Strokovna sodelavka na katedri za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, katere področja raziskovanja in poučevanja so mednarodni odnosi, evropske integracije, ekonomske politike v okviru ekonomskih integracij in aktualne težave mednarodne skupnosti, je za MMC spregovorila o izbiri van Rompuyja in Achtonove za predsednika oziroma zunanjo ministrico EU-ja ter o tem, zakaj je nekdanji britanski premier Tony Blair, ki je dolgo veljal za favorita, izgubil v boju za predsednika EU-ja.

Ali se vam zdi izbira Hermana van Rompuyja in Catherine Ashton dobra izbira za novega predsednika EU-ja in zunanjo ministrico?
Upoštevajoč listo z imeni kandidatov za mesto predsednika ES-ja in mesto visoke predstavnice za zunanjo varnostno in obrambno politiko in upoštevajoč kriterije, ki bi naj bili kar najbolj optimalno izpolnjeni z obema kandidatoma, menim, da je bilo z izbiro obeh predstavnkov doseženo optimalno ravnotežje v danih zgodovinskih okoliščinah, ki smo jim (bili) priča novembra 2009. Zavedati se moramo, da na vsakokratno (tudi zgodovinsko) odločitev v veliki meri vplivajo trenutne (politične) okoliščine. Konsenz ali (delno) ravnotežje, doseženo v določenem zgodovinskem trenutku, pa vedno ne vodi do optimalnega dolgoročnega ravnotežja ali razvoja.

Šele zgodovina bo pokazala, ali je bila izbira obeh kandidatov pomemben prispevek k razvoju evropske integracije ali ne. Izbira obeh kandidatov je morala zadovoljiti številne kriterije, kot npr. enakopravno zastopanost spolov, enakopravno zastopanost obeh največjih političnih skupin v EP-ju, enakopravno zastopanost velikih in malih držav. In pri izpolnjevanju vseh teh kriterijev samo kriterij 'enakopravna zastopanost starih in novih držav' ni bi izpolnjen. Če je izbira Catherine Ashton zadovoljila kriterij zastopanosti žensk in ob tem prihaja iz velike države in evropske socialistične politične skupine, potem je morala izbira za predsednika ES-ja zadovoljiti nasprotni pol vseh naštetih kriterijev. Catherine Ashton tudi ni obremenjena z nobenim političnim škandalom, v katere so zadnje čase vpleteni številni znani in vodilni britanski politiki iz obeh vodilnih političnih strank.

Herman van Rompuy in Catherine Ashton sta širši evropski javnosti dokaj neznana. Kaj to pomeni za EU? Ali EU na teh položajih potrebuje močno in prepoznavno osebnost?
Očitno so države članice presodile in se zavestno odločile, da je v sedanjem trenutku primerneje, da obe mesti zasedeta manj znana kandidata. Zakaj? Ena izmed razlag je, da zaradi nedefiniransti obeh mest v Lizbonski pogodbi niso hotele tvegati, da bi močna osebnost sama zapolnila to praznino in na ta način dolgoročno opredelila pristojnosti obeh institucij tudi vizavi državam članicam. Verjetno je to razumna odločitev z vidika interesov držav članic, prav gotovo pa to ni v korist razvoju same integracije in utrditve njenega mesta v širši ekonomski ter politični mednarodni skupnosti.

Kako si bosta zdaj porazdelila vloge predsednik EU-ja van Rompuy in predsednik Evropske komisije? Je njuna vloga jasno razdeljena, ali lahko pričakujemo trenja med nosilcema obeh vodilnih položajev v EU-ju?
Glede na dejstvo, da funkcija predsednika ES-ja v Lizbonski pogodbi ni natančno opredeljena in da gre za novo institucijo, bo moral novi predsednik pri svojem delovanju vsekakor iskati konsenz s predsednikom EK-ja. Ker gre v obeh primerih za diplomata z dolgoletnimi izkušnjami, na tej ravni ne pričakujemo trenj, za katera bi javnost izvedela. Van Rompuy je znan kot umirjen politik, ki počasi, korak za korakom in potrpežljivo ter odločno uresničuje dolgoročne cilje, ki si jih je zastavil. Prav zato menim, da bo z njim povezano še veliko presenečenj tako za države članice, ki so se odločile za manj znanega in ambicioznega politika, kot tudi za evropske institucije, ki so podprle umirjenega politika.

Kako to, da sta najvišja položaja pripadla članicama iz Zahodne Evrope? Kakšen signal to pošilja novim članicam iz Vzhodne Evrope, ki se morajo pri pomembnejših funkcijah tako zadovoljiti "le" s predsednikom Evropskega parlamenta?
Gre za preprosto dejstvo, da bolj ko se časovno odmika zadnja širitev, bolj bledi slika t. i. novih držav članic. Gre za relativni kriterij, glede katerega se bomo morali slej ko prej sprijazniti, da nismo več ali ne bomo večno 'nove države članice'. Drugo dejstvo je, da države, ki so vstopile v Unijo v zadnji širitivi, postajajo vedno bolj podobne v svojem ravnanju starim članicam (kar kažejo tudi zadnji zapleti, povezani z Lizbonsko pogodbo v tej t. i. skupini novih držav). Poleg tega je ta skupina novih držav zelo neenotna in velikokrat posamezne države iz te skupine prej iščejo podporo pri starih državah kot med njimi samimi.

Kaj je bilo najbolj moteče pri Tonyju Blairu, ki je dolgo časa veljal za glavnega kandidata za položaj predsednika EU-ja?
Težko bi rekla, da je šlo za moteče elemente. Šlo je preprosto za dejstva, da je veljal Tony Blair (pre)dolgo in to še preden je bila funkcija predsednika ES-ja sploh pravno utemeljena, za edinega in vodilnega kandidata za to mesto in počasi in vztrajno je izgubljal zanimanje ter s tem podporo javnosti. Po navadi je tako, da največ pozornosti (politične in medijske) pritegne tisti, ki vstopi zadnji, kar običajno tudi pozitivno vpliva na njegovo kandidaturo; da so skozi njegovo samozavestne nastope v tem dolgem obdobju države članice natančno spoznale, kakšno bi bilo njegovo ravnanje, če bi zasedel to mesto, in da jim njegovo včasih tudi egocentrično delovanje ni bilo najbolj všeč tudi z vidika njegovih nastopov vizavi državam članicam integracije; da je politik, ki je svojo kariero zgradil v državi, ki je vseskozi skozi praktične odločitve in ravnanja izpričevala dosledno evroskeptičnost do projekta evropske integracije, kar se odraža tudi v njegovem političnem prepričanju glede vloge evropske integracije v svetu in doma.