Nekaj dni zatem, ko je koprsko pristanišče doseglo nov rekord, saj je vanj priplula doslej največja kontejnerska ladja, 367 metrov dolga kontejnerska velikanka Gerda Maersk, je minister za infrastrukturo Peter Gašperšič v oddaji Studio ob 17-ih Radia Slovenije glasno razmišljal, da morda ne bi bilo napačno, da država proda del Luke Koper strateškemu partnerju, tako da bi država ohranila 25 odstotkov in eno delnico. “Luka je že zdaj tretjinsko v zasebni lasti. Če to še malo povečamo, ne bo nobene škode,” je dejal minister Gašperšič.

Trenutna slika delniške strukture v Luki Koper kaže, da ima država neposredno v lasti 51 odstotkov, prek Kada in Soda pa še nekaj več kot 15 odstotkov, torej približno dve tretjini. Drugi največji delničar je koprska občina s 3,34-odstotnim deležem. Fizične osebe pa imajo v lasti nekaj več kot 15 odstotkov delnic Luke Koper.

Kako priti do milijardnih sredstev?
Ministrove izjave o prodaji dela državnega deleža v Luki Koper sovpadajo z iskanjem rešitev, kako poleg načrtovanih evropskih sredstev pridobiti dodatna sredstva za gradnjo drugega tira. Vlada se je, vsaj za zdaj, odločila, da ne bo namenila državnih sredstev za gradnjo drugega tira, temveč jih bo skušala pridobiti iz t. i. javno-zasebnega partnerstva.

Vlagatelju v drugi tir bi med drugim ponudili, da si lahko zgradi tretji pomol, minister Gašperšič pa je tudi razlagal, da bo Luka Koper stežka zagotavljala sredstva za njen razvoj v prihodnjem desetletju, saj bi bilo v pristanišče treba vložiti milijardo evrov, zato bi morala poiskati strateškega partnerja. Ideja o prodaji državnega deleža v Luki Koper ni nekaj novega, saj so se v preteklosti pojavljali namigi, da naj bi v lastniško strukturo Luke spustili nemške železnice, kar je naletelo na precejšen odpor v javnosti. Podobno gre najbrž pričakovati tudi ob morebitnem novem poskusu prodaje državnega deleža.

Drugi tir bi bil lahko že zgrajen
Medtem ko v javnosti bolje podučeni opozarjajo, da bo vlagatelja za javno zasebno partnerstvo težko pridobiti, pa je nekdanji dolgoletni direktor Luke Koper Bruno Korelič nedavno v pismu, objavljenem v Dnevniku, opozoril, da je nezgradnja drugega tira bolj kot ne posledica omahljivosti prejšnjih slovenskih vlad.

"Pridobili smo tudi tuje zainteresirane partnerje za financiranje in zgradnjo proge. Med zainteresiranimi je bil tudi nemški Siemens, ki je takratni vladi predlagal koncesijske ali partnerske oblike financiranja. Pozneje so bile takratni slovenski vladi ponujene možne oblike financiranje zgradnje od avstrijskega finančnega ministrstva, Evropske razvojne banke in v poznejšem obdobju italijanske UniCredit banke. Tudi nemške železnice in kanclerka Angela Merkel so se spogledovale z Luko in SŽ-jem. Nobena slovenska oblast se takrat za ponudbe ni odločila, čeprav bi zdaj lahko imeli ne le dvotirno progo, temveč tudi že izplačano naložbo," je zapisal Korelič, ki je tudi pojasnil, da so bila tudi pri gradnji sedanje enotirne železniške povezave Prešnica–Koper leta 1967 podobna nestrinjanja takratnih oblasti in je Luka Koper morala zgraditi železnico kot industrijski tir.

"Konkretnejših informacij, kot se pojavljajo v medijih, nimam. Izjave ministra se od njegove kandidature za ministra do danes bistveno razlikujejo, in nisem prepričan, da ima na voljo vse verodostojne informacije, kaj pomeni imeti pristanišče, izhod na morje in prometno pozicijo v evropskem pomenu, še manj pa, kaj to pomeni za nacionalno gospodarstvo. Če bi to vedel, ne bi sprejemal takšnih zaključkov oz. predlagal, da se železniška infrastruktura gradi s prodajo najbolj donosnih podjetij in dejavnosti, ki so, če so dobro vodena, izjemno dobičkonosna in multiplikativno vplivajo na razvoj vrste drugih dejavnosti. Vsak milijon tovora v Luki namreč pomeni 450 novih delovnih mest v Sloveniji. Vsak milijon ton tovora v pristanišču pomeni 17,7 milijona dodane vrednosti v celotni transportni verigi. Samo ta dva podatka dovolj zgovorno govorita o tem, kaj pomeni pristanišče za nacionalno gospodarstvo, če je povezano s primerno infrastrukturo," je za MMC povedal Korelič.

Nekdanji dolgoletni direktor Luke Koper, koprsko pristanišče je vodil od leta 1977, izmenjujoč se z Rudijem Dujcem, do leta 2005, ko so ga odstavili v času prve Janševe vlade, glede prodaje morebitnega manjšinskega državnega deleža v Luki meni, da nihče ne bo kupil takšnega podjetja, če ne bo imel večinskega vpliva na poslovanja. "Za manj kot 75 odstotkov se najbrž nihče ne bi odločil," pravi.

Unicredit ponudil 1,2 milijarde
Na drugi strani pa se nobena vlada ni odločila za koncesijski način zgradnje drugega tira in tudi tretjega pomola, čeprav so bile nekatere konkretne ponudbe. Banka Unicredit je bila bo Koreličevih besedah pripravljena vložiti v drugi tir in tretji pomol 1,2 milijarde evrov. V zameno pa je zahtevala 20-letno koncesijo nad njima.

"Konkretne ponudbe so bile, in to je lahko ena od rešitev. Vendar takšen projekt ne nastane čez noč in potrebna bodo leta pogajanj in iskanja obojestranskih interesov vlagateljev in države," še opozarja in dodaja, da bi bilo morda najboljše zgraditi omenjeni projekt s sredstvi EU-ja in mednarodnih bank, ki dajo dolgoročna posojila. Projekt pa bi se nekje v dvajsetih letih lahko že izplačal.