Urednica in voditeljica oddaje Prava ideja se je konec marca s snemalcem podala v Turčijo, ki jo je obiskala tudi slovenska gospodarska delegacija. 16 predstavnikov podjetij je obiskalo Izmir, Carigrad in Maniso ter iskalo nove poslovne priložnosti. Teh v 77-milijonski Turčiji res ne manjka. Lani je imela ta država na stičišču evropskega in arabskega sveta 8-odstotno gospodarsko rast, ogromno se vlaga v razvoj in dobro poslovno okolje. Podjetja vabijo v tehnološke parke, ki so mesta v malem - s svojo infrastrukturo, šolami, vrtci, železniško povezavo, zdravstvenimi domovi - in kjer so cene zemljišč zelo ugodne.

"Priložnosti je res veliko, še posebej za Slovence, ker so Turki Slovencem res naklonjeni, saj smo nekdanja jugoslovanska republika. Tam je namreč ogromno ljudi iz Srbije, Makedonije, Kosova. Veliko poslujejo tudi z Italijo, ki je za njih okno v zahodni del sveta, in ker je Slovenija v Evropski uniji, vidijo priložnosti tudi pri nas," opisuje Cetinski Malnarjeva.

Se vam zdi, da naši gospodarstveniki vidijo Turčijo kot trg velikih priložnosti?
Prepoznajo, a še zdaleč ne dovolj. Vsi smo bili presenečeni nad razcvetom Turčije, še vedno imamo v mislih, da ni tako razvita država. A nas že prehiteva na različnih področjih. Ima ogromno relativno poceni delovne sile, predvsem mlade. Povprečna starost je namreč 25 let, in to v državi s 77 milijoni prebivalcev. Veliko se gradi, postavlja tovarne, ljudje so se zaradi politike Turčije, da bi se približala EU-ju, pripravljeni prilagajati zahodnemu načinu dela, hkrati pa ohranjajo svojo tradicionalnost. Preplet med zahodom in vzhodom je zelo zanimiv. Tukaj je Turčija našla svojo lastno pot in menim, da je že tako daleč, da se bo začela spraševati, ali sploh še potrebujejo Evropsko unijo ali pa bo Evropa počasi potrebovala Turčijo. Arabske države, ki so zamenjale režime, se vse zgledujejo po turški politiki. Pojavljajo se težnje, da bi ustanovili Otomansko unijo.

Omenili ste preplet tradicionalnih in modernih prijemov in pogledov. Kaj je torej za gospodarstvenike pomembno, da vedo pri poslovanju s turškimi partnerji?
Zelo pomembno je, da si do njih prijateljski, odprt, prijazen, da si pripravljen z njimi popiti čaj. Posli se ne sklenejo čez noč, treba je vztrajati in si pridobiti zaupanje. Po drugi strani pa je treba biti vztrajen pri ceni, da se ne popusti hitro. Turki so trdi pogajalci, in če bo poslovnež preveč popuščal, bodo še bolj pritiskali. Pravijo, da se je treba pri sebi odločiti, kaj je tvoja cena, in pri tem vztrajati. Potem te vzamejo kot kredibilnega pogajalca in s tabo sklenejo posel, ko si najmanj pričakoval. Zelo cenijo evropske izdelke. Ko te sprejmejo za svojega partnerja, pa se ti začno odpirati poti, saj se dobra beseda širi predvsem od ust do ust. Je pa treba spoštovati tudi njihovo muslimansko vero. Slišala pa sem tudi več priporočil, da je dobro zahtevati plačilo za izdelke oziroma storitve vnaprej.

Kje pa je največ priložnosti za vlaganje?
Možnosti so različne. Trenutno se največ posluje v avtomobilski industriji, razvija se lesna, pohištvena industrija, saj veliko dajo na kakovostne izdelke. Možnosti so na področju izobraževanja, v turizmu, gradbeništvu.

Imajo pa v Turčiji zelo visoke cene bencina. Se čuti vpliv tega?
Ni kaj dosti govora, da bi to vplivalo, saj so velike olajšave dane na drugih področjih. Tudi plače so popolnoma primerljive s slovenskimi, inženirji imajo tudi višje, več kot 5.000 evrov mesečnih prihodkov. Nižja je tudi cena hrane, razen v Carigradu.

So priložnosti tudi v nasprotni smeri – bodo turški podjetniki vlagali v projekte v Sloveniji?
Absolutno, tudi to so napovedovali. Želijo investirati v različna področja. Zanima jih predvsem Slovenija kot okno v zahodni del Evrope. Zanimali so se na primer tudi za nakup Adrie Airways, še posebej jih zanima Luka Koper.

V Pravi ideji ste pripravili tudi nekaj posebnih prispevkov o Slovenkah, ki so se kot podjetnice, poslovne ženske, dobro znašle v Turčiji.
Ogromno telefonskih klicev sem opravila in iskala slovenske podjetnike v Turčiji. Ugotovila sem, da so predvsem ženske. Spoznala sem tri Slovenke, te so mi nato povedale še za dve. So zelo uspešne, našle so se v tem delu sveta, uživajo, imajo družine. Pravijo, da uspeš kot povsod – z vztrajnostjo, drznostjo, prilagodljivostjo. Najprej se moraš naučiti turščine, če želiš, da te sprejmejo. Turki po njihovih besedah pri Slovenkah zelo cenijo to, da so ambiciozne, določne, da si upajo. To pogrešajo pri turških ženskah, ki so navajene, da se mlade poročijo, ostanejo doma in skrbijo za družino.

Kakšna je vaša izkušnja kot novinarke, ste hitro pridobili sogovornike?
Da, zelo radi so sodelovali. Turški poslovneži, ki sem jih spoznala, so pravi džentelmeni, izobraženi in razgledani. So odprti, prijazni, ves čas iščejo nove priložnosti. Čutiti je to željo, da bi prišli do novih stikov in poslov. Strast do poslov, ki jo v Sloveniji pogosto pogrešam, je tam zelo močna.