej

Sorodna novica Na Luni več vode, kot so mislili do zdaj

Sorodna novica Potrdili obstoj ledu na polih Meseca

Prvo odmevnejše: na Mesecu je še več vode, kot so mislili do zdaj.

Vode je v vesolju ogromno, navsezadnje je sestavljena iz vodika in kisika, zelo pogostih elementov. Tako to, da je H₂0 na Luni, ni ne novo ne presenetljivo, je poudarila Andreja Gomboc. Prisotnost so z oddaljenimi spektralnimi analizami, kjer iščejo podpise kemičnih elementov v svetlobi, potrdili že davno tega. Še največ so je zaznali na južnem polu, v kraterjih, kamor Sonce nikoli ne posije. (Tudi zato Kitajska robotsko intenzivno raziskuje ta predel in tudi zato je program Artemis usmerjen prav tja).

Sorodna novica Tudi Mesec je bogat z vodo

Presenetljivo in novo je, da je voda na osojnih zaplatah Lune. Tam, kjer bi se že zdavnaj morala utekočiniti in v pomanjkanju ozračja izhlapeti. Obstaja zato, ker je vezana v minerale. Našli so jo s pomočjo observatorija SOFIA. Ni je ravno veliko, le dobre tri decilitre na kubični meter, kar je manj kot v Sahari. A bodoči kolonisti utegnejo tudi to ceniti v težkih situacijah. Če bomo našli način za učinkovito pridobivanje. "Nekateri pravijo, da bi lahko del vode za potrebe kolonije na Luni pridobivali kar tam. Po grobem občutku pa se mi zdi, da je te vode vseeno tako malo, da bo še vedno ceneje pripeljati vodo s seboj z Zemlje kot tovoriti neke strašne aparature, s katerimi bi to vodo zbirali."

Tri izredne razsvetlitve neba

Letos smo bili Slovenci priča trem zadevam, ki so nenapovedano zasvetile na nebu. Tudi mednarodno odmeven je bil komet – ali bolj slovensko, repatica – C/2020 F3 NEOWISE. Odkrili so ga marca. Na začetku julija je šel okoli Sonca in na poti nazaj postal viden tudi s prostim očesom, kar je trajalo vse do avgusta. Številni so izkoristili priložnost za opazovanje z nočnimi pohodi na bližnje vzpetine, pa tudi za napredno fotografiranje. Priložnost je namreč precej redka. Repatica Neowise središče Osončja obišče enkrat na okoli 6.800 let. Vprašanje, ali bo človeštvo ob naslednjem obisku še obstajalo!

Lahko se poigramo z domišljijo in si predstavljamo nasprotno; neverjetno napredne človečnjake, ki bodo leta 8820 brskali za arheološkimi ostanki trdih diskov. Na njih bodo našli posnetke Neowisa iz daljne zgodovine, morebiti tudi fotografije, ki so jih prijazno pošiljali bralci MMC-ja. Pet galerij se je nabralo, dostopne so v okvirčku zgoraj.

Neowise sicer ni pričaral spektakularne nebesne predstave. Bil je viden s prostim očesom, a če si vedel, kje in kaj iskati. "Čeprav sem videla številne lepe posnetke na spletu, ga v živo nisem videla v takem sijaju. Mi je pa bilo všeč, da so ljudje množično spremljali ta komet. Bilo bi še lepše, če bi bil svetlejši. Spomnim se kometa Halle-Bopp. Bil je res čudovit. Morda bomo kaj takega dobili v prihodnjih letih."

Dve nezemeljski eksploziji nad Slovenijo

Sorodna novica Meteoroid zgorel v atmosferi nad Slovenijo: prvi tak pojav po letu 2009

Pretežno Slovence sta v dnevnem času presenetila dva meteorja.

Sorodna novica Nad delom Slovenije opazili zelo svetel meteor – ste ga tudi vi?

Konec februarja je eden eksplodiral na 30 kilometrih višine, tako močno, da so dogodek zaznale potresne opazovalnice. Na nebu so bile sledi belega dima, grmenje je bilo slišati tudi na Hrvaškem, kamen je padel na Dolenjsko. Digitalna družbena omrežja so bila hipoma polna posnetkov in ugibanj, kaj se je zgodilo. Sprožena je bila obsežna iskalna akcija, nekaj ostankov so dejansko našli, v veliko zadovoljstvo slovenske znanosti.

Le dva meseca pozneje je meteor sredi belega dne presenetil prebivalce zahodne Slovenije.

Video: Posnetek z Vipavskega

"Predvsem padec meteorita v bližini Novega mesta je bil zelo zanimiv. Organizirana je bila iskalna akcija, našli so nekaj njegovih kosov. Taki dogodki so nam v opozorilo. Vemo, da se padci meteoritov in še večjih teles lahko zgodijo in nas opominjajo, kako ranljivi smo na Zemlji." je opozorila sogovornica.

Ob tem se je vredno spomniti na lanski svetovni 'fjuf'. Avgusta je Zemljo skoraj za las zgrešil najmanj 100-metrski asteroid, ki bi lahko povzročil ogromno škodo, uničil morebiti zadeto mesto, v zrak dvignil velike količine prahu (poglavje 3) in za nekaj časa zastiral sončno svetlobo.

Prišleka so zaznali le dan pred prihodom, torej bi človeštvo lahko le nemočno gledalo prihajajočo kozmično pest. Če hoče civilizacija preživeti, mora čim prej zagotoviti kapacitete za hitro zaznavo nevarnih asteroidov in kapacitete za njihovo nevtralizacijo. Z asteroidi igramo loterijo. "Zmagovalne" srečke so redke, ampak nikoli ne veš, ali ni morebiti katera izmed njih dobitna.

En iskalec odšel, drugi počasi prihaja

Astrofizičarka Andreja Gomboc je ob tej priložnosti spomnila na nastajajoči projekt LSST, pri katerem sodelujejo tudi slovenski astrofiziki. LSST bo predvidoma našel 90 odstotkov asteroidov, večjih od 140 metrov.

LSST bo uporabljal 8,4-metrski teleskop v Čilu, ki bo vsakih nekaj noči posnel celotno nebo. Tako bo spremljal manjša telesa Osončja, vključno z asteroidi in telesi Kuiperjevega pasu. Nato bo kartiral domačo Galaksijo, iskal sledi temne snovi in temne energije in zaznaval številne nove, tranzientne izvore svetlobe na nebu. Več o projektu na tej povezavi, zagotovo pa bo vir številnih objav MMC-ja v tem desetletju.

Žal je človeštvo pred kratkim izgubilo eno opazovalnico, ki se je ukvarjala tudi z Zemlji nevarnimi asteroidi. Zrušil se je slavni radijski teleskop Arecibo (poglavje 10).

Konec neke ere

Arecibo ni bil samo teleskop. Bil je imenitno znanstveno orodje, nekoč največji teleskop na svetu, popikona, na primer skozi Bondove filme, pa dobesedno iskalec Nezemljanov.

"Številni astronomi, ki se ukvarjajo z radijsko astronomijo in so opazovali z Arecibom, so to zelo čustveno sprejeli. To je konec neke pomembne dobe radijske astronomije," je povedala Andreja Gomboc.

Naštela je nekaj Arecibovih odtisov v zgodovini. Pulzarju v meglici Rakovica je izmeril periodičnost signala. Z njim so opazovali Hulse-Taylorjev dvojni sistem s pulzarjev in s tem dobili posredni dokaz za obstoj gravitacijskih valov, za kar je bila podeljena tudi Nobelova nagrada. Z njim so gledali tudi milisekundne pulzarje, torej nevtronske zvezde, ki se zavrtijo tudi po 600 na sekundo. Z Arecibom so našli celo prvi zunajosončni planet sploh, leta 1992 (znova v bližini pulzarja). Nato so se z Arecibom nagledali rjavih pritlikavk, neuspelih zvezd, ki imajo temperaturo le okoli 1000 stopinj Celzija. Treba je omeniti tudi iskanje Nezemljanov v projektu SETI. "Prispeval je res veliko pomembnih odkritij. Njegov konec je velika škoda." In ker Američani nimajo denarja, da bi še enega zgradili, bo v radijski astronomiji ostala velika vrzel.

Še zelo dolgo pa bo odmeval – v vesolju. Leta 1974 je proti kroglasti zvezdni kopici M13 poslal radijsko sporočilo, upajoč, da ga bo tam kdo zmožen ujeti in tudi razumeti. Potovalo bo najmanj 21.000 let. Bomo še tu za poslušanje morebitnega odgovora? Je življenjska doba civilizacij krajša od komunikacijskega ping-ponga že znotraj Galaksije?

Video: Trenutek, ko je zgrmel

In kaj je Areciba premagalo v velikosti? Nov kitajski radijski teleskop FAST s 500-metrskim krožnikom. Kitajci vse več prispevajo tudi k našemu razumevanju obstoja.

Venera je številnim podivjala domišljijo

Sorodna novica Življenje na Veneri? V njeni atmosferi zaznali plin fosfin.

Sorodna novica Življenje najde pot: tudi v ledenike in pomivalne stroje

Venera ustreza definiciji pekla, kot si ga predstavlja človeška kultura. Na tleh tega sosednjega planeta je bolj vroče kot v peči za pice, zračni tlak bi zmečkal podmornice, z neba dežuje kislina ... Možnost za razvoj življenja, kakršnega poznamo, je tako rekoč nična. Zato je bilo še toliko presenetljiveje, ko so v ozračju Venere letos zaznali plin fosfin.

Sorodna novica Življenje v oblakih Venere? Znanstveniki preiskujejo nenavadne črne zaplate.

"Za številne je bilo to veliko presenečenje. Ne predstavljamo si, kako bi lahko življenje obstajalo na Veneri. V astronomski sferi so nekateri tudi kritizirali komunikacijo o odkritju, češ da so avtorji zavajali javnost in da so poželi preveč medijske pozornosti. Vendar so raziskovalci na tiskovni konferenci jasno povedali, da ne trdijo, da so v Venerini atmosferi našli življenje, temveč da so našli ta plin v takih količinah, da ga ne znajo pojasniti z drugimi, nebiološkimi procesi. Seveda to še ne pomeni, da je fosfin neposredni dokaz življenja. Morda nekaterih procesov ne poznamo dovolj dobro, morda so razmere tam drugačne, morda je bilo kaj narobe pri obdelavi podatkov ... treba je neodvisno preveriti meritve. Ampak za zdaj, s trenutnim znanjem, se prisotnosti fosfina v tako velikih količinah, kot so bile izmerjene, ne da drugače pojasniti," je objavo razložila sogovornica.

Je pa proti koncu leta na dan prišlo nekaj dodatnih raziskav, ki na najdbo velikih količin fosfina mečejo dvom.

Vse skupaj je torej klic k dodatnemu raziskovanju. Če ne drugega, bo povečala možnost za nove raziskovalne sonde. Trenutno je sicer pri Veneri japonski Akacuki, a precej poškodovan in ne preveč koristen. Rusi pa že dolgo "kuhajo" naslednjo odpravo, ki kar noče in noče iz lonca.

Marsoletje

Tudi drugi sosednji planet je dobil veliko pozornosti. Proti Marsu so bile v mesecu dni izstreljene kar tri robotske misije, ki bodo širile znanje človeštva. Vse tri bodo do cilja prišle predvidoma februarja.

"Mars je vedno zelo zanimiva tarča. S čisto znanstvenih vidikov nas zanima marsikaj. Ozračje, ki ga je imel, pa izgubil, in posledično tudi tekočo vodo na površju. Kaj se je zgodilo z njegovim magnetnim poljem? Kaj se je sploh zgodilo s planetom, kaj ga je vrglo iz ravnovesja? To je pomembno tudi za nas na Zemlji," je pojasnila Andreja Gomboc.

Sorodna novica Arabska sonda leti Marsu naproti

Prvi so železo v ogenj vrgli Arabci. Na japonski raketi H-II so v vesolje poslali sondo Marsovo upanje (Mars Hope), kar je velik korak za majhen narod brez kakršnih koli izkušenj planetarnega raziskovanja. Dobra dva metra in pol velika ter 1,3 tone težka škatla se bo utirila v precej oddaljeno orbito in opazovala planet kot celoto, s tem poskušala dodati nekaj drugačnega k že obstoječi, precej obsežni floti drugih marsovskih sond.

Mimogrede, Arabci že kujejo lunarno misijo (poglavje 3), leta 2024 nameravajo nanjo spustiti rover po imenu Rašid.

Sorodna novica Kitajci začeli drzno odpravo na Mars

Le nekaj dni zatem so svojo železno ptico Tianven-1 spustili Kitajci na raketi Dolgi pohod-5. Znova bodo poskušali pisati zgodovino. Če jim uspe, bodo tretja država z uspešnim pristankom na Marsu. In edini bodo v prvem poskusu utirili sondo v orbito, pristali in še spustili roverja na Mars. Struktura je podobna preizkušenim lunarnim Čang'e-jem, zato so možnosti za uspeh kar dobre.

Sorodna novica Perseverance v težavah, a naj ne bi bile resne

Zadnji so avgusta raketo prižgali Američani. Atlas V je v nebo poslal odpravo Mars 2020, ki vključuje rover Perseverance in helikopterček Ingenuity.

Perseverance je nadgrajena različica obstoječega Curiosityja. V kraterju Jezero bo brskal po usedlinah dejanskega prazgodovinskega jezera, ki bi lahko vsebovale ostanke nečesa biološkega. V tla bo vrtal, vanje gledal z radarjem, opravljal kemične analize okolice in in pripravil predvidoma 31 vzorcev, ki naj bi jih z odpravo Mars Sample Return (Nasa in Esa) predvidoma leta 2031 poslali na Zemljo. Mali vijakar Ingenuity pa bo poskušal opraviti prvi vzgonski polet po ozračju katerega koli drugega planeta v zgodovini.

Marsovske novice leta 2021 bodo vsekakor neobičajne.

Kakor je tudi naslednja izbranka iz leta 2020. Ena največjih nam znanih zvezd je začela nenadoma in nepojasnjeno temneti. Bo eksplodirala?

Sence Betelgeze

Betelgeza je ena najsvetlejših zvezd nočnega neba, lepo vidna s prostim očesom v ozvezdju Oriona (navodila tukaj). Nič čudnega, saj je pošastna orjakinja, rdeča velikanka, ki je 700 svetlobnih let stran, torej v relativni galaktični soseščini (disk Galaksije naj bi imel premer 100.000 svetlobnih let). Na prehodu v leto 2020 je začela hitro temneti in znanstveniki ne vedo, zakaj. Na neki točki je upadla celo do tretjine običajne svetlosti, je izmeril Evropski južni observatorij (ESO). Če bi Sonce tako upadlo, bi zmrznili. Zmanjšal se je celo njen obseg.

Znanstveniki imajo dve delovni hipotezi. Po prvi se površje hitro hladi zaradi izjemne aktivnosti zvezde (pega epskih razsežnosti), po drugi pa je izvrgla ogromen oblak materiala, ki jo zdaj zastira. Vsekakor je nenavadno, da ne temni enakomerno.

Sorodna novica Najboljša fotografija katere koli zvezde (razen Sonca)

Marsikdo se je ustrašil, da je temnenje znak, da bo eksplodirala kot supernova, a to razlago so hitro pospravili v predal. Kdaj pa bo zares njen peklenski konec? "Tega nihče ne ve. To je vprašanje za milijon dolarjev. Ni indicev, ki bi kazali, da bi se lahko spremenila v supernovo v nekaj desetih ali stotih letih. Lahko pa se v 100.000 letih. Tega še ne znamo napovedati." Kadar koli se bo to zgodilo, bomo Zemljani deležni izjemne nebesne predstave.

Betelgeza je ena redkih zvezd (poleg Sonca), ki je tako velika in tako blizu, da lahko s teleskopi razločimo njeno površje. Najboljši posnetek jim je uspelo zagotoviti na Antaresu, povezava desno.

Kozmična skrinja zakladov tudi s slovensko pomočjo

Evropski vesoljski teleskop Gaia je na svitlo dal tretjo izdajo kataloga zvezd domače Galaksije.
V prenovljenem katalogu so točni položaji kar 1,8 milijarde zvezd, sto milijonov več kot v prejšnji izdaji. Za večino so izračunane tudi natančne oddaljenosti od Zemlje in njihovo premikanje po nebu, pa še barva. Povečala se je natančnost izračunov.

Pri računanju je sodelovalo na stotine znanstvenikov, med njimi tudi slovenski.

"Misija Gaia je za astronomijo zelo pomembna. To se vidi tudi po tem, kako številni astronomi sodelujejo pri njej. V Evropi tako rekoč ni astronomske institucije, ki ne bi imela koga sodelujočega pri Gaii. Količina podatkov je ogromna, skoraj dve milijardi zvezd, milijon in pol galaksij. To je baza, na podlagi katere se bodo lahko delale raziskave in pisali članke še vrsto let." Pa če bo pandemija še tako trdoživa.

Avdio: Frekvenca X na to temo

Povezava med magnetarji in hitrimi izbruhi radijske svetlobe

Še ena vesoljska skrivnost je bila delno odstrta. Astronomi so našli vir vsaj dela hitrih izbruhov radijske svetlobe, ki so jih begali vse od odkritja prejšnje desetletje.

Kaj je tam zunaj, da vsako toliko proti nam radijsko posveti in takoj utihne? Hipoteze so segale celo do Nezemljanov, ki da poskušajo vzpostaviti stik. A nova razlaga je precej bolj "prizemljena".

"Ti hitri radijski izbruhi (HRI) so skrivnostni objekti. V zadnjih desetih letih se veliko govori o njih, podobno, kot se je nekoč, pred več desetletji, govorilo o izbruhih sevanja gama. Opazili so zelo kratke izbruhe radijske svetlobe, kazalo je, da prihajajo iz drugih galaksij, predvsem pa, da se v njih očitno sprosti ogromna količina energije," je pojasnila astrofizičarka.

A ker so bili tako kratki, se ni dalo določiti izvora. Od kod prihajajo? Iz katerih galaksij? Predvsem pa, iz katere vrste galaksij? Tako bi lahko izvedeli, ali gre za bolj mlada osvetja s supernovami ali starejša z nevtronskimi zvezdami.

Nato so astronomi odkrili, da se del teh HRI-jev ponavlja. V enem primeru so našli tudi čisto konkretnega krivca: nevtronsko zvezdo (poglavje 6) z močnim magnetnim poljem, ki se ji reče magnetar. SGR 1935+2154 je aprila letos tudi v smer Zemlje poslal rafal rentgenske svetlobe, nato pa so ujeli še "leni", radijski del spektra, ki je bil kratek, a svetel.

"Magnetarji lahko periodično oddajajo pulze svetlobe, so ponavljavci. V naši Galaksiji, v naši bližini jih je znanih le nekaj. SGR 1935+2154 je oddaljen le okoli 30.000 svetlobnih let in ima občasne izbruhe. Aprila 2020 pa je imel drugačen, zelo močan izbruh – ta je imel tolikšno energijo, da lahko razloži tudi hitre radijske izbruhe, ki jih vidimo prihajati iz drugih galaksij. Ta opažen izbruh tako daje težo razlagi, da so vsaj za nekatere hitre radijske izbruhe odgovorni magnetarji."

Magnetarji so nevtronske zvezde, v bistvu sredice "mrtvih" zvezd, ki so se sesedle vase. Navadno se hitro vrtijo, pri tem pa okoli sebe ustvarjajo močno magnetno polje. Iz polov "streljajo" žarke visokoenergijske svetlobe. Če žarek vsako toliko posveti točno proti Zemlji, vidimo periodične pulze, ti se imenujejo pulzarji.

Nevtronske zvezde so najgostejša telesa vesolja za črnimi luknjami. In prav te so bile "zvezde" leta 2020.

2020, leto črnih lukenj

Sorodna novica Nobela za fiziko trem znanstvenikom prinesla odkritja o črni luknji

"Črne luknje so letos spet nekoliko oživele, če tako rečem," je izjemno gosto (besedna igra ni naključna) dogajanje na tem področju opisala Andreja Gomboc.

Letos so našli nove dokaze za obstoj t. i. vmesnih črnih lukenj. "Doslej smo imeli dokaze za obstoj črnih lukenj med 15 in 20 masami Sonca in pa črnih lukenj z maso nad 100.000 Sonc. Opazovalnice LIGO in VIRGO pa presenetljivo zaznavajo črne luknje z masami 50, 60 Sonc," je povedala znanstvena sogovornica.

LIGO je s pomočjo težnostnih valov videl zlitje dveh črnih lukenj z maso 85 in 66 masami Sonca. Nastala je večja črna luknja s 142 masami, osem "Sonc" se je torej spremenilo v energijo težnostnega valovanja. To je bilo tudi najmasivnejše zlitje, kar so jih doslej zaznali.

Znanstvenike bega, kako so te črne luknje lahko nastale. Po zdajšnjem razumevanju namreč ob eksploziji supernove in kolapsu sredice masivne zvezde ne more nastati črna luknja z maso med 65 in 120 masami Sonca. Črni luknji v dogodku GW 190521 se s tem ne ujemata, poleg tega je ob njunem zlitju nastala vmesna črna luknja (z maso nad 100 mas Sonca). Mogoče je, da še ne razumemo povsem, kako masivne zvezde končajo svoje življenje, in morda lahko ob tem nastanejo tudi tako masivne črne luknje. Mogoče pa sta črni luknji v tem dogodku nastali v prejšnjih zlitjih parov manjših črnih lukenj. Morda torej nastanejo iz binarnih sistemov. Zanimivo bi bilo ugotoviti, kakšne so lastnosti teh dvojnih sistemov, pa naj bodo iż dveh črnih lukenj ali dveh zvezd, iz katerih nastaneta črni luknji: kako hitro se giblje en objekt okoli drugega, kako hitro se vrtijo, kakšne mase imajo itd. Če nastajajo iż dvojnih sistemov, se pogosteje dogajajo v gostih območjih, kjer je veliko zvezd, to je v zvezdnih kopicah, kjer imamo poleg binarnih sistemov lahko tudi četvorne. V tem primeru moramo bolje razumeti, kako nastanejo in se vedejo zvezdne kopice, je navedla Andreja Gomboc. Vse to je treba znanstveno modelirati, pripraviti napovedi in jih nato z opazovanji preverjati.

Morda bi že marsikaj vedeli, če se ne bi bil LIGO prisiljen ustaviti marca – zaradi pandemije covida-19.

Sorodna novica Nobela za fiziko trem znanstvenikom prinesla odkritja o črni luknji

Nobelova nagrada za fiziko

Letos je bila Nobelova nagrada za fiziko podeljena trem znanstvenikom prav za črne luknje. Namenjena je bila trdemu, večdesetletnemu delu. Reinhard Genzel in Andrea Ghez sta prek gibanja teles v središču domače Dalaksije dokazala, da je tam zelo gosta zadeva z maso štirih milijonov Sonc, Roger Penrose pa je s teoretičnimi izračuni utemeljil obstoj črnih lukenj kot nujne napovedi iz Einsteinove teorije relativnosti.

Zvezde se v črne luknje spremenijo v eksploziji supernove. A če drži naslednje odmevno poglavje leta, potem se lahko poslovijo tudi mirno.

Izginotje zvezde

Med najzanimivejše astronomske dogodke leta je sogovornica uvrstila tudi – izginotje zvezde.

"V učbenikih piše, da zelo masivne zvezde na koncu svojega življenja eksplodirajo kot supernove. Teoretične in opazovalne raziskave v zadnjih letih pa kažejo, da bo morda treba spremeniti učbenike," je komentirala Andreja Gomboc.

Kaj se je zgodilo? Astronomi so z Zelo velikim teleskopom (VLT) na Evropskem južnem observatoriju med letoma 2001 in 2011 preučevali neko zvezdo, ki je v 75 milijonov svetlobnih let oddaljeni galaksiji. Niso je sicer videli neposredno, ker je res daleč, so pa zaznali njen značilen podpis v svetlobi, podpis, ki se lahko interpretira le kot prisotnost svetle modre spremenljivke. Ko pa so se leta 2019 namenili opazovanja nadaljevati, o tarči ne duha ne sluha.

Kako je to mogoče? Svetlomodre spremenljive so med najmasivnejšimi zvezdami sploh. Imajo med 60 in 150 masami Sonca. Kako lahko to kar izgine? Avtorji so našteli dva scenarija. Ali je vmes prišel ogromen, gost oblak plinov ter prahu, ki je zvezdo povsem zakril. Ali pa se je nepričakovano sesedla vase, v črno luknjo, ne da bi prasnila.

"To je zelo zanimivo. Že dolgo se govori o možnosti, da nekatere zvezde na koncu ne bi eksplodirale kot supernove, ampak da bi se njihova sredica samo sesedla in vase posrkala še vse zunanje dele zvezde v črno luknjo. Opaziti supernovo ni tako težko. Videti nekaj, kar je v kopici zvezd izginilo, pa se mi zdi velik izziv. Spremenilo bi naše razumevanje razvoja zvezd."

Astronome torej čaka še veliko dela. Morda jim bodo v pomoč številni novi observatoriji, ki prihajajo, med drugim težko pričakovani James Webb, ki so ga letos sestavili in dobro preizkusili v laboratoriju. Izstreljen bo prihodnje leto.

Skočimo torej za trenutek še v leto 2021 in poglejmo, kaj je pred nami.

Kamen z Lune v Sloveniji

Sorodna novica V Sloveniji kamen z Lune in replika Armstrongovega skafandra

Medtem ko države hitijo na Luno in Kitajci nosijo njeno kamenje nazaj, ga nekaj v Sloveniji pravkar imamo. Vzorec, ki so ga leta 1972 nabrali astronavti odprave Apollo 17, poslednje človeške misije na Mesec v petih desetletjih. Do februarja bo na ogled v vesoljskem centru Noordung v Vitanjah.

Kamen ima maso 120 gramov in je del 8,1 težke kamnine, ki jo je pobral Harrison Schmitt, prvi ne-pilot med ameriškimi astronavti.

V sklopu razstave je tudi replika skafandra, ki ga je na odpravi Apollo 11 nosil prvi človek na Luni, Neil Armstrong.

Slovenska Sputnika

Sorodna novica Raketo s prvima slovenskima satelitoma le izstrelili: "V vesolju smo!"

Za svetovno raven manj, za Slovenijo pa toliko pomembnejši je bil vnos prvih dveh slovenskih satelitov v orbito, kar si zasluži svoje ločeno poglavje. Slovenska Sputnika sta Trisat in NEMO-HD. V nebo sta bila poslana dobrih 70 let v vesoljsko dobo. Nekje je treba začeti in tudi minidržava, ki si sicer vesoljske programe težko privošči, se je pridružila raziskovanju velike črnine.

"To je pomembno predvsem s tehnološkega vidika. Institucije in ljudje, ki si želijo prodreti na vesoljski trg, morajo pridobiti izkušnje, reference. Zelo je pomembno, ali neka skupina že ima projekt, ki je 'letel' ali ne. To je odpiranje vrat v večje misije in je koristno tudi za slovensko gospodarstvo."

"Mislim, da nam je lahko v ponos, da smo se vpisali med vesoljske države."

To je bilo v letu 2020.