Spopad med Moskvo in Brusljem bo v torek na kratko potekal tudi na diplomatskem parketu. Delovno kosilo z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom bo verjetno minilo v znamenju "slabega teka".

Evropska unija je znova pokazala, da se ne strinja. Potem ko je vodja Evropske komisije Jose Manuel Barroso jasno zagrozil s sankcijami proti ukrajinskemu režimu, je prva dama EU-ja, nemška kanclerka Angela Merkel, dala jasno vedeti, da sankcij ni na dnevnem redu. Zgolj še eden izmed prikazov usklajenosti in različnih pogledov na to, kdo dejansko govori v imenu 28-članske evropske povezave in kdo bi rad to počel. Spletni časnik EUobserver ob tem še navaja besede nekega neimenovanega diplomata s predstavništva EU-ja v Kijevu, ki pravi, da mu v zadnjem obdobju nihče ni povedal, ne kaj naj počne ne kam naj se odpravi. To sta zgolj dve sliki evropske zunanje politike, ki pa resnici na ljubo glede Ukrajine krmari v izrazito vetrovnih, nevihtnih razmerah in – da, res je – brez resne ideje o smeri, v katero bi rada Kijev zapeljala. Članstvo? Trenutno o tem ne govorimo, pravijo pri komisarju za širitev Fueleju. In če bi sodili po trenutnih razmerjih na relaciji Kijev-Moskva-Bruselj, Ukrajina članica EU-ja ne bo nikoli.

Evropska zunanja služba, ki jo vodi Lady Ashton, se v zadnjem obdobju ubada z izrazito pestrim in predvsem obsežnim naborom tem, od Rusije, Irana prek Bližnjega vzhoda do Srednjeafriške republike denimo. Kar je očitno, je predvsem to, da si evropske zunanje politike pravzaprav niti ne želijo vsi. Še več, analitiki celo ugotavljajo, da je sodelovanje članic z Evropsko komisijo na več področjih zunanje politike (širitev, trgovina, humanitarna pomoč …) zgledno, avtomatizirano, medtem ko pri sodelovanju z EEAS-jem (torej z zunanjo službo) še vedno primanjkuje zaupanja in globine. Nekateri izpostavljajo tudi ali pa predvsem nujo, da po Ashtonovi osrednjo evropsko diplomatsko službo dobi v roke nekdo bistveno izkušenejši v zunanji politiki, nekdo, ki je zmožen voditi voditelje oziroma si lahko to, ali zaradi izkušenj, imena ali znanja, brez očitkov privošči. Vprašanje je sicer, kdo izmed tistih, ki merijo na ključne položaje po evropskih volitvah, bo ostal za položaj zunanjega ministra EU-ja in kako se bo v povolilni politični aritmetiki štel resnici na ljubo eden vidnejših, a obenem najbolj nehvaležnih položajev.

Ashtonova bo prihodnji teden znova potovala v Kijev. Že od včeraj je tam širitveni komisar Štefan Fuele. Diplomatsko pomoč pri pogajanjih med vlado in opozicijo so v preteklih dneh ponujali številni. Za zdaj neuspešno. Predsednik Janukovič sicer ves čas poudarja svojo zavezanost iskanju politične rešitve, za jastreba slika (ali pa to dejansko je) vlado. Prav vlada bi utegnila zdaj doživeti nekaj sprememb, pri čemer se ob pretresu imen ministrov vedno znova pojavlja vprašanje, ali in kdaj se menjajo tudi nesmiselne ali destruktivne politične usmeritve. Evropske prošnje in pozivi so drobiž proti ruskemu stiskanju.

Kaj je najboljša pot za Ukrajino? Novinarji skoraj vedno naklonjeno pišemo o kompromisom naklonjenim ali kompromise iščočim akterjih svetovne, evropske ali domače politike. Kar najbrž krepi logiko, da Ukrajina nikoli ne bo članica EU-ja, kaj šele Nata. Kar nemara pomeni, da bo Kremelj na silo vzel večji del tistega, kar meni, da mu pripada. Ker meni, da mu pripada. Kje je tu kompromis? Razpotje par excellence.