Venera je sosednji planet, Zemlji po velikosti in masi dokaj podoben. Znanstveniki se zato že dolgo sprašujejo, zakaj je ubral popolnoma drugačno pot. Medtem ko je Zemlja končala modra in življenju gostoljubna, je njena "sestra dvojčica" danes peklensko vroča, zadušljiva, kisline polna in z atmosfero, ki bi zmečkala tudi podmornice. A to še ne pomeni, da je možnost neke vrste življenja tam izključena. Upanje, da poleg Zemljanov obstajajo tudi "Venerančani", ni povsem neutemeljeno. Njeno ozračje je namreč ogromno in v njem vladajo različne razmere.

Astrobiologi že desetletja razmišljajo, ali se v veliki in dinamični atmosferi Venere pojavlja neke vrste cvetenje bakterij. Tako kot cvetijo naša morja, kadar na določeni lokaciji ugodne razmere poženejo hitro rast alg, bi se lahko ponekod v ozračju Venere, kjer so razmere vsaj približno zmerne, množila kakšna nenavadna bitja. In v ozračju Venere se res dogaja nekaj sumljivega: pojavljajo se in izginjajo temne zaplate. Ameriški znanstveniki Univerze v Wisconsinu, Nasinega raziskovalnega centra Ames in Jaxine sonde Akatsuki so pripravili raziskavo pojava.

Pregledali so dozdajšnja opazovanja Venere in meritve tamkajšnjih razmer, preverili možnosti za potek različnih oblik metabolizma in ugotovili: "Nižji Venerini oblaki vsebujejo pravšnjo mešanico delcev, vode in topil za obstoj mikroorganizmov." Tako piše v znanstvenem članku, objavljenem v publikaciji Astrobiology. Še več, po njihovem mnenju bo hipotezo mogoče kmalu preveriti. Če temne zaplate res vsebujejo biomaso, potem je mora biti dovolj za teleskopsko detekcijo.
Dve milijardi let ugodnih razmer
Venera je imela za razvoj lastnega življenja več kot dovolj časa, sodeč po raziskavi Nasinega instituta Goddard kar dve milijardi. Za primerjavo: Mars, na katerega še kar upajo, je imel nekaj sto milijonov let časovnega okna za biološke podvige, malo več, kot je življenje za vznik potrebovalo na Zemlji.

Ta hipotetični živelj se je lahko razširil tudi po atmosferi. V Zemljinem ozračju so mikroorganizme s pomočjo balonov našli tudi na 41 kilometrih višine, medtem ko Rusi trdijo, da so ujeli živ plankton pri Mednarodni vesoljski postaji, kar je nad 300 kilometri.

Življenje se je sposobno prilagoditi na skrajne razmere. Oblike ždijo v termalnih vrelcih, pa v ledenih razmerah pri –15 stopinjah Celzija, dihajo železo, jedo arzen, se kopajo v kislini ali pa preživijo 50.000 let, zaprte sredi kristala globoko v rudniku ... Torej v takšnih okoliščinah, kakršne se najdejo tudi na Veneri. Ponekod. Med 47 in 50 kilometri višine je tlak 1 bar, kolikor je pri naši morski gladini, temperatura je okoli 60 stopinj Celzija, navzoči so mikronski delci žvepla in kislinskih aerosolov, pa tudi voda in ogljikov dioksid.

"Na Zemlji imamo oblike življenja, ki uspevajo v zelo kislem okolju, se prehranjujejo z ogljikovim dioksidom in oddajajo žveplovo kislino," je - sodeč po sporočilu za javnost Univerze v Wisconsinu - dejal Rakesh Mogul, profesor biokemije in soavtor članka. Poudaril je, da je tudi oblačna, visoko reflektivna in kisla atmosfera Venere sestavljena predvsem iz ogljikovega dvokisa in kapljic vode, pomešane z žveplovo kislino.

Oddaljena opazovanja s spektroskopijo (razbijanjem in analizo prejete svetlobe) so pokazala, da so prej omenjene temne zaplate sestavljene iz večjih koncentracij žveplove kisline in drugih neznanih delcev, ki absorbirajo svetlobo. "Na Veneri lahko vidimo sporadične, spreminjajoče se temne lise, ki trajajo dneve, bogate z žveplom, ki v ultravijolični svetlobi postanejo od 30 do 40 odstotkov izrazitejše, v daljših valovnih dolžinah pa zamolkle," je dejal vodja raziskave, Sanjay Limaye. Raziskovalna skupina je opozorila na tip zemeljskih bakterij, ki imajo podobne absorpcijske lastnosti. Nadalje so delci v temnih lisah takšne velikosti kot prej omenjene bakterije.

Raziskovalni načrti
Preiskovanje možnosti, da bi v Venerinih oblakih morda lahko obstajalo življenje, poteka od leta 1967, ko sta s hipotezo na dan prišla znana znanstvenika Carl Sagan in Harold Morowitz. Sledil je niz vesoljskih sond med letoma 1962 in 1978, ki so z meritvami potrdile razmeroma ugodne razmere v prej omenjeni plasti atmosfere. Nižje se okoliščine hitro slabšajo in pri tleh ustrezajo peklu, kot ga opisuje literarni svet - pri 450 stopinjah Celzija in 90 barih tlaka. To so preverile ruske sonde pristajalnice, ki so na tleh delovale le okoli uro.

Raziskovalna skupina upa, da se bo v bližnji prihodnosti utelesila kakšna misija za Venero. Zadnja velika je bila Venus Express, aktiven je sicer Jaxin Akacuki, a s precejšnjimi omejitvami (več o tem pozneje). V Nasinih predalih ali v konceptualnem razvoju je nemalo imen, skupina izpostavlja predvsem križanca med cepelinom in jadralnim letalom VAMP, ki bi skozi oblake jadral več let in pri tem zbiral vzorce materiala, morebiti tudi kar same mikroorganizme, če tam so. Ostajajo še različne kombinacije pristajalnikov in orbiterjev.
Še najvelikopoteznejši načrt ima ta trenutek Rusija, ki je do zdaj tudi edina (sicer kot Sovjetska zveza) pristala na sosedi. Že dolgo razvija projekt Venera-D, ki naj bi bil izstreljen leta 2026. Po podatkih portala RussianSpaceWeb bo sestavljen iz orbiterja, ki bo krožil okoli planeta, več atmosferskih balonov in pristajalnika, ki naj bi deloval tri ure. Nasa je lani izrazila zanimanje za sodelovanje.

Kaj se dogaja z Akacukijem
Pri Veneri je že več let aktivna japonska sonda Akacuki, a z brazgotinami in omejitvami, ki izhajajo iz njene nesrečne zgodovine. Leta 2010 so jo odposlali v konici Mitsubishijeve rakete H-IIA. Izstrelitev je sicer bila uspešna, prav tako polletna pot do Venere. A decembra so presenečeno ugotovili, da je Zora mimo zvezde danice preprosto - odbrzela. Poznejše analize so pokazale, da je zatajil zaviralni motor, ki bi moral sondo dovolj upočasniti, da bi jo lahko ujela Venerina težnost, in sicer zaradi nanosov soli v ventilu med tankom za gorivo in motorjem. Ta se danes ponaša z le nekaj odstotki prvotne silnosti, zato je v praksi nekoristen. Na Jaxi so skovali načrt, kako iz izgubljene sonde kljub temu iztisniti nekaj uporabnega. Po obletu Venere jo je čakala dolga pot okoli Sonca. Izračuni so pokazali, da bo za povratno pot okoli zvezde potrebovala do šest let, zato so Jaxini inženirji pripravili varčevalni program in sondo poslali v hibernacijo. Po miniodisejadi se je leta 2015 dejansko vrnila k Veneri. Toda močno sevanje jo je v vmesnem času poškodovalo. Tako ne deluje glavni motor, znanstveni instrumenti so manj zanesljivi, ugasniti so morali tudi krmilnik za dve pomembni kameri. Znanstvena misija tako traja že dve leti, a pomembnejših dognanj ni bilo. Kogar zanima, lahko nekaj podrobnejših informacij najde tukaj in tukaj.

Kje je še življenje v vesolju
Do zdaj človeštvo ni našlo drugega življenja kot zemeljskega, čeprav logika in statistika ob plazu najdb eksoplanetov pravita, da človeštvo tako rekoč ne more biti osamljeno. Za zdaj se sosede trudi najti v domačem Osončju in kar nekaj je krajev, kjer bi lahko poganjalo kaj drobcenega. Mars je precej negostoljuben, a bi zaradi preteklosti in še vedno dokaj bogate prisotnosti H₂O lahko vseboval mikrobne Marsovce, morebiti globoko v jamah. Da o toplih oceanih lun, kot sta Enkelad in Evropa, niti ne govorimo. Še posebej Enkelad naj bi imel - po dozdajšnjih izsledkih - topel povsodni ocean, ki se na dnu stika s kamninami. Povsem mogoče je, da so na dnu tudi podvodni topli vrelci.