Medtem ko se politična kriza, ki resnici na ljubo v Ukrajini traja najmanj desetletje, če ne kar od razpada SZ-ja naprej, kanalizira v primernejšo, parlamentarno strugo, sosedi – Rusija in EU – seveda si ne moreta pomagati, da ne bi na vsakem koraku izražali globoke zaskrbljenosti nad usodo ukrajinskega ljudstva. "Nekateri menijo, da smo Evropejci naivni, ker imamo korenje raje od palic," je na varnostni konferenci v Münchnu dejal gospod Van Rompuy in predvsem rusko stran spomnil, kako učinkovito je ta privlačna sila zahodnjaškega načina življenja in standarda svojčas porušila Berlinski zid.
Elementarna želja po boljšem življenju je dejansko gibalo množic Ukrajincev, ki so na ulici zahtevali izpolnitev obljube Viktorja Janukoviča v obliki podpisa pridružitvenega sporazuma z EU-jem. "Evropske strukture bodo enkrat za vselej osvobodile Ukrajino nasilnega pritiska Ruske federacije. V tem pogledu lahko ukrajinsko izbiro primerjate z odločitvijo Slovenije konec 80. in na začetku 90. let. Glavna naloga slovenskega naroda je bila osvoboditev od komunističnega modela gospodarstva ter odvisnosti od Beograda in srbskega šovinizma. To so naloge, ki jih danes rešujemo v Kijevu," mi je v nedavnem intervjuju povedal znani ukrajinski novinar Vitalij Portnikov. Pustimo ob strani slovenske izkušnje desetletja v EU-ju, ki pri mnogih povzročajo žolčne izbruhe, zdaj govorimo o Ukrajini. Nobene potrebe ni, da bi prehitevali dogodke in vcepljali Ukrajincem v glave nekaj, kar morda niti ne bo njihova usoda. Tudi če postanejo polnopravni člani EU-ja, nikjer ne piše, da morajo biti scenariji do pičice enaki. Bodimo optimisti, pa čeprav zaradi povsem egoističnih vzgibov.

Vsekakor pa naivnost, o kateri je govoril predsednik Van Rompuy, EU-ju pripisujejo le redki. V Rusiji, na primer, ne verjamejo v evropsko politiko v slogu Mahatme Gandija in silno ljubezen Bruslja do korenja. "Tudi vzhod Ukrajine zelo dobro razume, da tudi Rusija zanj ni zdravilo. Ko je Janukovič pred kratkim po obisku Kitajske priletel v Soči, nato v Moskvo, je prišel prav s to sakralno vsoto 15 milijard dolarjev. Zanjo je prosil na Kitajskem, v Evropski uniji in Moskvi. Prišel je z Majdanom – in kaj mu lahko očitamo, če ima za hrbtom množice protestnikov na ulicah? Takrat mu je Majdan koristil, saj je lahko zagrozil, da se bodo v nasprotnem primeru morali pogovarjati z ulico. Vsi strokovnjaki, ki se ukvarjamo z Ukrajino, smo opozarjali, da bo Rusija na tak način, s posojilom, plačala drsenje Ukrajine v Evropo. In to se je tudi zgodilo. Prav to počnemo. Zato Evropa dogajanje v Ukrajini razume kot boj med dobrimi in zelo dobrimi fanti," je prepričan profesor na moskovski univerzi Višja šola ekonomije Andrej Suzdaljcev. Z drugimi besedami, popolno podcenjevanje vpliva notranje politike na življenje Ukrajine na obeh straneh. Tako kot EU verjame v usodno privlačnost Vladimirja Putina, ki se mu Viktor Janukovič nikakor ne more upreti, so v Rusiji prepričani, da so ulični protesti evropsko maslo. Ki ga visoki evropski politiki s sprehajanjem med protestniki samo še dodatno gnetejo.

Vse to pa ne pomeni, da se bo Rusija kar tako odpovedala vplivu na Ukrajino. Seveda lahko to utemeljujemo z zgodovinskimi in človeškimi povezavami, z imperialno mentaliteto Rusije, z gospodarskimi interesi, z zaščito v Ukrajini živečih Rusov ali zavzemanjem za rusko govoreče Ukrajince na vzhodu države. Pa četudi le-ti tovrstne pomoči morda niti ne želijo. Kolikor je komentatorjev, toliko je scenarijev ruskih motivov. In mnogi niso daleč od resnice, pravo sliko pa verjetno ustvarjajo skupaj.

Intervju Sergeja Glazjeva, svetovalca ruskega predsednika, pristojnega za stike med Ukrajino in Rusijo, v časopisu Kommersant – Ukrajina pa daje slutiti, da se ruski pristop vendarle nekoliko spreminja. Glazjev je namreč presodil, da je federalizacija Ukrajine preprosto nujnost. Kot primer dobre rešitve je navedel primer članice EU-ja Danske, v katere sestavo sodi Grenlandija, ki pa ni del evropske povezave. Kremeljskemu svetovalcu se zdi to odlični model ureditve bodoče Ukrajine. Že omenjeni Vitalij Portnikov je stališče označil kot spoznanje Rusije, da se bo zadavila s torto, če bo skušala požreti vso Ukrajino, zato si zdaj želi zagotoviti samo nekaj najsočnejših kosov. Moskva naj bi v prihodnje skušala vplivati na nekatere vzhodne ukrajinske regije, s sredstvi in projekti zasipavati močno oporišče ruskih sentimentov Harkov in iz tega mesta izžarevati svoj vpliv.

V senci teorij zarote pa se ves čas skrivajo stvarne težave, ki Ukrajino dejansko, bolj kot katerikoli zunanji vpliv, spravljajo na kolena. Požrešna elita, ki lastno državo razume kot surovinsko bazo, osebni interesi politike, ogromna zadolženost in popolnoma izpraznjena državna blagajna. Predsednik Janukovič, ki želi prihodnje leto zmagati, si ne more privoščiti državnega bankrota v letu pred volitvami. Pri gašenju požara pa kratkoročna vprašanja cene storitev gasilcev niso na prvem mestu. Oligarhi, ki niso želeli tvegati ukrepov od zunaj in ogrožati svojih poslov, so začeli iskati drugega predsedniškega kandidata, z manj pogoltno družino, ki bo na čelu države zagovarjal njihove interese. Opozicija pa, razumljivo, želi iz te zmešnjave skovati svoj dobiček – stopiti v vlado, če bodo vsi ministri iz njenih vrst, in spremeniti ustavo v duhu ureditve iz l. 2004, ko se je lep del predsedniških pooblastil prenesel na premierja. Mimogrede, da to takrat Ukrajine ni posebej osrečilo, ne zanima nikogar.

V tej cinični igri parcialnih interesov pa je kot na dlani, kdo vleče kratko. Ukrajinci. Če je že govor o naivnosti, so verjetno naivni prav oni. Ampak, kaj pa naj? Ali jim preostaja še kaj drugega kot upati, da se bo to stanje neprekinjene politične krize z občasnimi izbruhi enkrat vendarle končalo?