Zaradi "objektivnih okoliščin" je nedelujoča tudi evidenca malih kurilnih naprav. Na ministrstvu pa niso opustili ambicije po uvedbi obveznih meritev emisij na malih kurilnih napravah.

Čeprav je na ministrstvo za okolje ob sprejetju zakona o dimnikarskih storitvah, ki je dimnikarje postavil v unikaten položaj prostega trga in obvezne službe hkrati, sprejelo tudi obveznost, da bo v šestih mesecih pripravilo podzakonske predpise, ki bi podrobneje določali načine izvajanja te dejavnosti, pa podzakonskih predpisov še ni. Na ministrstvu so sicer s pogajanji okoli pravilnika začeli že v začetku leta, a je obtičal na delovni mizi, čeprav je zakonsko predpisan rok za sprejetja pravilnika potekel že 19. maja.

Še kar nekaj časa pa bo, kot kaže, preteklo, preden bodo na ministrstvu končali pripravljati uredbo, ki bo natančneje opredelila pravila glede pregledov, čiščenja in opravljanja meritev na malih kurilnih napravah. Po zakonu o dimnikarskih storitvah jo namreč morajo sprejeti do 19. maja, pri čemer pa na ministrstvu obljubljajo, da bo še predtem predlog uredbe poslan v javno obravnavo.

Na ministrstvu dvignili ceno dimnikarskih storitev
V okviru usklajevanj z dimnikarji okoli pravilnika je bilo že od začetka veliko razhajanj med ministrstvom in dimnikarji, tako so slednji med drugim predlagali, da bi obvezno čiščenje malih kurilnih naprav potekalo dvakrat letno, medtem ko je ministrstvo vztrajalo pri tem, da ta obveznost ostane enkrat letno. Je pa ministrstvo bolj prisluhnilo negodovanju dimnikarjev nad najvišjo dovoljeno ceno za eno uro dimnikarske storitve.

Tako je ob sprejetju zakona o dimnikarskih storitvah obveljalo, da je v prehodnem obdobju najvišja cena za uro dimnikarske storitve 25,50 evra, k čemur se lahko prišteje še 0,25 evra potnih stroškov na kilometer, če je stranka oddaljena več kot 25 kilometrov. Pred nekaj tedni pa je vlada s sklepom to ceno zvišala na 33 evrov za uro dimnikarske storitve ob nespremenjenih potnih stroških.

Cena primerljiva s serviserji, kovinarji, gradbeniki, ...
V sklepu vlade je med drugim navedeno, da je ta cena določena ob upoštevanju priporočenih cen "monterjev in serviserjev hladilnih naprav za zahtevno delo (30 evrov/uro); kovinarjev za montaže na terenu (25 evrov/uro); režijske ure gradbenih del za visoko kvalificiranega delavca (20,20 evrov/uro); strojno inštalacijskih del za zahtevno strokovno delo (55 evrov/uro); režijske ure kleparskih in krovskih del za kvalificiranega delavca (25 evrov/uro); elektro inštalaterskih del za zahtevno delo (25 evrov/uro). Na podlagi navedenih cen je bila izračunana povprečna cena, ki je 30,03 evrov." Končno ceno pa so dvignili za dodatnih 10 odstotkov zaradi obveznosti dimnikarjev, ki ne morejo odkloniti strank, ki so jim najbližje, četudi gre za težje dostopne lokacije.

Na naše vprašanje, zakaj so se odločili za dvig najvišje dovoljene cene za uro dimnikarske storitve glede na to, da je bila prav možnost izbire in posledično cenejše storitve eden od temeljnih argumentov pri sprejemanju zakona o dimnikarskih storitvah, so nam na ministrstvu zgolj citirali sklep vlade, ki na vprašanje ne odgovarja. So pa obenem napisali, da navedena cena skupaj s prosto izbiro dimnikarja podaja uporabnikom tudi možnost, "da si za dimnikarske storitve zagotovijo nižje plačilo od najvišje določenega plačila." Kako si bodo v praksi nižje plačilo zagotovili težje dostopni uporabniki, ki so bili argument za dvig cene, ostaja odprto vprašanje.

108 tisoč evrov za nedelujočo aplikacijo
Da sistem dimnikarskih storitev, kot ga predvideva nov zakon še ni zaživel, potrjuje tudi evidenca malih kurilnih naprav EviDim, ki je predpisana z zakonom, a kljub temu še ni polno delujoča. Na ministrstvu so ob tem zapisali, da so pri instalaciji aplikacije "nastale objektivne okoliščine, ki so povzročile zamudo pri polni uporabnosti aplikacije." Po navedbah ministrstva so zdaj "delno že vpisani uporabniki, ki so začeli uporabo aplikacije v testnem okolju. Za produkcijsko okolje pa še pridobivamo zadnja varnostna soglasja."

Javno naročillo za vzpostavitev evidence EviDim se je že zaključilo, na ministrstvu pa ob tem pojasnjujejo, da so letos predvidena sredstva za vzdrževanje aplikacije ostala v okviru podpisane pogodbe. "Do zdaj je bilo za zaključeno izdelavo nadgradnje plačano 108 tisoč evrov."

Kmalu tudi obvezne meritve?
V okviru usklajevanj okoli podzakonskih aktov povezanih z dimnikarskimi storitvami pa so na ministrstvu znova odprli tudi vprašanje uvedbe obvezne meritve emisij iz malih kurilnih naprav. Na ministrstvu so namreč že pred časom pojasnili, da želijo s tem preveriti kurilne naprave, ki so eden glavnih virov onesnaževanja zraka s prašnimi delci. Tako so na ministrstvu organizirali posvet na to temo, kamor so poleg dimnikarjev povabili tudi predstavnike civilnih iniciativ in strokovne javnosti.

Posvet, na katerem ni bilo vodenja zapisnika, je zavit v tančico skrivnosti, saj so nam na ministrstvu v odgovor na vprašanja o posvetu zapisali zgolj, da so se v vsebinski razpravi "udeleženci večinoma strinjali glede tega, da lahko uvedba meritev pripomore k temu, da se spodbudi zamenjava starih kurilnih naprav, ki so glavni vir onesnaževanja degradiranega zunanjega zraka s prašnimi delci, vendar mora biti njihova morebitna uveljavitev postopna." Po drugi strani pa so predstavniki civilnih iniciativ DCI Malečnik in VCP Dimnik po posvetu dejali, da tudi stroka ni povsem naklonjena uvedbi obveznih meritev emisij.

16 tisoč evrov za "kurilne rastline"
Na posvetu so bili po navedbah predstavnikov civilnih iniciativ tudi predstavniki podjetja Inovatika. Slednje je pripravilo študijo z naslovom "Protokol za uporabo merilne metode za izvajanje meritev emisij prašnih delcev na vgrajenih malih in srednjih kurilnih naprav na trdno gorivo", ki ostaja, kot potrjujejo na ministrstvu, temelj za razpravo o uvajanju obveznih meritev emisij, čeprav jih je prav ta študija v preteklosti že spravila v zadrego.

Gre za študijo, ki so jo na ministrstvu naročili v okviru javnega naročila leta 2014 in prejeli v začetku leta 2015, zanjo pa so plačali skoraj 16 tisoč evrov. Študija je naletela na kritike civilnih iniciativ, da je vsebinsko šibka in narejena po sistemu "izreži-prilepi", saj so grafi v študiji ostali v angleškem jeziku brez navedenega vira. Navedbe civilnih iniciativ o nestrokovnosti študije potrjuje tudi dejstvo, da se je v njej večkrat znašel izraz "kurilne rastline" kot neposrečen prevod s pomočjo prevajalnika Google translate, za izraz "heating plants", ki označuje sisteme centralnega ogrevanja.

Sporna študija ostaja temelj za uvedbo obveznih meritev
Na ministrstvu kljub temu sodelovanja z Inovatiko niso prekinili, temveč so po javnem razkritju pomanjkljivosti študije Inovatiki naložili naj pripravi popravljen in ustreznejši izdelek, ki so ga lani tudi prejeli. Ob tem so na ministrstvu tudi priznali, da izdelek ni bil narejen v skladu z njihovimi pravili in pričakovanji.

A če so na ministrstvu še lani pritrjevali očitkom o kakovosti študije, pa so nam na naša nedavna vprašanja o tem, ali je protokol ostal osnova za razpravo o uvedbi obveznega merjenja emisij malih kurilnih naprav tudi na zadnjem sestanku, odgovorili, da "Ker se je večina očitkov glede javnega naročila strokovnih podlag za protokol nanašala na postopkovna in s samim protokolom nepovezana vprašanja, je bilo pojasnjeno, da ta vprašanja obravnavajo, ali so na podlagi različnih pobud obravnavale druge pristojne nadzorne institucije".

Štiri ure dimnikarskih storitev
Na ministrstvu bodo ob morebitni uvedbi obveznih meritev morali o njeni smiselnosti še prepričati tako uporabnike, kot tudi dimnikarje. Za uporabnika bi bila uvedba obvezne meritve znaten strošek, saj sam postopek opravljanja meritve zahteva štiri ure dela, kar ob novi ceni dimnikarskih storitev ni zanemarljiv strošek. Obenem pa je težava tovrstnih meritev tudi v tem, da ne morejo izmeriti emisij, ki bi nastale, če bi uporabnik namesto suhih drv, ki jih bodo najverjetneje uporabljali med merivami, kuril mokra drva ali celo odpadke.

Nezadovoljni pa so tudi dimnikarji, saj bi uvedba obveznih meritev tudi zanje pomenila znaten strošek. Ustrezna oprema, ki jo bodo potrebovali bo še določena s pravilnikom, kjer bo tudi opredeljena metodologija, a če se na ministrstvu odločijo za najdražje merilnike, bo moral dimnikar zanj odšteti 10 tisoč evrov. Na ministrstvu se do samih načinov opravljanja meritev še ne opredeljujejo, zapisali so le, da trenutno "usklajujemo tudi začetek in vrste posameznih naprav na katerih se bodo izvajale meritve".