V naselju Stara Cerkev pri Kočevju ima praktično vsaka hiša satelitsko anteno. Razlog? Omejena možnost spremljanja TV-kanalov zaradi izjemno slabe internetne povezave. »Internet praktično ne deluje oziroma je tako počasen, da je mogoče prebrati le elektronsko pošto in malo brskati po spletnih straneh, prenosi vsebin niso mogoči,« pred osnovno šolo v kraju pripoveduje dijak Klemen. OŠ Stara Cerkev je popolnoma nova in moderna, a z lepotno napako: nima dostopa do širokopasovnega omrežja, čeprav stoji le nekaj sto metrov od glavne ceste Ljubljana-Kočevje.

Do 100 tisoč evrov stroškov za eno naselje
Župan Kočevja Vladimir Prebilič se zaveda težave, a pravi, da so na občini nemočni, saj imajo več kot 30 naselij brez širokopasovne povezave. »Komercialnim ponudnikom se omrežja za majhna naselja ne splača zgraditi. Ocenjujem, da bi za pokritje z optiko naselja, kot je Stara Cerkev, potrebovali od 50 do 100 tisoč evrov. Edina možnost je sofinanciranje države, a žal smo pri prvem razpisu pred leti v ne povsem jasnih okoliščinah izpadli. Občine je treba spodbuditi k sofinanciranju, zavedam se, da moramo nekaj prispevati sami, a celotnega bremena ne moremo nositi sami.«

A težava je v tem, da je t. i. belih lis -naselij brez širokopasovne povezave - v Sloveniji nekaj 100 v 170 različnih občinah, več kot četrtina gospodinjstev po državi tako še vedno nima dostopa do širokopasovnega medmrežja, kar nas uvršča pod povprečje Evropske unije.

Kam vložiti milijone?
Med letoma 2007 in 2013 je bilo na razpisih že porabljenih 82 milijonov evropskih in državnih sredstev, za popolno pokritost države s širokopasovnim omrežjem pa bi po ocenah iz Strategija razvoja informacijske družbe do leta 2020 potrebovali 546 milijonov evrov sredstev.

»Predvsem zaradi konfiguracije terena in razpršene poseljenosti Slovenije operaterji nimajo tržnega interesa. Do leta 2020 je naš cilj pokriti 98 odstotkov slovenskih gospodinjstev s širokopasovnimi priključki. Ocenjujemo, da bi nam s strukturnimi sredstvi, dodatnimi javnimi sredstvi in z zasebnimi sredstvi to uspelo izvesti,« je optimistična Mojca Jarc z Direktorata za informacijsko družbo.

Na voljo bo 72 milijonov evrov iz regionalnega in kmetijskega sklada, mogoče bodo tudi občine našle svoje lastne vire. Na Direktoratu obljubljajo, da bodo ob novih razpisih veliko večjo pozornost namenili izbiri zasebnega partnerja, da se ne bodo ponovili zapleti iz preteklih dveh razpisov. Trinajstim občinam namreč grozi, da bodo morale vrniti 7 milijonov evrov. (povezava do članka izpred tednov)

Zakaj in kako vračati milijone
Občine Sežana, Komen, Hrpelje - Kozina in Ilirska Bistrica so se pred petimi leti skupaj prijavile na razpis za sofinanciranje gradnje širokopasovnih omrežij elektronskih komunikacij. Uspele so in dobile deset milijonov evrov in pol. Poznejši nadzor je odkril kršitve, zaradi katerih morajo tri občine vrniti 3,4 milijona evrov. Ugotovljene napake se nanašajo na postopek izbire izvajalcev.

V projekt je bilo v Sežani vključenih 59 od 64 naselij. V občini Hrpelje - Kozina je pokritost celo 100-odstotna. Največ denarja bi morala vrniti občina Ilirska Bistrica, in sicer 1,9 milijona evrov, vendar pa župan Emil Rojc te možnosti sploh ne dopušča.

»Prepričan sem, da je bil postopek pravilen, za kar smo dobili tudi zagotovilo države, ki je vse postopke pregledala, preden je izplačala denar. Prepričan sem tudi, da bomo to dokazali tudi na sodišču in da občina Ilirska Bistrica denarja ne bo vračala. To, da je vse skupaj politične narave, pa kaže tudi to, da po šestih mesecih, ko smo dobili odločbo, nekdo ponovno poskuša to stvar spraviti v javnost in iz tega narediti problem.«

Nadzor je kršitve sicer odkril pri 13 občinah, ugotovljene napake pa niso povsod enake. Tudi v treh kraških občinah so prepričani, da so postopek izpeljali pravilno.

Slaba izkoriščenost omrežja na območju Ormoža
V zadnjih letih je bilo v podeželskih občinah Spodnjega Podravja - Sveti Tomaž, Središče ob Dravi in Ormož tudi z evropskimi sredstvi zgrajenih kar nekaj kilometrov optičnega omrežja, a bele internetne lise še ostajajo, kar med številnimi prebivalci vzbuja precej negodovanja. Tudi med tistimi, ki so možnost priključitve na širokopasovno optično omrežje sicer dobili, a so za to morali seči globoko v žep.

Kljub velikim vloženim sredstvom je danes od 2674 zgrajenih priključkov v vseh treh občinah aktivnih le slaba polovica, kar je pod pričakovanji. Razlogi za to so različni - tudi v tem, da je razpis zapovedoval gradnjo na tako imenovanih belih lisah, kjer je poseljenost majhna, in ne tam, kjer je zanimanje veliko, pravijo v občini Sveti Tomaž. Tako je polovica občine še vedno ostaja internetno nedostopna, in nič ne kaže na to, da bi lahko bilo hitro kaj drugače.

Eden tistih, ki pri svojem delu širokopasovnega omrežja ne morejo uporabljati, je tudi podjetnik Jože Kosi iz Litmerka v občini Ormož. Kot pravi ima zaradi tega vsakodnevno pri vodenju podjetja nemalo težav: »Imamo bakreni kabel in sistem sploh ne funkcionira, predvsem pri e-bančništvu imamo težave.

Kosi ostaja, čeprav gre optični vod hitrega interneta čez njegovo zemljišče, brez priključka. Tudi zato, ker ne želi plačati 150 evrov, kolikor za priključek zahteva občina Ormož: »Kot podjetniku se mi to ne zdi smiselno. Zakaj bi moral jaz dodatno plačati, da bi lahko uporabljal komercialno storitev? To je skregano z vsako logiko.«

Širokopasovna Slovenija 2020
Okrog širokopasovnega medmrežja je v Sloveniji torej veliko dvoumnih zgodb in nelogičnosti. Glasnik digitalnih tehnologij Aleš Špetič na primer izpostavlja, da ima tretjina šol v Sloveniji v neposredni bližini internetno infrastrukturo, a je ne more priklopiti. »Po absolutnih številkah niti nismo tako slabi, bolj je skrb vzbujajočslab trend, saj v zadnjem času ne vlagamo v nove priključke.«

Težko je verjeti, da bi lahko do leta 2020 s širokopasovnim omrežjem res pokrili kar 98 odstotkov države. Za to bi potrebovali več kot 500 milijonov evrov, torej bi morali poleg predvidenih 72 milijonov evrov z razpisov priskrbeti še dodatnih nekaj 100 milijonov sredstev iz naslova lokalnih skupnosti in komercialnih ponudnikov operaterjev.

Pa bodo ti, če preidejo v tujo last (predvsem Telekom, ki upravlja največ infrastrukturo) sploh zainteresirani za sofinanciranje očitno že zdaj ekonomsko nevzdržnih projektov?

»Če bodo Telekom in drugi operaterji v lasti tujcev, to ne pomeni popolnoma nič za infrastrukturo. Vsako racionalno podjetje bo vlagalo tja, kjer bo zanje ekonomsko učinkovito,« razmišlja Aleš Špetič.

V osnutku strategije Digitalna Slovenija 2020 lahko preberemo, da bo država skušala dodatne javnofinančne vire za gradnjo širokopasovnih omrežij najti tudi v delu kupnine od prodaje državnega deleža v Telekomu in od dela dividend v lastništvu Telekoma.

Spomnimo, za popolno pokritost Slovenije s širokopasovnim omrežjem bi potrebovali 546 milijonov evrov. Od morebitne prodaje Telekoma države očitno ne bo iztržila kaj prida več.

Luka Hvalc in Miha Pongrac, Radio Slovenija
Jasna Preskar, Radio Koper
Katarina Klep Černejšek, Radio Maribor