Zgolj Združene države Amerike (ZDA) so v zgodovini zares* uspešno pristajale na Marsu, poskusi drugih nacij so se izjalovili. "Prekletstvo Marsa" sta prejšnji mesec poskušala razbiti Evropska Esa in ruski Roscosmos. V okviru projekta ExoMars sta proti rdečim tlom poslala pristajalnik Schiaparelli, ki pa je bolj kot tehnološki podvig postal meteorološki pojav. Nekoliko je preoblikoval tla in za seboj pustil črn, kadeč se krater.

Rover kot račun s krčmarjem?
Esa upravičeno poudarja, da je misija kljub temu celotno gledano uspeh. Schiaparelli je bil le test pristajalne tehnologije, ki mu je povrhu uspelo nazaj poslati dragocene podatke spusta; na njih bo Esa lahko gradila precej pomembnejši pristanek leta 2020. Ne le to, v isti sapi je bil v orbito Marsa utirjen satelit TGO - povsem brezhibno - ki bo še vsaj pet let preučeval izvor metana v Marsovi atmosferi in skrbel za komunikacije z Zemljo.

Vprašanje je, ali bo ta optimizem in zadovoljstvo delil Esin "krčmar": ministri držav članic. Ti priskrbijo denar. ExoMars ga potrebuje, v projektu namreč zeva približno 300 milijonov evrov velika luknja. Generalni direktor Ese Johann Dietrich Wörner je bil na zadnji medijski konferenci samozavesten, da težav z dodatnim financiranjem ne bo. "Mislim, da nam ne bo treba prepričevati, da gre za uspeh. Samo izide jim moramo pokazati, ti so očitni," je zagotovil. Ali je račun napisal s krčmarjem ali brez, pa bomo v resnici videli na srečanju ministrov decembra. Brez dodatnega denarja je pod vprašajem razvoj prvega evropskega roverja.

Vsekakor bo zelo pomemben dejavnik sposobnost Ese, da poišče in popravi napake Schiaparellija. Leta 2020, v drugem delu projekta ExoMars, bo uporabljen skoraj enak pristajalni sistem (sicer z nekaj več ruskega prispevka, zadnji so letos prispevali raketo). Ne more si privoščiti, da bi zatajil tudi takrat in v pogubo povlekel še precej dražji rover.

Rekonstrukcija nesrečnih minut
Esini inženirji zato že ves ta čas trdo delajo pri analizi, poskušajoč ugotoviti, kaj je tiste usodne oktobrske srede malo pred 17. uro šlo po zlu. Pri tem imajo na voljo dva vira. Najprej podatke o telemetriji, ki jih je pristajalnik pošiljal nazaj v živo med spustom, pa tudi Dopplerjev učinek na ta signal, kot ga je zaznal TGO, in ki razkrije hitrost oddaljevanja.

Že od začetka so napovedali, da bo delo trajalo dolgo, morda tudi mesece, saj nočejo ničesar izpustiti. Ves ta čas tudi uradno ne bodo razkrili ugotovitev. Vseeno je po treh tednih del analize neuradno pricurljal na dan skozi Nature. Revija je nekaj informacij pridobila prek sodelujočih pri misiji. Kot za zdaj kaže, je bil vzrok za katastrofo verjetno v programski opremi. To je dobra in slaba novica obenem, saj kaže, da strojni del ni zatajil. Stvari bi se precej zapletle, če bi bil koncept strojno napačno zastavljen, saj bi ga morali ponovno razvijati. Če je res kriva koda in če odkrijejo šibko točko, jo lahko zakrpajo. Če.

Prve štiri minute brezhibno
Kaj je do zdaj znanega o že znanih "šestih minutah groze"? Schiaparelli je prvi del izvedel brezhibno, se ob pravem času ločil od TGO-ja, kot načrtovano zaviral v Marsovi redki atmosferi in ustrezno razvil padalo.

Po podatkih revije Nature se je zapletlo natanko po 4 minutah in 41 sekundah spusta. Takrat sta bila odvržena toplotni ščit in padalo - prehitro. Štafeta je pristala pri hidrazinskih potisnikih, ki bi morali delovati pol minute oziroma do višine dveh metrov. Toda po treh sekundah pihanja so vsi hkrati (devet jih je bilo) ugasnili.

Še več, skoraj istočasno je robot vključil svoj nabor znanstvenih instrumentov, pripravljen, da začne opazovati okoliške planjave, natančneje vreme ter električno polje. To bi moral početi na tleh.

Z mislimi na trdnih tleh
Na več kilometrih višine je torej Schiaparellijev računalnik mislil, da je že pristal. Nadaljnje - še neodgovorjeno - vprašanje je, kako je do tega prišlo. Vodja Esinih solarnih ter planetarnih misij Andrea Accomazzo domneva, da sestavljanje podatkov različnih tipal v eno sliko ni pravilno potekalo. Seveda ostajajo odprte tudi številne druge možnosti programskih napak.

V vsakem primeru je naprava treščila ob tla s hitrostjo najmanj 300 kilometrov na uro. Temu v prid govorijo podatki o Dopplerjevem premiku in najbolj očitno, že prve fotografije kraja nesreče, ki jih je kmalu izdelal Nasin satelit Mars Reconnaissance Orbiter. V vmesnem času je kraj še večkrat posnel v višji ločljivosti ter v barvah, kakor je razvidno v galeriji članka.

Nenavadno mesto udara
Posnetki razbitin in kraterja so povzročili novo praskanje po glavi pri inženirjih. Kraj nesreče je viden kot temna zaplata, velika 15 krat 40 metrov. V njej je seveda mesto dejanskega trka, široko 2,4 metra in globoko najbrž pol metra. Velikost je smiselno povezljiva s 300-kilogramskim objektom, ki pridrvi s hitrostjo nekaj sto kilometrov na uro. Kar je nenavadno, so okoliške nesorazmerne lise.

Ko na površje trešči meteorit, navadno s hitrostjo med 40.000 in 80.000 kilometri na uro, lahko ostanke trka najdemo v smeri potovanja skale.

Nesimetrične ostaline
Schiaparellijev primer ne izgleda tako.. Prvič, hitrost je bila precej nižja. Drugič, pasti bi moral skoraj povsem navpično. Nesimetrične ostaline okoli kraterja pričajo drugače, so zapisali na Evropski vesoljski agenciji. Ena mogoča razlaga je eksplozija rezervoarjev hidrazina, ki bi lahko bila usmerjena. Ne more pa pojasniti dolgega, temnega loka na desni zgornji strani kraterja. Neznanka nadalje ostajajo raztresene bele lise. Sprva so mislili, da gre za fotografski šum. Zdaj je jasno, da tam nekaj je - morda kovinski ostanki Schiaparellija. Vsekakor bleščeče bele lise niso ravno običajne v tem koncu Osončja.

Našli so tudi toplotni ščit in padalo. Slednje skozi tedne spreminja obliko, kar lahko pomeni, da ga naokoli poganja Marsov veter. Podoben pojav je leta 2012 opazila Nasa pri svojem vozilu Curiosity.

Ni prvič, da je zatajilo pristajanje
Ob vsem tem ni nezanemarljivo tudi dejstvo, da je Esa že drugič zaporedoma precej polomila pri pristanku neke vesoljske sonde. Slavni pristajalnik Philae se je res vpisal v zgodovino z delovanjem na repatici, a podvig je bil za mišjo dlako stran od popolne katastrofe. Philae je pred leti poskušal pristati na kometu, pri čemer so zatajili čisto vsi njegovi pristajalni sistemi, in še do danes ne vemo točno, zakaj.
Ob tla kometa 67P/Čurjumov-Gerasimenko bi ga morali tiščati protipotisniki, a ga niso. Ob pristanku bi se morale sprožiti harpune. A se niso. Odbil se je s takšno hitrostjo, da bi skoraj presegla ubežno, in se skoraj izgubil v črnino; drugič, na koncu ga je zadržala pečina. Znanstveniki so se nadejali več mesecev ježe po Osončju, je a zaradi nesrečne postavitve v senci, kjer delovanje panelov s sončnimi celicami ni prišlo v poštev, vse skupaj je trajalo le osnovno predvidenih nekaj dni.

Če namerava Esa raziskovati površja nebesnih teles in pri tem računati na financiranje od davkoplačevalcev, neuspeh čez štiri leta verjetno ne pride v poštev. Mimogrede, Nasa bo takrat poslala že svoj naslednji rover, ki bo snemal zvoke Marsa in proizvajal kisik.
Mednarodno sodelovanje
Roscosmos je k programu ExoMars prispeval dve raketi in nekaj znanstvenih instrumentov. V Esino misijo je vstopil na začetku desetletja. Zapolnil je luknjo, ki jo je pustila umikajoča se Nasa. Krčenja v proračunu in naraščajoči stroški so Američane pripeljali do odločitve, da so denar ExoMarsa raje preusmerili v denarno vse bolj napihnjen program vesoljskega teleskopa James Webb. Manjši lonček so Američani vseeno pustili pri ognju: radijsko napravo Electra. Prav ta je merila Dopplerjev učinek.

_{* Sovjetska zveza je en mehki pristanek izvedla, a je sonda odpovedala že po nekaj sekundah na tleh.}

Video: Ponazoritev načrtovanega postopka pristanka